Dr. Mencinger in nacionalni interes! Nacionalni interes Delo, 25.04.2014 Nacionalni interes je sintagma, s katero se je dolgo opletalo, menda je šlo za družinsko srebrnino, ki nikakor ne sme pasti v roke tujcem. In beseda tujec ima pri nas še posebno neprijeten, kar zlovešč prizvok, pred nami se izriše podoba prekanjenega in potuhnjenega možaka v črnem s črno aktovko (v redu, danes z ipadom), ki kar čaka, da nam kaj ukrade oziroma da nas spet spremeni v pohlevne ovce, ki bodo molče za majhen denar dninile za tekočim trakom in lamentirale nad bridko usodo zakletega naroda. In potem je zmanjkalo denarja in s tem tudi nacionalnega interesa, družinska srebrnina pa se je izkazala za trompetengold. Oziroma trompetensilber. Nenadoma ni več pomembno, če lastnik nekega podjetja ne bo Tone, lahko je tudi Antonio, Antoine ali Tony. Ali magari Deng Hsiao Čang. Smola je, da je v tem času cena naše srebrnine strmo padla, pa še zdaj za vilice, nože, pladnje in krožnike ni pretiranega zanimanja. Seveda je danes vsakomur jasno, da je bila to zgolj spretna propaganda, s katero so z nacionalnim interesom zakamuflirali povsem osebne interese, račun se ni izšel, srebrnina se je deloma znašla na dražbah, deloma pa na Kajmanskih otokih. Morda bi se lahko že prej nekoliko ozrli po svetu in ugotovili, da je ideja nacionalnega interesa že davno bankrotirala. Lep primer so Britanci. Ti bi res imeli vzrok za jok in stok, če pogledamo le njihovo avtomobilsko industrijo, bi si lahko izjokali oči. Ne samo da je skoraj povsem pristala v rokah tujcev, pristala je v rokah njihovih nekdanjih podložnikov in sovražnikov. Indijci, še pred dobrega pol stoletja primerni le za pahljanje na verandah njihovih kolonialnih vil, so meni nič, tebi nič zdaj lastniki Jaguarja in Land Roverja. In Nemci, ki so jih povsem potolkli v zadnji veliki vojni, so kupili Rolls-Royce in Bentley, za posladek pa še Minija. Ampak pred kratkim sem naletel na članek britanskega novinarja Gavina Greena, ki kar ni mogel prehvaliti novih indijskih in nemških šefov. Namesto da bi stresal srd nad nepravično usodo, ki je Britance prikrajšala za znamenite znamke, ugotavlja, da bi večina teh tovarn zagotovo že zaprla vrata, če se ne bi našli sposobni ljudje, ki so jih spet postavili na noge. Jaguar in Land Rover sta že desetletja producirala zgolj izgubo, podobno je bilo z Bentleyjem in tudi Rolls-Royce je v poplavi novih prestižnih limuzin izgubil del ugleda, zdaj pa vsi sijajno poslujejo. In še vedno so britanski. Nobeden od novih lastnikov ne bo postavil na kocko imenitnega pedigreja teh avtomobilov in preselil proizvodnjo v Indijo ali na Kitajsko, to bi bil poslovni samomor. To jasno kaže, da je res nekaj vredna le tista blagovna znamka, ki tudi po menjavi lastništva ostane nedotaknjena. Kdorkoli bo torej kupil, denimo, Elan, bo nedvomno poskrbel, da bo to ime še naprej ostalo sinonim za vrhunske izdelke, enako pa velja še za kar nekaj slovenskih podjetij. Kar seveda ne pomeni, da je treba prepovedati slovensko lastništvo, treba je le končno doumeti, da sta nacionalni in poslovni interes identična pojma oziroma da je v nacionalnem interesu zgolj in samo uspešno poslovanje, lastništvo pa je povsem postranskega pomena. Ampak pri nas še nismo tako daleč, pravzaprav je megle vedno več. Jože Mencinger, eden od utemeljiteljev in velikih zagovornikov tako imenovanega nacionalnega interesa in eden največjih slovenskih evroskeptikov in antiglobalistov (karkoli naj bi to že pomenilo), bi rad šel za poslanca v evropski parlament. Kar spominja na deklariranega vegetarijanca, ki čaka v vrsti pred žarom na debel, lepo zapečen zrezek ter pri tem vsakomur, ki ga je voljan poslušati, razlaga, da gre zgolj za zvito poslanstvo spreobrnitve barbarskih mesojedcev. Peter Rak

leva roka umije desno in desna levo, obe pa obraz