Zapletel sem se v pogovor z voznikom kombija, ki je v obrtni coni, kjer imamo skladišče starih knjig, iskal steklarsko podjetje, pa je odprl napačna vrata in naletel name.
»… Kako se pa pišete?«
»Torkar.«
»A ni bil to neki pisatelj? Ste v sorodu z njim?«
»Ja, Igor Torkar, že precej let pokojni. Nisva v sorodu, ker jaz sem originalni Torkar, potomec davnih tirolskih prednikov, njegovo pravo ime je pa Boris Fakin.«
»Kako je pa vam ime?«
»Edo.«
»Edo Torkar, hm, zveni mi znano. Se mi zdi, da vi tudi nekaj pišete?«
»Nič ne pišem. Tu, kjer ste me našli, je na tisoče knjig, a nobene, ki bi jo jaz napisal. Skladiščnik sem v bukvarni, to delam, nič drugega, to je moja služba.«
Malo sem se zlagal, saj v prostem času včasih tudi jaz kaj malega napišem. A v našem malem podeželskem mestecu za to mojo malo nočno pregreho komaj kdo ve in tudi ne delam na tem, da bi se razvedelo. Kar malo slabe volje sem bil, ko se je pred leti en moj prijatelj na svojo roko, brez moje vednosti in soglasja, dogovarjal z obč
Petkov večer sva s prijateljico preživela na živahno obljudenih ulicah Stare Ljubljane. Vsak s svojim vrčkom piva v roki sva poplesavala ob živi glasbi dixilend benda in se vmes kdaj pa kdaj narahlo butnila z boki - da obnoviva znanje in ohraniva usklajenost gibov še za kdaj, ko bova sama, brez glasbe in občinstva. Včerajšnji, sobotni večer je bil pa čisto drugačen. Doma sem bil, sam v hiši , na leseni deski v kuhinji sem rezal zelenjavo za nedeljsko kosilo in poslušal moralno predavanje nekega patra na radiu Ognjišče. Ko je bila zelenjava že narezana in oprana, sem pa pomislil, da je najbolje, če jo kar takoj tudi skuham, za vsak slučaj, če pride v nedeljo kaj vmes in ne bo časa za kuho. Ne bi bilo prvič, da mi nenapovedano vdre v hišo horda sestradanih in žejnih prijateljev, zato sem dodatno narezal še več zelenjave in pristavil vodo za zelenjavno čorbo v največjem, petlitrskem loncu. Če ne bo nikogar na obisk, pa tudi prav, ker mi potem tudi v ponedeljek in torek ne bo tre
»Motor je boljši od vsakega moškega!« To poletje se je definitivno izkazalo, da moja prijateljica motoristka s to že večkrat mi servirano izjavo misli resno in ne samo, da se zeza in provocira. Ko sva šla na dopust z avtom, je zdržala z mano samo en vikend od petka do nedelje; ko se je pa potem čez nekaj dni sama, brez mene, z motorjem odpeljala raziskovat Kvarner in jadranske otoke, je to trajalo ves teden, in bi še podaljšala ekspedicijo , če ji ne bi zmanjkalo denarja za hrano in bencin. Saj nisem ljubosumen, še celo prav mi pride, da ji vse elementarne ženske želje in potrebe zadovoljuje rohneči stroj, jaz se pa lahko lagodno in razbremenjeno lotevam izpolnjevanja njenih manjših želja: popraskam jo po hrbtu, zmasiram ji noge, zamenjam program na televiziji in zjutraj poiščem sandale, ki jih je zvečer zbrcala pod posteljo.
Ko me je ponoči mehur primoral, da sem vstal iz postelje in šel odlit, nisem nato vklopil računalnika, da vidim, kaj se novega dogaja na širjavah interneta in nisem podlegel grdi navadi, da se še ponoči nalivam s kavo, niti nisem odprl hladilnika, da si pripravim svojo običajno nočno otroško papico, naribana jabolčka s skutko - ah, kako bi me bila vesela mamica, če bi še živela! To noč sem napravil nekaj, kar nisem že dolgo: s stranišča sem šel takoj nazaj v posteljo, prižgal nočno lučko in preden sem spet zaspal, eno uro bral knjigo. Ker pa je navada železna srajca, sem vse to, kar nisem napravil prej, napravil potem, po drugem nočnem lulanju ob treh zjutraj. Skuhal kavo, pojedel naribano jabolko s skuto… Zamikalo me je tudi, da zadostim meseni želji in pogledam kakšen pornič . To bi storil tudi iz zamere in maščevanja, ker me prijateljica, s katero sem se popoldne sprehajal po Ljubljani, ni uslišala, ko sem jo vabil, da prenoči pri meni na Gorenjskem. Izgovarjala se je na utrujen
Umrl bom. Tudi jaz. Po navadi ne razmišljam o tem in se ne zavedam, zdaj pa. Že tri dni sem prehlajen in danes je prvi november.
