Iščemo NIČ ...
najdemo VSE!

``V niču je vsebovana vsa fizika,'' trdijo fiziki.
``V niču obstaja univerzalna zavest,'' menijo filozofi. Govorijo oboji v resnici o bogu?

O niču ni kaj povedati? Ni res! Iskanje niča, vakuuma je najbolj razburljivo iskanje človeštva! Že več kot 300 let se naravoslovci in fiziki trudijo, da bi vzpostavili kar se da prazen prostor in raziskovali njegove lastnosti. Cilj, ki so si ga zastavili, so danes že skoraj dosegli - in ob tem odkrili neverjetne stvari: vakuum je poln skritih delcev, vsebuje energijo, ima moč. Vsi fizikalni zakoni so vsebovani že v strukturi vakuuma: nič je temelj našega sveta.

Preseneča, da fiziki s svojimi odkritji potrjujejo dejstvo, ki se ga misleci in mistiki že stoletja zavedajo. Z raziskovanjem duhovnega niča so prišli tudi oni do enakega spoznanja kot fiziki: v niču je vse. Nič je osnova našega sveta.

Odkod ta skladnost? Zakaj se fiziki in filozofi ob raziskovanju niča srečajo? Mar odkrijejo isto resnico - le z različnih strani? Imenujemo to resnico sicer bog?

Fizikalne raziskave vakuuma so se začele precej natančno leta 1654. Naravoslovec Otto von Guericke je pred začudenim občinstvom v Regensburgu demonstriral, kakšno moč ima lahko vakuum. Naročil je dve trdni bakreni polkrogli (premera 3/4 lakta, to je približno 50 cm), položil drugo na drugo in s črpalko, svojim izumom, izsesal zrak med njima.

Zračni pritisk je tako močno stisnil skupaj obe polovici krogle, da ju 16 konj ni moglo ločiti, čeprav so jih hlapci na vso moč tepli in priganjali. Ko so morali konji popustiti, je Otto von Guericke zakorakal do bakrenih krogel, spustil skozi ventil zrak in ločil obe polovici s takšno lahkoto, kot bi bila to otroška igra.

Učinkovita demonstracija je prinesla raziskovalcu trajno slavo in je uničila predstavo o ``horror vacui''. Od antike naprej so filozofi namreč verjeli, da vakuum ne obstaja, ker je naravo ``strah praznega prostora''. Otto von Guericke je zdaj dokazal nasprotno: vakuum lahko vzpostavimo, ne da bi bili za to kaznovani. Polovic krogle ne drži skupaj ``horror vacui'', ampak zračni pritisk. Pot za raziskovanje vakuuma je bila odprta.

Pozneje so tehniki konstruirali vedno bolj prefinjene črpalke in v svojih posodah ustvarjali vedno popolnejšo praznino. Z najmodernejšimi pripravami dosežejo danes
stotisočinko milijoninke od milijoninke zračnega pritiska (10-17 bara = 10-14 milibara) - in vendarle ostajajo še daleč stran od pravega vakuuma. Tudi v ``najbolj praznih'' poskusnih strukturah je v vsakem kubičnem centimetru več kot 200 delčkov plina.

Kljub temu so fiziki ob iskanju popolnega vakuuma končno našli iskano - seveda indirektno.

Boljša tehnika je omogočila vpogled v gradbeni načrt narave, kakršnega si prej ne bi mogli niti predstavljati. Fiziki so raziskali strukturo materije, odkrili elektrone, protone in nevtrone - in doumeli, da sestoji trdna materija večinoma iz čistega vakuuma.

Če si predstavljamo atom, povečan v dimenzije stanovanjskega bloka, potem je obseg niča viden: tako rekoč celotna masa atoma je skoncentrirana v središču v jedru, velikem kot glavica bucike. Sto metrov naokrog brnijo elektroni, ki pa ostanejo tudi v tej povečavi nevidni. Prostor med jedrom in elektronskim ovojem je prazen. Atom je praktično sestavljen popolnoma iz vakuuma.

