Kar berem v »izjavi tedna« je prava sramota slovenske družbe, za stroko in za politike. Primarij Dušan Nolimal z Nacionalnega inštituta za javno zdravje namreč opozarja na absurd, ko morajo zaposleni trpinčenje na delovnem mestu po zakonu najprej prijaviti nadrejenemu. Prav ta ga največkrat izvaja. Ker gre v takšnih podjetjih pogosto za strahovlado, si ljudje tega ne upajo, če pa se že opogumijo, je trpinčenje težko dokazati, saj si tudi nihče od sodelavcev ne upa pričati. Pravi:»Prijavitelji trpinčenja na delovnem mestu so premalo pravno zaščiteni. Zato se večina pusti utišati, se umakne ali izgubi službo. Veliko jih duševno zboli.«

Tak »zaščitni« zakon torej res dotolče trpinčenega in ta praviloma zboli.

Mobing  sem bridko izkusil,  izgubil službo, imel sem in imam posledice. Poklicane inštitucije države tedaj to sploh niso uradno zaznale. Odškodnina je žal utopija.

Kako akutno je pri nas stanje, aktualizira novinarka Diana Zajec v članku »Življenje za delo?« Od kod ta kultura?

Berem pa, kako je v kapitalistični Švici, a ne samo tam, sodelavec praviloma partner, ne pa potrošno blago, ki se ga šikanira in izrabi, da zboli, odide. Tam vlagajo v preprečevanje stresa zaposlenih, ker je humano in se jim tudi izplača.  Problem  »mobinga« zato obravnava kar ministrstvo za gospodarstvo, da se ne dela škoda družbi.  Imajo pa petkrat višje povprečne neto plače. Iluzija, ki se nam še vedno odmika. 

Ne bo pri nas premika, dokler tisti , ki piše in sprejema tako absurdne zakone, to lahko počne brez posledic?

Očitno volilni sistem omogoča (osebno) neodgovornost in blokira napredek!

Ali ni to kar »mobing« politike nad državljani?

Franc Mihič