Na blagajni Mercatorja je mlada blagajničarka predlagala starejši gospe, da naj si prihodnjič prinese s seboj lastno vrečko, ker so plastične vrečke zelo slabe za naravo in okolje.

Gospa se je opravičila in mladenki razložila: ˝Veste, mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.˝

Blagajničarka ji je odgovorila: ˝Zato je danes to naš problem, problem mladih. Vaša generacija ni dovolj skrbela, da bi obvarovala naravo za bodoče generacije.˝

Imela je prav – naša, starejša generacija, ni imela te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo mi, ki smo zdaj starejša generacija, vračali steklenice od mleka, brezalkoholnih pijač in piva nazaj v trgovino. Trgovina jih je poslala nazaj v polnilnico, kjer so jih očistili, sterilizirali in ponovno
napolnili, tako, da so se steklenice uporabljale znova in znova. Torej so resnično bile reciklirane. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V višja nadstropja smo hodili po stopnicah, ker nismo imeli dvigala ali tekočih stopnic v vsakem poslopju. Peš smo hodili do trgovin in nismo sedali v masivnega terenca s 300 KS samo zato, da se pripeljemo do konca ulice. Ampak mlada blagajničarka ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V tistih časih smo prali plenice, ker takšnih za enkratno uporabo ni bilo. Sušili smo perilo na vrvi in ne v energijsko požrešnem stroju, ki skuri do 2000 vatov - veter in sončna energija sta nam sušila perilo v tistih časih. Otroci so nosili rabljena oblačila svojih bratov in sester in ne vedno nova. Ampak mlada dama je imela prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Takrat smo imeli en radio ali TV pri hiši - in ne TV v vsaki sobi. In TV je bil z majhnim ekranom velikosti robca in ne velikosti manjše države! V kuhinji smo sekljali in mešali na roke, ker nismo imeli električnega
aparata za vsako najmanjše opravilo. Ko smo pakirali zlomljive stvari, smo jih zavarovali s starim časopisom in ne s plastičnimi zrnci ali s plastičnim ovojem z mehurčki. Takrat tudi nismo zagnali bencinske kosilnice in kurili bencina, da pokosimo travo. Uporabljali smo koso ali mehansko kosilnico, ki smo jo morali potiskati naokrog. Naš fitness je bilo delo in ni nam bilo treba trošiti elektrike v dragem fitness klubu na napravi za tek. Ampak ona ima prav. Mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih
časih.

Ko smo bili žejni, smo pili vodo iz studenca ali pipe namesto vode iz plastične posode, ki so jo pripeljali z drugega konca sveta. Prazna penkala smo znova napolnili s črnilom in nismo kupovali vedno nova pisala, menjavali smo britvice in nismo vstran metali celih brivnikov, ko je britvica otopela. Ampak mi nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

V starih časih smo se vozili z avtobusi in otroci so se v šolo vozili s kolesi ali pešačili in niso spreminjali svojih staršev in starih staršev v 24-urne taksiste. V vsaki sobi smo imeli samo po eno vtičnico za elektriko
in ne bloke vtičnic za napajanje ducat električnih naprav. In nismo rabili računalniško vodenih napravic za sprejem signala s 3000 kilometrov oddaljenega satelita samo zato, da najdemo najbližjo gostilno.

Ampak, ali ni žalostno, da sedanja generacija na veliko joče, kako potratni smo bili mi starejši ljudje samo zato, ker nismo imeli te zelene miselnosti v starih časih.

Prosim, pošlji to še drugim sebičnim, nergavim, in nevednim starcem, ki potrebujejo lekcijo o varčevanju od mladih vsevedežev.

Ampak - zapomnite si: Ne jezite starejših! Mi že tako ali tako nismo radi stari, in ni potrebno veliko, da nas razpizdite.