S tem vakuumom pa so križi in težave: neprenehoma nastajajo iz nič delčki v parih, zažarijo kot kometi in spet izginejo, materija se spremeni v žarčenje, žarčenje v materijo. Novi delci se pojavijo kot duhovi, kršijo vse zakone ohranjanja energije in mase, in izginejo, preden bi jih lahko pri kršitvi zakonov zasačili. Nič je tako turbulenten kot noč čarovnic na Kleku.

Preden so fiziki ta ples čarovnic lahko razvozlali, je bila potrebna ena najbolj občudovanja vrednih stvaritev človeškega duha: kvantna mehanika. Ta teorija najmanjših delcev je genialna in škandalozna obenem. Genialna, ker dogajanje v mikrosvetu v popolnosti opiše, in škandalozna, ker zdravemu človeškemu razumu popolnoma nasprotuje. Kvantna mehanika je lahko razložila vse posebnosti, ki jih je opazovala vse od nastanka - in napovedovala nova, še nenavadnejša odkritja.

Eden od triumfov kvantne mehanike je bila napoved antimaterije. Teoretični fizik Paul Dirac je 1928 v formulah odkril do tedaj neznano obliko materije: antimaterijo.
Podobna naj bi bila normalni materiji razen z obratnim nabojem in naj bi zgorela v blisku žarkov takoj, ko naj bi se srečala z normalno materijo. Neverjetno! A štiri leta kasneje je bila zagonetna antimaterija res odkrita. Kako nastane antimaterija? Čisto preprosto: iz nič! Vakuum, tako je ugotovil Dirac, ni zares prazen. Nasprotno. Gosto je napolnjen z jezerom elektronov negativne energije (kasneje poimenovanim Diracovo jezero). Elektroni v jezeru so skriti pred nami, ker prostor homogeno napolnjujejo. Šele če homogenost uničimo, lahko naši merilni inštrumenti reagirajo. Če na primer ustrelimo z energetskim žarkom v Diracovo jezero, in katapultiramo enega od elektronov na pozitivno energijo, potem vidimo, kako materija nastane iz nič: opazujemo tako elektron kot tudi luknjo v Diracovem jezeru.

Luknja ima pozitiven naboj (manjka namreč negativen naboj elektrona), sicer pa je enaka elektronu - luknja je pozitron, antidelček elektrona. Če se elektroni in pozitroni srečajo, se medsebojno uničijo: elektron pade nazaj v luknjo v Diracovem jezeru, elektron in pozitron izgineta iz zornega polja (prizorišča). Preostane samo blisk energije - in vakuum, iz katerega sta nekoč oba nastala.

Delčki, ki napolnjujejo (naseljujejo) prazen prostor, niso domišljijska tvorba. Pridobivanje in uničenje parnih delčkov iz vakuuma spada danes med orodje fizike, in možno je, če si spreten, obstoj duhovnih delcev dokazati celo s tehtnico. Eksperiment je že 1948 predlagal Henrick Casimir, nizozemski fizik. Toda šele 1997 je uspelo Steve-u Lamoreaux-u iz Los Alamos National Laboratory drobceno moč nevidnih delcev meriti.

V vakuumu je vpel dve električni nevtralni kovinski plošči, ki sta bili druga od druge oddaljeni le delčke tisočinke milimetra. Zaradi majhnega razmika je med obema ploščama nastalo le malo virtualnih delčkov - le taki, katerih valovna dolžina se je prilegala med plošči. Od zunaj pa je nasprotno prasketala proti ploščama celotna širina traku vakuumskih delčkov. Pritisk z zunanje strani je bil močnejši, plošči sta se stisnili. Moč pa je kajpada bila majhna: odgovarjala je moči enoceličarja, ki maha z repom. Kljub temu je bil Lamoreaux navdušen: ``Zares je noro, toda tu smo odkrili lastnost praznega prostora!''

Čim natančneje raziskujemo prazen prostor, toliko več lastnosti nam razkrije. Pri tem se vse jasneje kaže, da značilnosti vakuuma določajo naš svet - v velikem in v malem. Na spodnjem koncu lestvice so gradniki jedra, na zgornjem je gradbeni načrt vesolja.

