Tako trdi ekonomist dr. Jože P. Damjan.

 »Saj ni potrebe, da bi kredite vračali«, je Bine Kordež, nesojeni glavni lastnik Merkurja, samozavestno dejal še oktobra 2007.

Nihče od poklicanih in pristojnih, njemu in podobnim, tedaj ni javno oporekal in ukrepal.

Podobno je bilo za vse dotedanje številne primere divje privatizacije skupnega družbenega premoženja. Bilo pa je več kot očitno, da gre za oškodovanja družbenega premoženja, na račun razvoja gospodarskih družb in za protiustavne privilegije vodilnim nameščencem, seveda na račun drugih upravičencev do skupnega premoženja. Tega v EU ne poznajo.

Prevladalo pa je mnenje rektorja dr. Jožeta Mencingerja, ki ga je Gospodarski vestnik dvakrat objavil, oktobra 1996 in aprila 1998, in sicer: «Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje."

Pravna država tedaj torej ni ukrepala, enako ne politika, vse do 2008, ko je vlada spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe.  Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku.

Kdo je tu zatajil? Kdo je povzročil slabe kredite in bančno luknjo? A se to res še ne vidi in ne more sankcionirati, vsaj na volitvah?

Dr. Jože p. Damjan v tem intervjuju sicer tudi pravi: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna: obresti, ki jih menedžerji plačujejo za kredite, so bile nižje od donosa podjetja. Menedžerski odkup se je zaradi višjega donosa sam financiral.« Pa se financiranje kreditov prevzemnikom menedžerjem, na račun ostalih deležnikov podjetij, v mnogih prevzetih podjetjih ni izšlo.

To je bilo izčrpavanje in oškodovanje prevzetih podjetij. Na primer, v Hypo banki so dokazali, da je šlo za popolnoma zasebne koristi menedžmenta, kar preiskujejo avstrijski organi. V Sloveniji pa, »nič se ne da«! Če seveda zanemarimo moralo je pa vedno lahko vse v redu.

Ali res lahko kar zanemarimo moralo? Zakaj potem imamo skupnost, državo, kaj je njeno vezivo?

Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja! 

V letih 2004-2007 so velika slovenska podjetja, ki so danes izginila, šla v veliko kreditno ekspanzijo za bodisi velike naložbe v kapacitete.

Dr. Damjan pravi: »Če pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.«

Ali ni ravno pomanjkanje realnih vizij in strategij specializacij tudi v podjetij največji in pogosti vzrok za njihovo prezadolženost in propad ?

Ekonomist dr. Jože Damjan je že l. 2013 poudaril, da se na dolgi rok neetično poslovanje ne obrestuje, pravi: "Tudi največje korporacije so na ta način doživele velike izgube, predvsem na račun izgubljenega ugleda, ki ga je zelo težko povrniti. Nastaja seveda tudi zunanja škoda. Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 % BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 % BDP.“

Koliko se je zmotil, je kdo opazil?

Ali bo kdo odgovarjal, vsaj na volitvah?

Franc Mihič, Ribnica

Objava DELO-SP: 6. februar 2016