Tudi umetniki, novinarji že desetletja pretvarjajo »dražgoško tragedijo v epopejo«

Akademik, novinar, pisatelj Saša Vuga tudi letos na slovesnosti pravi: »Dražgoše so nesmrtne. Največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju. Dražgoše, ta veličastna zgodba o veliki moralni moči, bodo, dokler bomo Slovenci. Ugasnile bodo šele, če bo usahnil slovenski rod. Dotlej pa naj mu kažejo pot, dajejo pogum in samozavest. Še dolgo naj oznanjajo, kaj se je v resnici, kje, kdaj in kako ter zlasti zakaj dogajalo, in to ne samo ob bridki ledeni zori 9. Januarja usodnega 1942«.

To ni bila le pietetna slovesnost v spomin vsem tedaj mrtvim, predvsem v spomin pomorjenim nedolžnim domačinom.

Ta slovesnost žal pomeni ohranjanje »junaške epopeje upornih osvoboditeljev«, ki je bila  le tragedija, ki so jo le domačini res drago plačali, ko so jih »osvoboditelji osvobajali«?

To je vzdrževanje mita o »revolucionarnem dražgoškem uporu«, ki pa je bil dejansko poraz in tragedija.

To je poveličevanje epopeje in junakov, ki to žal ni, saj je to zgolj samo epilog in tragedija nepreudarnega partizanskega revolucionarnega neodgovornega izzivanja nesorazmernega razmeram vidno premočnega okupatorja, »junaki« pa so v resnici ob »umikanju« speljali razjarjenega okupatorja v Dražgoše in nato Dražgoše pustili na cedilu, saj so se sami kmalu umaknili pred revoltom okupatorja, domačine pa junaško« zapustili, da so jih nedolžne kruto pomorili.

Umetniška zavajajoča »Epopeja«, kot v času trdega demagoškega agitpropa, ne pa tragedija na očitnih zgodovinskih dejstvih, vsekakor tudi vredna spomina!?

Venomer poslušamo: «Obujamo  spomin na Dražgoško bitko, največjo bitko tedaj na Gorenjskem, v kateri je padlo 9 partizanov in umrlo 41 civilistov.  Bitka je tedaj odmevala  v Evropi.«

A je bila to res zmaga osvoboditeljev?

Junaški boj, ali žrtvovanje vasi?

Ali ni to poraz  v vojni še kako potrebne preudarnosti, ki so ga plačali predvsem civilisti, osvoboditelji pa so se »junaško«

umaknili?

Ali je takšna zmaga res lahko odmevala v tedanji Evropi?

Ali res še odmeva?

Rezultati takih bitk so znani.

Zgodovinska znanost je ugotovila, da je med vojno vihro in revolucijo umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je

umrlo 7.800 okupatorjev!

Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o dejanskem uporu zoper okupatorje in ogromnih žrtvah državljanske vojne.

Kaj bi bilo, če bi se res na tak način sami osvobajali in ne bi zavezniki zmagali?

Ali je takšno potvarjanje dejstev lahko res temelj naše perspektive?

Franc Mihič, Ribnica