Gradniki jedra so namreč stabilni samo zato, ker jih vakuum stiska skupaj, podobno kot je stisnil skupaj kovinski plošči v Casimirovem eksperimentu. Trije kvarki na primer, ki skupaj tvorijo proton, po predstavah fizikov plavajo v mehurčku v gluonskem morju. To morje je podobno Diracovemu jezeru - je pa veliko bolj komplicirano. Gluoni (``delčki lepila'') ``lepijo'' skupaj gradnike jedra. Neprenehoma se morski gluoni zapletajo v klobčič, tvorijo kepe, se vrtinčijo in in puščajo prosta samo majhna področja v obliki mehurčkov. V mehurčkih se zbirajo kvarki; ti tvorijo težke elementarne (osnovne) delce, kot so protoni in nevtroni; in iz njih so spet zgrajena atomska jedra. Celotna materija je oblita z gluonskim ničem, ki jo drži skupaj.

Toda celo v največjem pušča vakuum svoje nezamenljive sledi. Tako je energija vakuuma udeležena pri eksplozijah zvezd. Ruski fizik Igor Sokolov iz univerze v Torontu je izračunal, da je zvezdna materija malo pred eksplozijo tako zgoščena, da izključuje (napolnjuje) vse vakuumske delce. Preostane, tako kot pri Casimirovem efektu, samo energija izven zgoščene (komprimirane) materije, in ta je dovolj velika, da bi sprijeto zvezdo razcefrala v supernovo.

Podoben efekt bi lahko igral vlogo pri prapoku. Fiziki menijo, da je vakuum celo med potekom prapoka - eksplozije spreminjal svojo strukturo. Šele ko je privzel današnjo ``zamrznjeno'' strukturo, so začeli veljati fizikalni zakoni, ki še danes določajo naš svet. Morda - tako špekulirajo nekateri znanstveniki - niti današnja zgradba vakuuma ni dokončna. Bilo bi mogoče, da je hitra ohladitev univerzuma po prapoku strdila vakuum v napačnem stanju. Če bi sedanjemu vakuumu dodali dovolj energije, bi le-ta še morda lahko zdrsnil v svoje pravo končno stanje. Vakuum bi se razblinil, razblinjeno stanje bi se v eksploziji razširilo čez ves univerzum, in naenkrat bi bili v svetu, ki ga ne bi več razumeli.

Čeprav je ta scenarij spekulativen, pa je eno gotovo: fizikalni zakoni so povezani z vakuumom. Vsebovani so že v niču. Na skrivnosten način tvori nič pravzrok sveta.

Zanimivo je, da so že stoletja pred fiziki prišli do istih idej drugi misleci. In sicer, ko so se tudi oni odpravili iskat nič.

Kajpada praznine niso iskali s črpalkami, ampak na duhovni poti: v meditaciji, molitvi, včasih tudi v delu. To iskanje se je dogajalo v različnih časih v različnih duhovnih preoblekah, vodilo je preko različnih poti in se začuda zmerom končalo pri istem rezultatu: odkritju univerzalne zavesti.

Med različnimi potmi k duhovnemu niču je zelo znana protislovna metoda zen-budizma. Zenski mojster naroči svojim učencem, da razmišljajo o določenem koanu, to je vrsta protislovne uganke. Na primer prisluhnili naj bi zvoku ploskanja ene roke! Koan je vedno tak, da razumskega duha zavede, ga zaplete v nasprotja in ga privede v stanje mirovanja. Duha pripelje k niču. V 6. stoletju je tretji patriarh zen-budistov svetoval: ``Prenehaj govoriti in razmišljati, potem ne bo ničesar, česar ne bi mogel vedeti.''

