E
Kako lepo si to napisala: Naj je žalost še tako žalostna, brez nje življenja ni ... in včasih enostavno začutimo, da smo hvaležni celo za žalost ...
Sz
»Očiju sem postavil eno vprašanje, pa je rekel, da je na to vprašanje težko odgovoriti,« mi pravi deček.
Počakam, če bo še kaj povedal.
Nadaljuje: »Vprašal sem ga, zakaj so žalostni trenutki samo žalostni.«
Svojo misel je izrazil … vprašanje je zastavil očiju, ne meni … naj kaj rečem ali ne?
Nekaj časa razmišljam ... z dečkom skupaj grabiva seno ... potem rečem: »Pa misliš, da je res v žalostnih trenutkih samo žalostno? Ali pa samo tako tedaj vidimo?«
Razmišlja. Ne ve se odločiti, kako je ... ne najde še odgovora.
»Povej mi za kakšen trenutek, ko si bil zelo žalosten ...«
»Ko mi je umrla babica pa ko je bila pokopana.«
Ja, predstavljala sem si, da bo rekel prav to!
»Ja, tisto je bilo res zelo žalostno. Izgubil si babico, ki je bila zelo dobra, ki vas je imela zelo rada. Razumljivo je, da si bil zelo žalosten. Ampak včasih pomisliš tudi, kako lepo je, da si imel tako babico! Ni vsaka babica prijazna, nima vsaka babica zelo rada svojih vnukov, nima vsaka babica časa za vnuke. In
E
Kako dobro vprašanje dečka... Tako vprašanje kot odgovor, ti da misliti!
Sz
»Očiju sem postavil eno vprašanje, pa je rekel, da je na to vprašanje težko odgovoriti,« mi pravi deček.
Počakam, če bo še kaj povedal.
Nadaljuje: »Vprašal sem ga, zakaj so žalostni trenutki samo žalostni.«
Svojo misel je izrazil … vprašanje je zastavil očiju, ne meni … naj kaj rečem ali ne?
Nekaj časa razmišljam ... z dečkom skupaj grabiva seno ... potem rečem: »Pa misliš, da je res v žalostnih trenutkih samo žalostno? Ali pa samo tako tedaj vidimo?«
Razmišlja. Ne ve se odločiti, kako je ... ne najde še odgovora.
»Povej mi za kakšen trenutek, ko si bil zelo žalosten ...«
»Ko mi je umrla babica pa ko je bila pokopana.«
Ja, predstavljala sem si, da bo rekel prav to!
»Ja, tisto je bilo res zelo žalostno. Izgubil si babico, ki je bila zelo dobra, ki vas je imela zelo rada. Razumljivo je, da si bil zelo žalosten. Ampak včasih pomisliš tudi, kako lepo je, da si imel tako babico! Ni vsaka babica prijazna, nima vsaka babica zelo rada svojih vnukov, nima vsaka babica časa za vnuke. In
E
Kako čudovita misel, sem si jo zabeležila. Zato je pomembno izhajati iz ljubezni in jo tudi deliti. (:
Sz
Najpomembnejše v Življenju so sledi Ljubezni,
ki jih zapustimo,
ko odidemo.
(A.Schweitzer)
---
To misel, to sled, je pustila pri meni moja prijateljica.
Kako zelo drži.
Ob slikcah mačje družine razmišljam, kako muce samo so, ne razmišljajo, kako morajo blesteti, kako morajo kopičiti bogastvo, kako bodo užile vsa bogastva in lepote sveta, kako bodo pridobile spoštovanje in ugled ... čisto preprosto - so!
Želim si, da za vsakim od nas ostaja veliko sledi ljubezni!
Ostale bodo lahko samo, če jih bomo že zdaj pisali in risali ...
---
Misel je zapisana tukaj.
E
Kako sem vesela, da sem zajadrala sem. Tvoj blog je še vedno pol zanimivih zgodb in tako resničnih. Že tista s čistilko in šefom mi je dala misliti. Ta z ženo pa je celo malo navihana (;
Sz
Zgodba, ki je res pretirana, ampak vsebuje zrna resnice. Koliko je del, ki so neopažena. Za katera je samoumevno, da so narejena. In ki se jih opazi šele, ko jih ni, ko niso opravljena.
Podobno kot v vicu o nekem podjetju, kjer so ugrabili šefa, pa niso niti opazili, da ga ni, delo je nemoteno potekalo dalje.
A ko so ugrabili čistilko, je bilo hitro opaženo, da nihče ne opravlja še kako pomembnega dela, ponavadi neopaznega in neopaženega in mnogokrat nespoštovanega, razen v besednih frazah.
Pa poglejmo še eno podobno zgodbo (avtorja ne pozna, zgodbo sem malo slovnično popravila), zelo pretirano, ampak na nek način zelo resnično:
Ko se je moški vrnil iz službe, je na dvorišču zagledal svoje tri otroke, vse umazane, še vedno so bili v pižamah. Prazni ovitki od čokolade so bili razmetani po vsem dvorišču. Odprta so bila vrata ženinega avta, nikjer ni bilo njihovega psa.
Ko je vstopil skozi na stežaj odprta vrata v hišo, je naletel še na večji nered.Omarica za čevlje je bila prevrnjena,
E
Pozdravljeni Publishwallovci,
Lani septembra sem se odločila, da ne bom več objavljala na PW, vsaj za nekaj časa. Razlogov je bilo več; premalo časa, nisem želela kopirati besedila iz bloga sem itd.
