V oddajah o kršitvah pravic delojemalcev se obravnava tudi pojav mobinga. Nobena slovenska politika  oz. vlada pa doslej še ni dejansko analizirala in ovrednotila obsega in vse posledice mobinga oz. trpinčenja na delovnem mestu. Tudi še ni ocenila ali ugotovila kolikšna je letna gospodarska škoda, ter opredelila ustrezen program ukrepov za sanacijo in preventivo. Že l. 2006 sem kot  žrtev pisal, da je študija v Nemčiji pokazala, da so pri njih stroški oz. gospodarska škoda v podjetjih 100 milijard evrov letno. Zrele demokratične in razvite države, kjer poznajo odgovornost politikov, veliko bolj resno obravnavajo mobing.  Na primer v Švici, kjer je l. 2002 ravno Ministrstvo za gospodarstvo, SECO, pripravilo študijo  „Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici“.

Ta obsega 100 strani in je javno dosegljiva. Podobno obstajajo študije  v državah, kjer politiki  in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice. Tam so politiki sprejeli odgovornost in tudi ukrepali! Kaj je doslej pri nas storila katerakoli politika, država? Koliko žrtev, ki so se celo zdravile, je evidentiralo zdravstvo,  inšpektorji, policija, sodstvo? Doslej teh številk še nisem bral? Sam sem preživel mobing, se zdravil, a mobinga uradno tudi za zdravstvo nisem doživel!? Druga strokovna javna inštitucija pa je le ugotovila mobing, a samo za družboslovno znanost.  Posledice so mi pa ostale. Pred leti je mag. Samo Hribar Milič, predsednik GZS,  v Odmevih izjavil: “Žal sta slovenska zakonodaja in regulacija taka, da delodajalce pravzaprav sili v šikaniranje, da žal brez mobinga, brez šikaniranja danes sploh ne moreš narediti nekega reda, neke učinkovitosti v slovenskem prostoru.« Mobing pa je kaznivo dejanje! Le novinarji občasno opozorijo javnost in politike  na žrtve. Politiki pa se kar sprenevedajo ali ne dojamejo, kaj doživljajo delojemalci. So brez empatije? V samostojni Slovenije še nikoli mediji, še manj pa javna, predvsem pravna stroka,  niso javno poklicali politike na odgovornost za ta družbeni problem, ki ga odgovorna stroka imenuje „kuga 21.stoletja.“ Vsaka vlada, konservativna in zlasti socialdemokratska, kakor vsakokratna vladajoča koalicija, in posredno njihovi volivci, so že leta neposredno (kazensko) odgovorni, tudi gospodarski in drugi ministri, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačujejo zaposlenim plače in prispevke za opravljeno delo, kar je nepojmljivo, saj so to ustavne in temeljne človekove lastninske pravice. Mnoge delojemalce trajno oškodujejo, pa še mobing je pogosto poleg. Sedanji volilni proporcionalni  sistem, pa neodgovornost politikov podpira, a SD ga pa že dolgo  brani! Žalostno je, da prizadeti delojemalci še vedno volijo takšno politiko, ali pa v nemoči in odsotnosti izbire politikov abstinirajo volitve in primorani plačujejo  javno stroko, politike, državo. Čemu in do kdaj še?

Franc Mihič