Druga pot do duhovnega niča je meditacija: usesti se v tišini in poskušati, pripeljati svojega duha do tega, da umolkne. To je težje, kot se sprva zdi. Skoraj ni človeka, ki bi mu uspelo, da bi pet minut enostavno nič ne mislil. Izgleda, da naš duh ni primeren za to, da bi videl nič. V stalnem gibanju je, hiti od ene misli k drugi, vrti se po različnih duhovnih prostorih, obnaša se kot televizor brez gumba za izklop. To, da umolkne, zahteva od nas veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in napora - nič manj kot to, da obvladamo kvantno mehaniko.

S čim se človek na tej poti sreča, je posebej učinkovito opisal indijsko-angleški filozof in mistik Sri Aurobindo (1872 - 1950). Zanj je bilo iskanje duhovnega niča zmerom vrsta notranjega eksperimenta, ki ga lahko primerjamo z zunanjimi eksperimenti fizikov.

Kdor išče nič, se najprej sreča z vsiljujočimi se mislimi. Če mu uspe, da jih vedno znova umiri, potem duhovno prečka nikogaršnjo deželo. Svet se naenkrat zdi zelo glasen, agresiven - in zelo absurden. Če gre še naprej, pade včasih v spanec, ki traja nekaj sekund - v neko drugo obliko zavesti.

Še in še mora človek, ki vadi, čistiti svojo zavest. ``Vrč mora biti prazen in čist, da lahko v njem najde prostor božji nektar'', meni Sri Aurobindo. In potem se nenadoma zgodi: telo in duh postaneta ``trdna, hladna blok kepa, polna miru''. Raziskovalec niča doseže novo stanje zavesti. ``Misli in aktivnosti prečkajo duha kot jata ptic nebo na brezvetrni dan. Grejo mimo, ne motijo, ne puščajo sledi,'' obljublja mistik in filozof. Duh ostane v niču. Iskalec je na cilju: ugleda nič. Dosegel je razsvetljenje.

In kaj vidi v centru niča? Univerzalno zavest! Sri Aurobindo: ``Ko napredujemo ... opazimo, da je zavest v rastlinah, v kovini, atomu, elektriki, v vsakem elementu fizične narave.'' 12 stoletij pred tem je Tibetanka Yeshe Tsogyel, mistik, opisala nekaj podobnega: ``Takoj ko me prepoznaš, čisto resnico, ki prihaja iz notranjosti, spoznaš, da je univerzum prežet z absolutno zavestjo.''

Ta univerzalna zavest je poznana v vseh kulturah. Hindujci jo imenujejo ``atman'', kristjani ``sveti duh'', različne šole joge ``kundalini''. Hui-Neng, ustanovitelj zen-budizma v 6. stoletju na Kitajskem, jo je imenoval buda: ``Pravo bistvo našega sebe je buda.''

Sufijski mistik Ibn al-Arabi je v 12. stoletju pogled v nič opisal takole: ``Ne prenehaš obstajati, toda tudi nič več ne obstajaš. Ti si On, brez vsakršne omejitve.'' Ali kakor je rekel tretji zenski patriarh: ``Praznina tu, praznina tam, toda neskončni univerzum stoji pred tvojimi očmi.'' Nič kot pratemelj našega sveta. V teh razmišljanjih se fiziki in filozofi začuda ujemajo. Kako se njihove miselne zasnove povezujejo? Obstaja povezava med univerzalno zavestjo in med zakoni vakuuma, ki jih proučujejo raziskovalci materije? ``Seveda,'' meni fizik Amit Goswami, ki izvira iz Indije in poučuje v Ameriki. In tudi opiše, kakšna bi lahko bila ta povezava: univerzalna zavest je podlaga materije. Materija nastane šele z delovanjem univerzalne zavesti.

Da bi to razumeli, moramo še enkrat pritegniti kvantno mehaniko. Čeprav se je teorija odlično obnesla pri izračunavanju eksperimentov, pa nas že pri interpretaciji rezultatov pusti sramotno na cedilu. S kvantno mehaniko znajo računati mnogi, toda kaj to pomeni, razume najbrž le malokdo. Centralna točka je nerazrešeno vprašanje, od kod pravzaprav materija prihaja.