Zdaj se pa vračam. Sicer bodo objave drugačne kot ste jih navajeni pri meni, saj bom napisala samo osnutek in prilepila povezavo do bloga. Me zanima kako se bo to odneslo.
Moja prva objava v letu 2015 je nekakšen pregled prejšnjega leta in želje za to leto. Okoli novega leta rada preleti nad starim letom ter na nek način tako z njim zaključim. Medtem ko že razmišljam o željah, ki jih potrebujem za leto, ki me čaka.
Več pa si lahko preberete na tej povezavi: http://evelinamalina.blogspot.com.es/2015/01/v-leto-2015.html
Tudi vam želim da sprejmete vse kar se v tem letu zgodi, tako dobrega kot slabega. Da imate široko odprte oči, polna lička in nasmeške na obrazu. In da ne pozabite leto 2015 bo takšno, kakršno si ga boste naredili (:
Z ljubeznijo, Evelina
E
Pozdravljeni, končno se vam javljam. Minilo je kar nekaj časa in zgodilo kar nekaj stvari. Ampak tisto kar je zaznamovalo in spremenilo moje življenje je to, da sem se odselila iz Slovenije in zdaj živim na Kanarskih otokih. Vse se je zgodilo tako hitro, v nekaj mesecih. Prvič sem sama potovala z letalom, prvič zaživela z fantom in se tudi osamosvojila, brez staršev nekaj ulic naprej. Zadela me je nova kultura, nova hrana in novo življenje, brez da bi o tem kadarkoli pomislila. A veste sem ena tistih oseb, ki ni nikoli govorila: »V Sloveniji ne gre več živet, najboljše bi bilo pobrat kovčke in it.« Jaz sem vedno bila tista, ki sem govorila, da mislim da bom ostala v Sloveniji, ker verjamem da se da karkoli in kjerkoli, če si resnično želiš in če ne dvomiš. Pa vendar, iz zarečenega kruha se največ poje. In zdaj jem eno tako veliko dobro jed s toliko različnimi okusi in niti malo ne obžalujem. Mislim, da tudi če bi kadarkoli ugotovila, da sem se uštela, še vedno bi bila to ena izmed na
E
Bilo je pred enim tednom ko sva skupaj s T. sedeli na zidu sredi Vrsarja. Jaz močno zagledana v dve dekleti, kako odvezujeta vozle. Potem pa pogledam proti T. in ugotovim da me je slikala.
Kraj zločina
Pa ji rečem, naj mi pokaže slike, v tistem pa se spogledava z popolnim neznancem. Ne polagam skoraj nič pozornosti in potem rečem T.: "Te bom jaz slikala." Vzamem telefon, želim slikat, pa opazim da nekdo hodi proti meni. Pogledam in vidim ta istega fanta, s katerim sva se pogledala v oči.
Pa me vpraša: »English?«
Jaz: »Yes.«
Takoj za tem pa: »Selfie?«
In jaz: »Ok. (: «
Mislim kako bi mu sploh lahko rekla ne (: Nastavi telefon nekje nad najinima glavama in slika. Se obrne in gre. S T. se spogledava in se nasmejiva, saj nobeni ni bilo nič jasno. Že spet jo želim fotografirat, ko pride do mene in vpraša: »Instagram?« In jaz: »Yes.« In se nasmejim. V naslednjem trenutku mi v roke potisne nek giganski telefon, malo zmedena v glavi premlevam svoj naslov, stisnem search in me ni naš
E
Tako kot vsako leto sem tudi letos, za prvi maj pobegnila iz Maribora. To so bile bolj aktivno obarvane počitnice. Bila sem s tekaško ekipo na tekaškem taboru s Heleno Javornik (FB - Tekaška vadba v Mariboru). Tako smo se štiri dni rekreirali v istrskem mestu Vrsar, katerega sem obiskala prvič.
Lepo mesto naseljeno v hrib z bogato zgodovino. Kar pomeni da je bil Vrsar prava paša za moje fotografske oči.
Kaj vse smo počeli pa v naslednji objavi (:
Love, Evelina
E
A ni tudi vsak posameznik svet zase? Skrivnosten svet, ki ga pozna samo sam? Tudi če popolnoma razkrijemo sebe drugim, še vedno se v nas nekaj skriva ali pa se spreminja. Zato ne sodite ljudi, saj jih dejansko sploh ne poznate. Poglejte se v ogledalo in začnite raziskovati sebe. Toliko lušnega še ne veste. Počasi, kapljico za kapljico, raziskujte svoj ocean. Ostala pa le opazujte od daleč, ne tiče se vas preveč. Če pa se kakšna svetova združita, pa nastaja nov skrivnosten svet, vendar še vedno imate svojega, lastnega in skrivnostega. Na tega le ne pozabite.
Fotografija ja moja last.
Želim vam lep dan, Evelina
E
"Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju, pomoč pri sklepanju poslov.
Je počitek utrujenemu, kažipot zgubljenemu, sončni žarek žalostnemu.
Je najboljše naravno zdravilo proti jezi.
Ni ga moč kupiti, izposoditi ali ukrasti.
Vrednoto ima samo takrat, kadar se ga podarja."
In jaz ga podarjam vam.
Foto: Aljaž Senčar
Obleka: Ines Kos
Več slik najdete na: http://evelinamalina.blogspot.com/2014/04/zebra.html
Z nasmeškom, Evelina
