»Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« tako nedavno letos zopet pove Tit Turnšek , predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB  vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel? Bila je prava državljanska vojna, ki  je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in proti revolucionarje. Se menda ve, ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino. Ponovim. Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.« Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit škof Stanislav  Zore pozove:« Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof,  Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: «Naučili  smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Nasvet, ki je vreden da se uresniči. Dejstvo je: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega bi bilo prav«. Tako pravi dr. Spomenka Hribar, ki vztraja: "Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo "eden" ali "drugi", ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje. Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, in če hočete, tudi perspektivo." Sem enakega mnenja. Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji,  Josephom A. Mussomelijem, ki je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel  štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem prestanim grozodejstvom, na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.« Zato je nedvomno vloga politikov, torej države kot oblasti,  za spravo odločilna. Strinjam se, če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice, nacizma, fašizma, komunizma in vzdrževala spomin na zlo, bomo to šteli za pravično.  Med »NOB« je bil nedvomno  upor proti okupatorju, a ne samo eden,  a revolucija je izsilila monopol, dopustila je le upor vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil  dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Trditi, da revolucije ni bilo, torej ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno!

Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in  dejstva! Skupaj z ostalo Evropo praznujmo 9. maj »Dan zmage«!

Čas je, da poskrbimo za našo skupno zgodovino in perspektivo!