Na moji strani

imajo oblaki ostre robove,

sončni žarki se obrnejo v drugo smer,

še preden pridejo do mene.

Na moji strani

so objemi ujeti v prisilni jopič,

besede votle,

odmevajo od tišine in kričanja,

zabijajo se v kožo kot zrna sodre.

 

Danes sem le kupček odtujenosti,

prekrit s krpanko otroških travm.

Sem na tleh s klofutami

in samotnostjo otroške postelje

brez večernih pravljic in bolhe za lahko noč.

Neonske luči na stropu drobno utripajo

Vonj po razkužilu,

v ozadju blues in ritem korakov v odhajanju.

V steklenički za infuzijo napačna tekočina.

 

Žal mi je.

V mojem avtobusu še ni kladivc

za razbijanje stekla v sili.

 

 

 

Že nekaj časa nazaj sem prebrala knjigo, v bistvu avtobiografijo, Spomini, sanje, misli, C.G.Junga. Pravzaprav "prebila sem se skozi njo", saj sem posamezne odlomke morala prebrati večkrat, pomagala sem si tudi s slovarjem tujk in googlom. Lahko bi bila  napisana ali prevedena bolj enostavno, vendar  mislim, da strokovnjakom s tega področja, to je psihiatrije, psihologije, filozofije, ne dela težav:)

Že od otroštva je bil nekaj posebnega. Ko se je opisoval kot otroka me je spomnil na avtista, z vsemi svojimi posebnostmi in neprilagodljivostjo. Doživljal je vizije, intenzivno je sanjal in bil res v čisto svojem svetu  raziskovanja podzavesti. Že on je trdil, da "otrokova psiha ni tabula rasa, ampak že opremljena z vsemi specifičnimi človeškimi instinkti, tako tudi z apriornimi temelji višjih funkcij".

Ob branju sem se spomnila sebe kot otroka, kako intenzivno sem jaz sanjala, saj se nekaterih sanj še vedno spominjam. Pogosto me je tlačila mora, bala sem se  vsega nadnaravnega,  razglabljala sem o smrti, iskala smisle v dogodkih, a doma nisem imela sogovornika, ki bi me prav razumel.  Spomnim se, kako intenzivno sem vse doživljala tudi kasneje v otroštvu in kako pogosto me je bilo strah, nisem pa imela nikogar, ki bi mi pri premagovanju strahu pomagal.

Mogoče je bil g. Jung res tudi nekoliko nor, toda kateri posameznik, ki se tako intenzivno ukvarja le z enim področjem, to ni?  Njegova razmišljanja in razlage zavesti, podzavesti, duše,  njene svetle ter temne plati, pa so sprožila to, da so se nekateri moji strahovi preprosto razblinili. Kot da sem končno začela uporabljati prave leče za opazovanje - stvari so se razjasnile.

 

V zadnjem poglavju te knjige je C .G. Jung napisal: