Grki so se nedavno demokratično odločili o zavrnitvi evropskih pogojev za podaljšanje paketa pomoči in o morebitnem odhodu iz evrskega območja. Novinar Boštjan Videmšek je to napovedal pred grškim referendumom v temi dneva »Ignoriranje človeškega». Po njegovem so se Grki torej odločili za svobodo in dostojanstvo. Odločali naj bi se v imenu vseh nas. Tudi v imenu tistih, ki s(m)o jih, na čelu s slovensko vlado, pomagali stisniti v kot. Grški upor in zavrnitev, njihovo demokratično izkazano svobodo in dostojanstvo, pa bi moralo sedaj menda upoštevati 450 milijonov preostalih prebivalcev EU in njihovih izvoljenih predstavnikov. In to naj bi bil torej vrhunec demokracije?  Videmšek podkrepi svoje misli o demokraciji, kar z mislimi avtorja »Revolucionarnega katekizma«, ruskega anarhista M. A. Bakunina: »Upor je naravna značilnost življenja. Vitalnost in sorazmerno dostojanstvo živali lahko merimo po intenzivnosti njenega uporniškega instinkta.« Ali je v naravi dostojen in spodoben res zgolj le upor in to za vsako ceno. Kdo je torej v Evropi demokratičen, svoboden in ima dostojanstvo? Mar samo Siriza in Grki? Gotovo ne! Grki so na referendumu demokratično potrdili le: »Smo narod in lahko suvereno odločamo o svoji usodi, pa čeprav v lastno škodo.« To velja za vsako demokratično državo, tudi npr. za Nemčijo in Slovenijo! EU pa ni enovita država. Ne pozabimo, da je Hitler prišel na oblast po demokratični poti, ker so tedaj Nemci, zlasti njihove elite, to dopustile, ker je bila to »lažja, a zgrešena«  pot za sanacijo države, ki je bila kot poraženka prve svetovne vojne od  zaveznikov nesorazmerno obremenjena. Hitler je lahko prišel na oblast tudi zato, ker ni nihče pred tem ustavil Stalina. Svet je gledal vstran! To  so Nemci in Evropejci in Svet drago plačali. Grki oziroma njihova vlada sedaj popravlja referendumsko odločitev v parlamentu, mogoče bodo za to potrebne nove volitve?! Vsaka demokratična odločitev na referendumu in na volitvah ni vedno korak naprej, je lahko tudi usoden spodrsljaj nazaj, ki se ga težko popravlja. Demokracija ni »avtomat« za napredek! Za napredek je potreben »etični napor volivcev in izbranih politikov za svobodo, dostojanstvo in blagostanje vseh ljudi«! Revolucionarni katekizem ne uči tega , temveč uči anarhijo!  »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!« To je skrajno nevarna utopija, kar nas lahko uči zgodovina!

P.s.: Spoznajmo kaj je revolucionaren katekizem?

REVOLUCIONARNI KATEKIZEM

MORALA IN ETIKA, LEKSIKONI CANKARJEVE ZALOŽBE; Ljubljana1986, stran305:

nečajevstvo, revolucionarni nihilizem, v Revolucionarnem katekizmu M. A. Bakunina, je izražen ekstremni anarhistični etos S. G. Nečajeva. Četudi je napisan  pred več kot sto leti, je to manifest sodobnega, dandanašnjega surovega nihilizma, dokument par excellence načelno destruktivne »revolucije« v odtujenem, brezdušnem svetu. Mene samega ni več; vsaj človek nisem in ne morem biti več; ni več mojega bližnjega, mojega tovariša, mojega sočloveka. Je samo še ogromno, monolitno načelo destrukcije, ki mu je potrebno služiti do končne, popolne uresničitve. Ničenje. Smrt. Nečajev je mislil do kraja dosledno takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«

1. Naloge revolucionarja do samega sebe.

Revolucionar je človek, ki je svoje življenje v celoti žrtvoval-v pomenu izničenja. Ničesar nima; niti imena. V njem je le strast uničevalne revolucionarne aktivnosti. Revolucionar  načelno celovito sovraži razredno, meščansko civilizacijo. Prezira vsako teorijo, pa tudi vso znanost; to uporablja le, da bi uničeval. Revolucionar prezira javno mnenje, družbeno moralo. Njegovo načelo je grobost do sebe in do drugih; odreka se rodbini, prijateljstvu, ljubezni, hvaležnosti; samo hladna strast za uničevalno revolucionarno dejanje ostane. Revolucionar ne doživlja nobenega zanosa in navdušenja, ne predaja se niti osebnemu sovraštvu niti maščevalnosti – samo trezno preračunava učinke udarcev, akcij.

2. Naloge revolucionarja do tovarišev

Načelo koristnosti obvladuje  vse odnose med revolucionarji anarhistične združbe; kolikor si nam koristen pri revolucijskem razbijaštvu, uničevanju, toliko si naš, toliko smo ti hvaležni. Revolucionar  računa predvsem oziroma izključno nase. Lastno tveganje, lastna odgovornost. Trezno prodaja svojo in tujo kožo. Tovariša soborca bo reševal iz nevarnosti samo, če se splača.

3. Naloge revolucionarja do družbe

Človek, ki ga še karkoli povezuje z družbo in svetom, ne more biti revolucionar. Enako mora sovražiti – in to načelno, dosledno – vsakogar in vse.  V tkivo družbe se zajeda, da bi jo uničeval, razkrajal. Pretvarja se , da bi ga sprejela; potem sabotira, razbija. Ljudi deli na kategorije: te je treba ubiti, da bi tako zastrašili druge; te je treba odstraniti, imobilizirati, ker so inteligentni, nevarni sovražniki; te spet kaže pustiti pri življenju, ker so tako hudobni in osovraženi, da vznemirjajo, revoltirajo množice; spet druge, ki so lahko kakorkoli koristni, je treba izsiljevati, izrabiti do kraja; določene kadre, ki jim ni najbolj zaupati, je treba gnati v najnevarnejše akcije, da bi jih čimprej pobralo…To je nihilistična morala nečajevske revolucije alienacije, dehumanizacije, depersonalizacije, destrukcije…

4. Naloge (anarhističnega) združenja do ljudstva

Smoter: popolna osamosvojitev in sreča ljudstva – toda prej mora biti vse uničeno. Vse zlo mora biti absolutno realizirano. Revolucionarji ne smejo dovoliti nobenega izboljšanja, nobenega lajšanja muk, trpljenja, izkoriščanja, tlačenja. Vsako izboljšanje ima namreč za posledico, da je ljudstvo manj revoltirano, da je manj pripravljeno za skrajne korake. Avantgarda anarhizma se mora povezati – tako zahteva Bakunin – z avanturisti in razbojniki, s capinskim proletariatom, z edinimi resničnimi revolucionarji Rusije.