»Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markovićeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.

Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markovićevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markovićeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markovićevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizacija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.

S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.

Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic.

Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo.

S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje. Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike.

Krivce za ekonomski in etični kolaps v slovenskem gospodarstvu, ki sta v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja in nikogar ne bi smeli obtoževati za stališča in dejanja njemu politično in ideološko konkurenčnih subjektov.«

Povsem  se strinjam z ugotovitvami in z izjavo prof. dr. Andreja Umeka, SLS, ki je bil od leta 1997 do leta 2000 minister za znanost in tehnologijo RS, drugič, leta 2000, pa je bil minister za okolje in prostor RS; DELO - v  DELU - Sobotna priloga, dne 20.09.2014.

Franc Mihič