»Narodno in državljansko spravo lahko dosežejo samo vse politične opcije, ki bi se dogovorile, da dogajanje med drugo vojno in revolucijo ne bo več vplivalo na njihovo sedanje politično delovanje«, meni g. Tone Rački v svojem pismu, DNEVNIK, 23. aprila. Se strinjam. Državljani  oziroma njihova izvoljena državna politika so pravzaprav že ob osamosvojitvi z večino potrdili, da je revolucija oz državljanska res bila, da je režim SFRJ kršil človekove pravice in bil nedemokratičen, in so vse to zavrnili z novo ustavo in novimi zakoni. Nepozaben je zato razglas prvega predsednika slovenskega parlamenta, dr. Franceta Bučarja, »Državljanska vojna je končana!«, kar je nedavno ob 25. obletnici prvih demokratičnih volitev javno ponovil na RTV. Za demokratične lojalne državljane naj bi bilo to dovolj. Pa žal ni tako. Najbolj glasni so še vedno ravno zagovorniki revolucije, ki jo istočasno zanikajo, poznajo samo »narodne izdajalce«, nikoli pa ne navedejo protirevolucionarjev, proti katerim so pričeli revolucijo, jih premagali in to kar med tujo okupacijo. Ali revolucionarji res niso imeli nobenega nasprotnika? Zaslužili so pa večno slavo? Žal so ti tudi medijsko in politično podprti. Vsi tisti, ki cenimo demokracijo in našo demokratično državo in menimo, da je revolucija bila in bila odveč, saj je med in po vojni povzročila ogromno žrtev, na obeh straneh, in to za režim, ki je propadel, pa smo s takšnimi ravnanji prizadeti, saj izzvenijo kot posmeh demokratični državi in demokratom.

Dobro se vprašate g. Rački:«Če partizanska stran ne prizna revolucije, pa kaj potem. Zakaj jih nihče ne vpraša, kako to, da je Muzej novejše zgodovine pred tem nosil ime Muzej ljudske revolucije, če je ni bilo? Zakaj jim pod nos ne pomoli množice knjig, ki so jih sami napisali in ki NOB in revolucijo združujejo že v naslovih, da o učnih načrtih in učbenikih, ki so od učencev zahtevali znanja o revoluciji in diktaturi proletariata, ne govorimo. Neizpodbitno je dejstvo, ki vse pove vse, v Ljubljani ob železniški postaji je še stranska ulica Trg OF, nekdanjega osrednjega trga v glavnem mestu Slovenije, z imenom Trg revolucije, pa ni več, ker je bila revolucija odveč. To je potrdila tudi ustava in država! Kdo torej temu oporeka? Preberite dobro moje prvo pismo.

»Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati.

Komunistična partija pa je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov«, tako prof.dr. Matjaž Zwitter. Strinjam se z njim, da to ni pripisati  vsem partizanom, ve pa se kaj so propagirali komisarji, »Pravi prijatelj je le Stalin!«. Demokrati so se temu pač upirali, je povsem jasno. G. Rački se celo vpraša:« Zakaj jih nihče ne vpraša, kako je mogoče ukiniti parlamentarno demokracijo brez revolucije in revolucionarnega nasilja?« To se pravi, da g. Tone Rački odobrava, da se z revolucijo in nasiljem lahko ukine parlamentarna demokracija in uvede totalitarizem, enoumje? Saj ravno to je bistvo slovenskega problema NOB, kdo je komunistični partiji dal mandat za revolucijo in nasilje med okupacijo in za monopol nad uporom proti okupatorjem? Vsi, ki so temu oporekali in oporekamo, pa s(m)o kar enostavno izdajalci, a protirevolucionarjev pa sploh ni bilo. Logika, da te kap. Ker je pred nami državni praznik »Dan upora proti okupatorju«, za mnoge ni verodostojen in spraven, za osvežitev nekaj profesionalno obdelane zgodovine, o žrtvah vojne vihre in revolucije. 97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej. Tako pravi prvi pravi popis. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev.

Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.

Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.

Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.

To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Vsak se lahko nad tem zamisli in prispeva k pomiritvi na poti do potrebne sprave, da ne bodo eni samo zmagovalci, drugi pa samo izdajalci! Pošteno, spravno in državotvorno bi že bilo, da praznujemo le 9. maj  kot praznik zmage, kot to enotno počne vsa Evropa.

Franc Mihič