V oddajah o kršitvah pravic delojemalcev se obravnava tudi pojav mobinga. Nobena slovenska politika  oz. vlada pa doslej ni dejansko analizirala in ovrednotila obseg in vse posledice mobinga oz. trpinčenja na delovnem mestu. Tudi še ni ocenila ali ugotovila kolikšna je letna gospodarska škoda, ter opredelila ustrezen program ukrepov za sanacijo in preventivo. Že l. 2006 sem kot  žrtev pisal, da je študija v Nemčiji pokazala, da so pri njih stroški oz. gospodarska škoda v podjetjih 100 milijard evrov letno. Zrele demokratične in razvite države, kjer poznajo odgovornost politikov, veliko bolj resno obravnavajo mobing.  Na primer v Švici, kjer je l. 2002 ravno Ministrstvo za gospodarstvo, SECO, pripravilo študijo  „Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici“. Ta obsega 100 strani in je javno dosegljiva. Podobno obstajajo študije  v državah, kjer politiki  in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice. Tam so politiki sprejeli odgovornost in tudi ukrepali! Kaj je doslej pri nas storila katerakoli politika, država? Koliko žrtev, ki so se celo zdravile, je evidentiralo zdravstvo,  inšpektorji, policija, sodstvo? Doslej teh številk še nisem bral? Sem se pa zdravil, a mobinga uradno nisem doživel! Druga strokovna javna inštitucija pa je mobing le ugotovila, samo za družboslovno znanost.  Posledice so mi pa ostale. Le novinarji občasno opozorijo javnost in politike  na žrtve. Politiki pa se kar sprenevedajo ali ne dojamejo, kaj doživljajo delojemalci. So brez empatije? V samostojni Slovenije še nikoli mediji, še manj pa oportuna  javna, predvsem pravna stroka,  niso resno poklicali politike na odgovornost za ta družbeni problem, ki ga odgovorna stroka imenuje „kuga 21.stoletja.“ Žalostno je, da prizadeti delojemalci še vedno volijo takšno politiko, ali pa v nemoči in odsotnosti izbire politikov abstinirajo volitve in primorani plačujejo oportuno javno stroko, politike, državo. Čemu in do kdaj še?

Franc Mihič