Mnogi svetujejo in pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti. Berem pa tudi. Komisija za resnico in spravo iz Sierre Leone, kjer je še pred leti potekala najokrutnejša državljanska vojna v Afriki, bi nas morda lahko marsikaj naučila. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve. Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani.

Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Tudi naša politika oz. vlada pripravlja našo vizijo, to je, postavlja strateške razvojne  cilje in strategijo pametne specializacija Slovenije, ki bo opredelila v čem smo dobri v globalni konkurenci. Kaj so torej strateški potenciali in cilji Slovenije, za uveljavitev našega znanja in dela na svetovnem trgu. Kateri deli gospodarstva imajo perspektivo za razvoj, katera znanja in poklici bodo perspektivni in kdo bo imel službo. Predpogoj za učinkoviti razvoj in blagostanje pa  je kot povsod, sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost.

Zato mene zelo skrbi in zanima naša perspektiva, saj žal premnoge zanima,  le to, da se ohrani le zgodovina »zmagovalcev«, ki vzdržuje razkol med državljani, ne pa raziskana zgodovina zgodovinske znanosti na nivoju države.  To ne more biti naša perspektiva!

Koga torej res zanima naša objektivna zgodovina in vizija, temelj naše perspektive?

Franc Mihič