V kvantni mehaniki je namreč vsak materialni delček, vsak elektron, vsak proton, vsak jedrni delček vedno val in delček obenem. Tako dolgo, dokler se ``kvantni objekt'' premika po prostoru, ga opisujemo z valovno funkcijo. Nikjer se v resnici ne nahaja, obstaja samo kot prekrivanje možnih poti in krajev bivanja. Če val naleti na oviro, detektor, fotografski papir, našo očesno mrežnico, se nemudoma spremeni v delček. Fiziki govorijo o ``kolapsu valovne funkcije''. Mnoge možnosti se reducirajo na eno realnost. Valovna funkcija je porušena (razpade).

Taka porušenja (zlomi) se dogajajo neprestano, in vsako preoblikuje možnosti v resničnosti. Ali kot je formuliral fizik John Davidson: ``Svet je tudi na najnižjem nivoju kreativen.''

Toda ko proučujemo, kdaj natančno se valovna funkcija poruši, naletimo na nenavadno težavo: kvantna nenatančnost se prenese na vse udeležene merilne instrumente. Tako kot je elektron mešanica iz ``morda tu'' in ``morda tam'', tako izkazuje po zakonih kvantne mehanike tudi merilni instrument mešano stanje ``elektron morda izmerjen tu'' in ``elektron morda izmerjen tam''. Ta nenatančnost se prenese na računalnik, ki shranjuje rezultate, na tiskalnik, ki jih natisne, celo na tiskalni papir. Toda če pogledamo na papir, ni sledu o prekrivanju: vidimo eno samo realnost - meritveni rezultat. Kje se je izvršil prehod od možnosti v realnost? Amit Goswami meni: v trenutku, ko kvantni svet trči, se sooči z zavestjo. Univerzalna zavest povzroči, da se valovna funkcija poruši. Zavest ustvari materijo. Svet obstaja šele, ko ga zavest opazuje. Zaradi tega nismo še nikoli videli vseh možnosti kvantne mehanike - in jih tudi nikoli ne bomo.

Človeška zavest je del univerzalne zavesti. Namesto ``univerzalna zavest'' lahko mirno rečemo tudi ``bog''. Potem bodo fiziki in filozofi spoznali: v niču najdemo boga. Potem bodo zenski mojstri in misleci pri iskanju duhovnega niča spoznali boga kot zavest; in potem bodo fiziki pri iskanju vakuuma spoznali boga kot fizikalni zakon.

SLIKE:

Dva vidika: fiziki in misleci raziskujejo svet z različnimi metodami. In vendarle prihajajo do podobnih rezultatov. Zakaj?

Vidna meditacija: več tednov so menihi nasipali to mandalo iz barvnega peska. Zdaj dalajlama pesek ritualno porine skupaj. Svet se reducira na svoje središče - NIČ.

Japonski simbol ``mu'' pomeni ``nič''. Pojavi se v slavnem zenskem koanu: Ali ima pes budovo zavest? Odgovor: mu! Tistemu, ki o tem meditira, se odpre duhovni NIČ.

Casimirov efekt: med sosednjima kovinskima ploščama je manj potencialnih delcev kot na njuni zunanji strani. Pritisk zunanjih delcev je zato večji - plošči se zato stisneta skupaj. Nevidni delci torej povzročijo vidno silo.

``Diracovo jezero'': vakuum je gosto posejan z virtualnimi delci. V normalnih pogojih so nevidni.

Šele ko pošljemo energijski žarek, vidimo delček - in obenem luknjo, antidelček.

Je vakuum (krogla) fizikalno nestabilen? Če pade na globlji energijski nivo, se celotna fizika spremeni.

Celo v kapljici vode najdemo ves svet: fizik vidi v njej potrditev svojih zakonov, mislec meditira o njeni podobi. Oba prepoznavata različne aspekte boga.

VELIKI NAPISI MED TEKSTOM:

Kaj v notranjosti drži skupaj, povezuje svet? Odgovor leži v niču.

''Materija obstaja šele, ko jo zazna zavest.''