Zakaj je Norveška 496-krat bogatejša od Burundija

Knjiga Zakaj narodi propadajo uglednih ameriških ekonomistov Darona Acemogluja z univerze MIT in Jamesa A. Robinsona s chicaške univerze, predstavlja novo teorijo, ki pojasnjuje gospodarsko rast, razvoj in blaginjo nekaterih držav in razloge, zakaj se drugi narodi oziroma države otepajo z revščino.

Avtorja nas vpeljeta v svojo teorijo s primerom mesta Nogales na meji med Mehiko in ZDA, razdeljenega z visoko ograjo na dva dela. Pojasnjujeta, zakaj so med deloma mesta tolikšne razlike v dohodkih, šolstvu, zdravstvenem varstvu, ko pa na tem geografskem območju živijo ljudje z enako kulturno ­dediščino.

Zakaj je Mehika na splošno revnejša od ZDA? Je to odvisno od kulture, klime, geografske lege? Ne, pravita avtorja, noben od teh dejavnikov ni odločilen. Kajti kako sicer pojasniti Bocvano, državo, ki ima najhitrejšo rast na svetu, medtem ko nekatere druge afriške države, tudi iz soseščine, Zimbabve, Kongo, Sierra Leone, zapadajo v vse hujšo revščino in nasilje?

Od Norveške do Burundija

Zakaj je celo v današnji mračni gospodarski klimi povprečni Američan deležen sedemkrat večje blaginje od povprečnega Perujca, okrog dvajsetkrat večje od povprečnega prebivalca podsaharske Afrike, okrog štiridesetkrat večje od povprečnega državljana nekaterih izrazito revnih afriških držav, kot so Mali, Etiopija in Sierra Leone? Zakaj tako velike razlike v življenjskem standardu med Severno in Južno Korejo kakor tudi med nekdanjima Zahodno in Vzhodno Nemčijo? Zakaj je Norveška najbolj bogata država na svetu, celo 496-krat bogatejša od najrevnejše države sveta, Burundija? In zakaj mora 1,29 milijarde ljudi v državah v ­razvoju živeti z manj kot 1,25 ­dolarja na dan?

Na vprašanje, zakaj narodi propadajo, zakaj so države bogate in revne, Acemoglu in Robinson ponujata preprost odgovor – institucije. Politične in ekonomske. Te so bodisi dobre, vključujoče (inkluzivne) bodisi slabe, izčrpavajoče (ekstraktivne).

Prve so osredotočene na široko razporejanje moči, produktivnost, izobrazbo, tehnološki napredek, državno blaginjo.

Druge koncentrirajo moč, bogastvo in resurse v rokah maloštevilnih ljudi.

Vključujoče ekonomske institucije motivirajo ljudi h kakovostnemu delu, da bodo obogatili državo in prav tako sebe. Te ščitijo zasebno lastnino, zagotavljajo spoštovanje­ pogodb, spodbujajo vlaganje v nove tehnologije in znanja. Vključujoče ekonomske institucije imajo podporo vključujočih političnih institucij. Zgodovina nas uči, pravita avtorja, da ni dobre ekonomije brez dobre politike.

Zakaj gre po padcu komunizma vzhodni Evropi bolje kot postsovjetskim državam, kot sta Gruzija in Uzbekistan? Zakaj gre Izraelu bolje kot arabskim državam? Zakaj gre Kurdistanu bolje kot preostalemu Iraku? Vse je v institucijah. Države napredujejo, pišeta avtorja, kadar vzpostavljajo politične in ekonomske institucije, ki osvobajajo, krepijo in ščitijo polni potencial vsakega državljana, da prispeva nekaj novega, vlaga, se razvija ...

Inkluzivne vlade in institucije pomenijo pluralni politični sistem, blaginjo, rast in razvoj. Ekstraktivne vlade in institucije pomenijo absolutistični sistem, prisilno delo, prisvajanje dobička,­ revščino, stagnacijo. Narodi propadajo takrat, pravita Acemoglu in Robinson, kadar imajo ekstraktivne ekonomske institucije, ki imajo podporo prav takih političnih institucij.

Posebej zanimiv primer je Koreja. V Severni Koreji so prebivalci med najbolj revnimi na svetu, medtem ko so njihovi bratje in sestre v Južni Koreji med najbolj bogatimi. Jug je gradil družbo, ki je dajala spodbude, nagrajevala inovativnost in vsakomur dala priložnost, da sodeluje v ekonomskih procesih. Vlada je postala odgovorna državljanom, množicam. Sever se še naprej sooča z lakoto, politično represijo in povsem drugačnimi ekonomskimi institucijami. Čeprav so danes med Severno in Južno Korejo velike razlike v kulturi, ta ni imela nobene vloge pri določanju različnih gospodarskih usod dveh polov naroda. Korejski polotok ima dolgo skupno zgodovino. Pred korejsko vojno in razdelitvijo ob 38. vzporedniku je v jezikovnem, etničnem in kulturnem pogledu vladala homogenost. Enako kot pri Nogalesu – usodna je bila meja. Razlike med Korejama je treba pripisati politiki in njenim institucijam.