Zadnjih deset let, odkar sem spet samski, se od časa do časa pojavi kakšna gospa, pa ne frizerka, ki bi mi rada pristrigla in uredila obrvi. OK, v redu, nič proti, če bi ostalo samo pri tem - a ob pogledu na male, luštne škarjice v nežni rokici, takoj strahoma pomislim na druge, večje in ostrejše škarje v drugi, za hrbtom skriti roki, ki bi me vsega, na zunaj in znotraj, obstrigle in prikrojile, da bi bil kot živa meja v Rožni dolini.
»Ti si naš učitelj zena!« mi je v neki družbi rekla neka gospa. Nisem je vprašal, od kod ji ta dojem, mogoče zato, ker ponoči bolj malo spim in sem zato podnevi bolj zaspanih in lenobnih gibov, tudi veliko govoriti se mi zmeraj ne ljubi, raje se udobno zleknem v kakšen kot in opazujem dogajanje, namesto da bi v njem sodeloval. Sicer pa o zenu nimam pojma, nič drugega ne vem, kot da je to neka azijska filozofija, več se pa v metalurški srednji šoli nismo učili.
V BIFEJU zraven kina pijem čaj in berem časopis. Po končani predstavi pride noter še nekaj ljudi, in dva, moški in ženska, se usedeta dve mizi proč od moje.
»Ma kaj si bil danes tečen!« reče ona. »Nisi mi dal mira, ves čas si se nekaj slinil in me šlatal…«
On se nasmehne: »Pa kaj naj drugega, če grem s punco v kino? Naj gledam film?!«
...Očitno sta šele na začetku - po skupnem stažu, ne po letih: na blond pobarvana punca jih ima okoli petdeset, sivolasi fant pa že čez šestdeset...
Moja prijateljica Štefka (recimo, da ji je tako ime), nima sreče z moškimi. Rada bi imela normalno zvezo s kakšnim resnim, urejenim in uglajenim gospodom, s katerim bi se lahko pokazala v operi in gledališču, zapleta se pa s samimi robavsi in čudaki. Ko sva se pred dnevi srečala na kavi in se mi je spet pritoževala čez svojega trenutno aktualnega ljubimca, je tako sočno in slikovito opisovala njegove napake in čudaštva, da mi je Albin (recimo, da mu je tako i...me) takoj prirasel k srcu. Že to mi je bilo všeč, da je samo nekaj let pred upokojitvijo pustil službo, prodal stanovanje v mestu, kupil hišo na vasi, nabavil stroje in začel svojo obrt. Za malomeščansko ziherašico Štefko je bila pa to huda lahkomiselnost, in tudi to ji ni bilo po godu, da ima njen izbranec od jutra do večera na sebi umazan delovni pajac, na glavi mu pa postrani tiči vedno en in isti zamaščen lovski klobuk . Ko se pa zdaj pozimi pripelje k njemu na obisk, se pride vseh sedem njegovih mačk gret na havbo njenega
Dve sta na antidepresivih. S pomočjo kemije je življenje lažje, ostri robovi se zaoblijo, moreča temota vsakdana se malo presvetli.
Ena se na ulici glasno pogovarja z mačkami, ptiči, drevesi, kandelabri in presenečenimi neznanci, vmes pa sama s sabo, in svoj samogovor poudarja z živahnimi kretnjami rok. Ko se srečava, počne to še naprej, le da pogovor in kretnje preusmeri name.
...
Tudi ena druga se rada pogovarja. Na telefonu imam ob njenem imenu zabeleženo 379 klicev. Je srečno poročena, o možu mi govori vse najboljše, le to jo moti, da je preveč molčeč.
Ena je pobožna. Kakorkoli in o čemerkoli že začneva pogovor, zmeraj vanj vplete boga in na koncu je bog že čisto v vsakem stavku, ki ga izreče. Zgleda pa dobro, zato jo raje gledam kot poslušam.
Ena je gluha. Brez slušnega aparata nič ne sliši in mi bere z ustnic.
Ena je slepa, ne vidi nič, pa vseeno vse zmore in obvlada, plete celo puloverje z eskimskimi vzorci. Dolga leta sva bila par in sva se veliko prepirala, zares spoprijatel