Strinjam se g. Kaduncem, Dnevnik; 23. februar, da so za bančno luknjo, tudi zaradi kreditov ob prevzemanju podjetij,  neposredno odgovorni člani uprav bank in člani NS bank. Posredno so zagotovo odgovorni vsi člani NS bank, Banka Slovenije in v primeru državnih bank tudi Vlada Republike Slovenije kot posredni ali neposredni lastnik.  

G. Kadunc pravi: »Banka lahko odobri podjetju kredit za nakup delnic največ v višini 70 odstotkov borzne vrednosti teh delnic, če te kotirajo na prvorazredni borzi, sicer pa do največ 50 odstotkov in poudari, kako bi morale službe za obvladovanje rizikov v bankah določiti kot ustrezno zavarovanje še nižje vrednosti zastavljenih delnic. Če bi to spoštovali, bančne luknje iz naslova menedžerskih odkupov ne bi bilo. S tem pa tudi prevzemov ne!«

G. Kadunc pravi tudi, da je imel Kordež načeloma prav, ko je rekel, da »se krediti ne vračajo«, ampak se nadomeščajo z novimi. To da delajo skoraj vsa podjetja, ne le pri nas, ampak povsod po svetu. Mogoče. Vendar tu ne gre za standardne kredite podjetju,  temveč kredite osebam, menedžerjem, prevzemnikom, dotične gospodarske družbe. Menedžer Kordež je kot prevzemnik dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Kje je to lahko kot moralno sprejemljivo, da se tako pridobi lastnina nad podjetjem?

Če bi bila tista leta konjunktura, bi Kordež in podobni uspeli in tako pridobili lastnino, kot v primeru prevzema BTC, vendar bi kredit poplačalo kar »prevzeto-kupljeno« (?) podjetje. »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Tako je že l. 2002 dejal  Jože Lenič, direktor najpomembnejšega državnega sklada – Kapitalske družbe. Tako stališče je imel tedaj tudi predsednik RS Milan Kučan, ki je izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. »  Tudi tedanja ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin je imela tisti čas veliko podobnih pomislekov. Ministrica je razmišlja o ukrepih, nad katerimi bi bedela država in je dejala: »Treba bo pregledati tudi predpise, ki veljajo za zavarovanje bančnih posojil z zastavo vrednostnih papirjev in tistih, ki se nanašajo na spremembe namembnosti danih posojil.« A šele leta 2008 je Janševa vlada le spremenila zakon o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne gospodarske družbe in zastavo delnic prevzete družbe.

G. Kadunc pa pravi:«Ne poznam ureditev zadosti držav EU, da bi ocenil, ali je res v večini držav prepovedano kreditiranje podjetij znotraj holdingov in zastava delnic. Vem pa, da takih omejitev v uspešnih državah ni, ker so nesmiselne.«

Sam sem povsem nasprotnega mnenja in vedenja. Znova berem sporočilo za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 148 seji, 28. novembra 2007, o noveli zakona o prevzemih: «Vlada RS je na današnji seji na predlog Ministrstva za gospodarstvo določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije. Zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Predlog zakona ureja spremembo postopka dajanja prevzemne ponudbe, in sicer v smislu prepovedi zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe. Taka sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem.

Ministrstvo za gospodarstvo je pri pripravi sledilo ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur. Sprejeta novela zakona bo izboljšala preglednost na področju tako imenovanih menedžerskih odkupov gospodarskih družb.«

Berem tudi dokument EVA: 2007-2111-0154 PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PREVZEMIH (ZPre-1A), kjer je povsem jasno navedeno: »Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«.

Torej je vedenje o problematičnosti naše »divje privatizacije« glede na vrednote in regulativo EU le obstajalo. EU torej prepoveduje prevzemniku izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe. Žal je to pri nas še vedno »tabu tema«. Slovenska država ni sledila evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Tako smo državljani po privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice. Te se že 20 let kršijo tudi delojemalcem z neplačevanjem njihovih že zasluženih  pokojninskih in drugih prispevkov. Kdo vse bi torej moral pravočasno zaustaviti divjo privatizacijo in tajkunizacijo Slovenije?  Politika,  pravna država, stroka in NS-ti! Kar pa se je zgodilo in se dogaja,  je zame še vedno nezaslišano, predvsem pa neodgovorno in tudi kaznivo!

Kdaj bodo odgovorni odgovarjali volivcem?

Franc Mihič