Tako se v Delu, 23. januarja,  sprašuje mag. Vojko Starič  v tem članku. Zgodbo o uspehu nam ni vzel nihče, je moje mnenje. Bila je le privid in rezultat samozadostne, edino prave ideologije, enoumne oblasti KP. Bila je plod domišljavosti, ki so nam jo »privilegirani in večni zmagovalci nad tujimi in domačimi izkoriščevalci« desetletja vcepljali in privzgojili s trdo roko. To je zgodba  »vedno samo zmagovitega enoumja«, ki zato pozna in prizna samo uspehe, merila pa so seveda enoumju lastna in unikatna. Tržna ekonomija in demokracija pa sta drugorazredni, celo nevarni. Avtor članka mag. Vojko Starič pravi: «Ljudstvo (drhal) potrebuje vodstvo in mora biti vodeno, še posebno v demokraciji: «Bolj kot je oblast svobodna in ljudska, nujnejši je nadzor njenega mnenja.« Ali ni bilo ljudstvo ravno v enoumju obravnavano kot drhal, ki ga je zato smela voditi samo KP? Ali je ljudstvo torej drhal, kateremu se mnenje nadzira in regulira? Menim in upam, da nismo in ne bomo več drhal. Zato naša zgodba o uspehu temelji predvsem na inerciji domišljavosti, ne glede na dejstva, kakšen neuspeh je doživel samoupravni enopartijski režim SFRJ, režim samoupravljanja delavcev, ki  je bil tudi le privid, ki ga je KP ustvarila in se s tem izmaknila odgovornosti, saj je bila vrhovna nedotakljiva oblast. Vojko Starič piše: «Še pred desetimi leti se je o Sloveniji govorilo kot o zgodbi o uspehu.« Da, to so govorili o Sloveniji v EU, ker sov EU videli njeno rast, rast vendar po njihovih merilih, a tem merilom Slovenija očitno več ne ustreza in jih ne upošteva, celo norčuje se iz njih. Ni več zgodba o uspehu v EU. Primerjati se smemo le še z Estonijo, Latvijo i.p. Polni smo bili in smo še privzgojenega napuha in posledično nerazgledanosti. Zato so mnogi sanjali in še sanjajo o slovenski Švici, čeprav je Švica na prvih mestih na svetovnih lestvicah globalne konkurenčnosti, Slovenija pa že leta samo nazaduje! Avstrijske plače so bile pred revolucijo med tujo okupacijo le ca. 30 odstotkov višje kot v Sloveniji, sedaj pa so več kot 100 odstotkov. »Zamolčana je tudi pomoč ZDA Jugoslaviji v petdesetih letih«, berem v ediciji Dela l. 2012: «Ameriška pomoč je omogočila višji življenjski standard prebivalstva in več političnih svoboščin. Pomoč Američanov je bila res radodarna: Jugoslovanom so takrat podarili ogromno sodobnega orožja, od tankov do letal. SFRJ je bila takrat tako tretja vojaška sila v Evropi. Amerika je podprla Tita v vseh pogledih, ker je imela strateški interes in strah pred komunizmom SZ, in ker se je Titov režim razlikoval od dežel realnega socializma.« Lani berem članek »Admiral sredi lakote«, ki jasno pove, da je režim SFRJ še l. 1988 reševal gospodarsko krizo s prodajo orožja diktatorjem v Afriki in še kje, da so lahko izvajali revolucijo, a ljudstvo je tam masovno umiralo od lakote. Bivši predsednik RS Slovenije v SFRJ in  bivši poslanec SD v DZ RS, Miran Potrč, korektno javno pove, da so imeli on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju še tako oblast in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema. To bi zopet pomenili nasilje (op.: državljansko vojno!). Vendar so vedeli, da je enopartijski (op.: samoupravni socialistični) sistem "preživet« in so dopustili nadaljnji tok osamosvajanja Slovenije. Katera država  v Evropi je tedaj imela trištevilčno inflacijo? Kakšna je bila realna varnost prihrankov na bankah? Nobena! Vsi smo trošili, predvsem na kredit, seveda iz tujega kapitala! Kakšna je bila ponudba in kakovost izdelkov? Pomanjkanje je bilo od kave, cementa, do avtomobilov. Kakovost je bila drugorazredna tema, saj je bilo na trgu pomanjkanje, ne pa prava konkurenca ponudbe, po kakovosti in ceni, kot je to sedaj v izobilju. Vse o tistih »zlatih samoupravnih časih« pove nakup avtomobila. Prvo, čakalna doba za par modelov v ponudbi domače proizvodnje, po licenci FIATa i.p., ali iz vzhoda,  je bila najmanj nekaj mesecev do več kot leto. Kakovost pa čista »ruleta«. Izhodno končno kontrolo kakovosti oz. izbiro avta je moral opraviti kar kupec, če je smel in imel »veze in poznanstva«, da so mu dopustili izbiro avta z najmanj vidnih napak. Še  Wartburg iz DDR, sicer zastarele razvojno tehnične zasnove, je bil veliko bolj kakovostno izdelan. Poslovni »uspeh projekta avta stoletja Yuga« je na trgu v razvitem svetu prepoznan kot šolski primer neuspeha in odsotnosti znanja delovanja na svobodnem trgu. V enopartijskem samoupravnem socializmu, nismo bili vsi enakovredni, ne pri kadrovanju in ne pri delitvi rezultatov »skupne(?) družbene lastnine. Imeli smo še 133. člen  Kazenskega zakonika, kaznivo dejanje verbalnega delikta, skratka prepoved kritike režima. Mnogi pa imajo očitno še veliko nostalgijo po rešitvah režima SFRJ. Mag. Starovič opozarja, da nas nove demokratične slovenske oblasti peljejo na periferijo Evrope in sveta. A res? »Gre za preživetje«, pravi ter svari pred načeli trga Washingtonskega konsenza, ki je bil porazen za države , kjer je v rabi. Uspešne da so le države brez uporabe načel trga, te pa da so Južna Koreja, Tajvan, tudi države  Bric. A nimajo tudi te države tržne ekonomije in demokracije? Tudi dr. Vesna V. Godina roti, da to pa nikakor ni  primerno za Slovence in je odvečni ideološki poosamosvojitveni balast. Za »Slovenclje« vidi rešitev samo samoupravni socializem. Tudi Uroš Blatnik stavi nanj, saj da je to rešitev pred samouničenjem človeštva, a ne navede niti enega primera njegovega uspeha. Dr. Jože Mencinger pa vidi rešitev Slovenije v tem, da so lastniki podjetij kar samo domači menedžerji. Uspešnosti takšnih »samoupravnih« enostavnih rešitev pa ne potrjuje, niti zgodovina, niti stanje v svetu. Mnogi sposobni Slovenci pa morajo »s trebuhom za kruhom«, kot tam in vselej tedaj, ko imajo doma prednost privilegirani, ne pa ustvarjalni. Ti ne izražajo  niti najmanj nostalgije po socializmu, ki ni bil zgodba o uspehu. Uspeh bo, ko bomo opredelili, v čem smo na trgu dobri! Kdaj bo vlada. politika in stroka napisla strategijo pametne specilaizacije Slovenije? Gospodarstvo in tudi EU čaka na to!