Sto tisoč občanov na ulicah«, je pisalo v Delu 10. maja 1975.

Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.«

Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje.

Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje.

Berem še članek v Delu iz l. 1989, »Admiral sredi lakote«, ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju.

Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim.

Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem.

Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja.

Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«

Vir: DELO sobota, 10. maj 2014

Franc Mihič

P.S.:

Admiral sredi lakote

Ob jugoslovanskem obisku v Adis Abebi zastavlja  tuji tisk vrsto vprašanj

OD NAŠEDA DOPISNIKA

Nairobi, 3. februarja - Te dni svetovne poročevalske agencije iz Etiopije prinašajo predvsem novice o dramatičnih razmerah, v katerih se je zaradi suše in lakote v severnem in osrednjem delu države znašlo najmanj pet milijonov Etiopcev. V svet odhajajo poročila o prihajanju pošiljk hrane v prizadeta področja in občasnih napadih odporniških gibanj v Eritreji in Tigreja na tovornjake s pomočjo. Jugoslavije ni bilo zaslediti med darovalkami pomoči, bodisi ker je bila poslana premajhna, ali pa ker ni bila poslana.

Zato pa so tiskovne agencije posredovale novico, da je Adis Abebo obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in da je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Jugoslavija se vsaj v tem delu sveta v poročilih  svetovnih agencij in v kenijskih časnikih poredko in še takrat praviloma v žalostnih ali zaskrbljujočih povezavah. Novica o obisku obrambnega ministra je še tem bolj izstopila, ker so jo objavili nekako hkrati o četrtmilijonski pošiljki pšenice za lačne v Etiopiji iz Sovjetske zveze in da je Poljska poslala pet lahkih letal, ki bodo prevažala pomoč v nedostopne kraje v notranjosti dežele. Ne vemo, ali je bilo sosledje tako objavljenih novic zavestni ali ne, znano pa je, da je Sovjetska zveza glavna oskrbovalka Etiopije z orožjem.

Znano je tudi, da sedaj v Etiopijo potujejo predvsem ljudje in ekipe, ki hočejo pomagati in ublažiti  posledica tragedije, ki jo povzročata suša in lakota, še zlasti na severu in v osrednjih delih , kjer je položaj katastrofalen. Nekateri pravijo, da je še hujši kot med tragedijo pred štirimi in tremi leti,, ko je menda umrlo okrog milijon ljudi. Sedaj smrt grozi petim in zasebne, državne in mednarodne organizacije iz številnih držav (praviloma iz zahodnih, kar je pač neovrgljivo dejstvo) si skupaj z etiopsko organizacijo za pomoč in rehabilitacijo krčevito prizadevajo, da bi čim več ljudi iztrgali smrti.

Ob vsem tem agencija poročajo, da je na obisku v etiopski prestolnici  jugoslovanska vojaška delegacija pod vodstvom obrabnega ministra. O vsebini pogovorov in o tem, o kakšni zvrsti in količini orožja naj bi se sporazumeli, ni povedano ničesar, ker je vse ostalo za strogo zaprtimi vrati. Kontekst  obiska jugoslovanske vojaške delegacije v Etiopiji je grotesken. Zato ni čudno, če v zahodnih

(novinarskih in drugih) krogih povzroča ironična vprašanja, ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim. Ker dobro vedo tudi, da vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem, zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem. Vprašanja so neprijetna, kakor znajo biti neprijetni zajedljivi zahodnjaki, ki so gotovo izvohali, da del vojaških krogov v Jugoslaviji vsaj implicitno ponuja takšno rešitev za gospodarsko krizo. Prvine jugoslovanskih notranjih razmer in onih v Etiopiji ter še v kašni afriški državi se prepletajo in jih povezujejo z jugoslovansko zunanjepolitično opredelitvijo ter tolikokrat deklarirano načelnostjo. Ker je obče znano, da etiopski režim rabi orožje tudi v boju proti odporniškim gibanjem v Eritreji in Tigreju, se sprašujejo, se sprašujejo, ali se je Jugoslavija odpovedala stališčem, ki so jo vodila leta 1950 v OZN, ko je glasovala za resolucijo o avtonomni federalni Eritreji v okviru Etiopije (cesar Haile Selasie je leta 1962 Eritrejo enostavno anektiral). Vprašanjem ni konca, zlasti še, ker že nekaj časa napovedujejo, da generalska vojaška delegacija obiskala Ugando, kje se gotovo ne bodo pogovarjali o razvoju ugandskega turizma, marveč o novih vojaških poslih in o prodaji orožja (Musevenijev režim ga je precej že dobil), kar je v revni in zaostali Afriki verjetno najbolj donosen posel. V Ugandi je državljanska vojna, ki se občasno krvavo razdivja.

In v tej in v etiopski vojni sodeluje tudi jugoslovansko orožje. Grmenje hitrostrelnih sodobnih topov, ki bruhajo smrt in uničenje, prenaša povsem drugačno sporočilo od načelno privzdignjenih izjav o neuvrščeni zunanji politiki in o spoštovanju političnih rešitev v notranjih sporih. Teh izjav je iz ust jugoslovanskih politikov slišati nič koliko in težko bi bilo reči, da jih pogovori vojaške delegacije v Adis Abebi in napovedan obisk generalov v Kampali potrjujeta.

AVGUST PUDGAR

DELO, 8. februar 1988

Članek »Admiral sredi lakote« pokojnega Delovega afriškega dopisnika Avgusta Pudgarja – umrl je januarja 2009 – sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska. Na svetovnem spletu je omenjen bežno, v redkih zbornikih zgodovine tiska se ne pojavlja, v kolektivnem spominu nima posebnega statusa.

Ali Žerdin

Vir ponovne objave: DELO, sobota, 7. junija 2014

http://www.delo.si/55let/jubilejni-fokus-porocila-o-svobodi-in-prispevki-k-napadom-na-soldatesko.html