V pismu, Delo 16. maja, Anton Potočnik pravi, da se nedopustno popravlja polpretekla zgodovina. Ne sprejema, da se to počne v vsaki zreli družbi. Ni edini.

Enostranska zgodovina zmagovalcev napisana v enopartijskem režimu je žal preživeta, kot je bil režim. Slovenija pa še vedno ni obsodila Stalinizma in komunizma ter  njegovih zločinov.

Zamolčuje se, da je po popisu žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji, Inštituta za novejšo zgodovino, umrlo  med vojno vihro in revolucijo  97.500 žrtev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! Številke žrtev govore zgodovinsko resnico o ogromnih žrtvah državljanske vojne. 

Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja,  je v knjigi Bermanov dosje zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije... Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.«  

Prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, dr. France Bučar, partizan,  je tedaj kot član DEMOS-a dejal in ponavljal vse do smrti, vsako leto na TV: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«  

Dejstva za popravo zgodovine!

Franc Mihič