Kaj pa Kitajska? Je našla formulo za kombinacijo političnega nadzora in ekonomske rasti? Ne, pravita avtorja. Kitajske ekonomske institucije so danes neprimerljivo bolj vključujoče, kot so bile pred tremi desetletji, toda na Kitajskem v osnovi vlada ekstraktivni režim, njena rast poteka pod ekstraktivnimi institucijami, temelji na sprejemanju obstoječih tehnologij ter rapidnem vlaganju in ne na procesu kreativne destrukcije, iz katerega izhajata trajna inovativnost in rast. Z uvozom tujih tehnologij in izvozom poceni izdelkov igra Kitajska živahno igro, v kateri želi nadoknaditi zamujeno – toda tekem se tako ne dobiva. Kitajska gospodarska rast ni vzdržna, menita avtorja, ker Kitajska ne spodbuja kreativne destrukcije, ki je vitalnega pomena za inovativnost in višje dohodke.

Institucije v uspešnih državah so zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti.

Knjigo avtorja začneta z nazornim primerom: mesto Nogales je z ograjo razdeljeno na pol. Del mesta je v Arizoni, del v Mehiki.

V ameriškem delu ljudje dobro živijo, šolski in zdravstveni sistem delujeta, demokracija je del vsakdana.

Na drugi strani mesta so ljudje revnejši, veliko najstnikov sploh ne hodi v šolo, umrljivost dojenčkov je visoka, življenjska doba prebivalcev kratka, veliko je kriminala, redki podjetniki morajo kriminalnim združbam redno plačevati »davke«, politiki so nesposobni in pokvarjeni. Demokracijo tam poznajo le kratek čas.

Po odgovor, zakaj je tako, se ekonomista odpravita daleč nazaj v preteklost, vse do kolonizacije obeh Amerik, in odlično napisani zgodovinski primeri v tej knjigi so pravi biser. Končna ugotovitev je, da so, če zelo površno povzamem, priseljenci na severu kontinenta, v nasprotju s španskimi na jugu, kmalu po tistem, ko so sicer oboji s krvavimi rokami zavojevali in pobili prvotne prebivalce, napisali svojo, za tiste čase dokaj razsvetljensko ustavo ter oblikovali institucije, ki so omejile uporabo politične moči in na široko razdelile moč v družbi. Američani so znali tudi zelo dobro podpreti inovacije svojih najpametnejših in podjetnih glav, ne glede na to, iz katerega sloja družbe so prihajali.

Thomas Edison se je rodil v revni družini, šolal se je doma, in vendar je kmalu začel snovati inovacije. Ustanovil je svoje podjetje, in ker ni imel denarja, si ga je sposodil od banke. To ni bilo težko, saj je bilo v 19. stoletju v ZDA 338 bank, leta 1914 pa že 27.864. Za genija, kot je bil Edison, je to pomenilo, da je imel takojšen dostop do denarja, da je dobil ugodne obresti (zaradi velike konkurence) – in njegovi patenti so zacveteli ter za vedno spremenili svet. V Mehiki ni bilo tako; leta 1910 je bilo tam samo 42 bank in le dve izmed njih sta obvladovali 60 odstotkov trga. Odsotnost konkurence je pomenila, da so banke imele visoke obresti in da so denar posojale le privilegirancem, ki so dostop do kreditov izkoriščali za utrjevanje svoje moči in uveljavljanje svojih interesov v škodo države. Še tako pametni ljudje, ki bi lahko z inovacijami pomagali družbi in njenemu razvoju, za to niso imeli priložnosti, saj so institucije v neuspešnih državah narejene tako, da blokirajo priložnosti in možnosti za ljudi, ki niso pri koritu. Tako kot je bila ameriška družba naklonjena Edisonu, je danes naklonjena inovatorjem, kot je Gates ali Jobs; oba sta lahko ustanovila in razvijala podjetje, ne da bi naletela na težave, lahko sta zaupala institucijam in vladavini prava.

Pri nas se, žal, še tisti redki podjetniki in inovatorji selijo v tujino – tako zaradi nemogoče birokracije kot tudi zaradi bank, ki kredite raje delijo pomembnežem, pri katerih pade v črno luknjo, kot tistim, ki bi ga znali plemenititi in bi od njega imela korist vsa družba.
Res je, da so ekonomske institucije tiste, ki vplivajo na to, da so ljudje varni in zdravi, da se lahko izobrazijo, da inovirajo, uporabljajo nove tehnologije, ugotavljata ekonomista, ampak na začetku vsega so politični procesi, ki odločajo, s kakšnimi ekonomskimi institucijami živijo ljudje.

Politične institucije v državi so tiste, ki opredeljujejo pravico državljanov, nadzorujejo politike in odločajo, ali so »politiki zastopniki državljanov ali pa zlorabljajo oblast, ki jim je bila zaupana«.

Zaključek knjige je, da države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.

Slovenija, ki jo je zaradi zgodovine in majhnosti težko primerjati s katero koli od držav, opisanih v knjigi, se žal nagiba k tistim, ki jim ne uspeva. Ki se jim slabša.

Vsak dan lahko beremo in poslušamo novice, kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane, kako so na najvišje položaje najpomembnejših institucij nastavljeni ljudje z vprašljivimi karierami – in ne zgodi se nič.

Slovenija že dolgo ni več moderna država z modernimi institucijami, ki bi gnale gospodarstvo, ekonomijo in politiko naprej. Ostajajo zastarele, ker imajo samo nekateri lahko od njih koristi.
 

Viri:
DELO, sob, 14.11.2015

https://www.delo.si/sobotna/nedotakljivi.html

http://bukla.si/index.php?action=umco&book_id=24557