Članek
Zatajevano v ribniškem občinskem REŠETU, kako različna je slovenska pieteta?
Objavljeno Aug 31, 2016

Pieteta, spoštovanje pokojnih, je eno od pomembnih pokazateljev kulture in civilizacije naroda, njegovih politikov, družbe in države. Nekaj svežih primerov. Dopoldan, 31. julija, sva bila z ženo na spominski slovesnosti pri partizanski bolnici v kraški jami Ogenjca na Veliki gori pri Ribnici.

Na ta dan je l. 1942, v času italijanske ofenzive,  umrlo 14 ranjencev partizanov in bolničarka, ker so se odločili, da raje umrejo, kot da se predajo. Bolničarka jim je to izpolnila in se je še sama pokončala, ko so jih po izdaji soborca partizana, napadli Italijani. Trije ranjeni partizani so preživeli. Te tri pa so Italijani po nekaj dneh spravili v vojaško bolnišnico v Ljubljano in čez čas obsodili na dosmrtno ječo; po kapitulaciji Italije so se vrnili domov in se spet priključili partizanom. Eden izmed preživelih je poleti leta 1944 po naključju naletel na izdajalca. Italijani so mu izdajo ranjencev poplačali z internacijo na Rabu, po kapitulaciji pa se je vrnil in se kot harmonikar priključil kulturniški skupini partizanov. 12. julija 1944 ga je vojaško sodišče dolenjskega vojnega področja obsodilo na smrt. Izdajo je priznal. Spomin na te žrtve se praznuje vsako leto. Letos so bili govorci na slovesnosti župan Loškega potoka, Ivan Benčina, pater Bogdan Knavs in predsednik računskega sodišča RS, Tomaž Vesel, vsi po rodu iz Loškega potoka. Kolikšen je bila udeležba in velikost slovesnosti naj pove kar slika, ko je govoril pater Bogdan Knavs.

Popoldan istega dne pa sva z ženo obiskala še medvojno grobišče v Mali gori pri Ribnici, brezno Žiglovica, kjer so bile 28. julija l. 1942  pobite žrtve partizanske medvojne revolucionarne vihre.Devet žrtev, domačinov iz Ribnice in kasneje še štiri žrtve iz Strug.

OF je spomladi leta 1942 okrepila svoje delovanje in začela tudi z napadi na italijanske bunkerje, ki so varovali železniško progo med Žlebičem  in Kočevjem. Italijanske oblasti so zato od lastnikov parcel ob progi  zahtevale, da posekajo 100m širok pas gozda na vsaki strani proge. Lastnikom parcel je bilo zagroženo, da bodo v primeru neizpolnitve ukaza kaznovani z visokimi finančnimi sankcijami, poslani v internacijo. Na drugi strani je tudi OF, čeprav brez vsake legitimne oblasti, domačinom prepovedala sečnjo gozda ob progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 se je kljub partizanskim grožnjam cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Lastnikom parcel so pomagali sekati gozd in čistiti grmovje tudi tisti domačini, ki sami sicer niso imeli zemlje ob progi. Med delom je ljudi okoli osme ure zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih pod grožnjo orožja s seboj nemudoma odvedla devet. Domačini, ki so bili sekali gozd skupaj z deveterico, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali na Malo Goro, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske«, domače OF in bile prepričane v grožnje in  nehumanost italijanskega okupatorja. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino. Vse do osamosvojitve in demokratizacije Slovenije se ni smelo javno spominjati te tragedije domačinov. Od tedaj so bile pri breznu dve spominski slovesnosti, ob postavitvi spomenika in nato še križa. Kakšna je dandanes »spominka slovesnost« in slovenska oz. ribniška pieteta do teh žrtev revolucionarne vihre, pa nazorno pokaže slika.

Za pieteto do pobitih Slovencev gre v obeh primerih!

Ta razlika v izkazani pieteti do umrlih pri Ogenjci in Žiglovci ni v ponos slovenske demokratične pomladi, ne demokraciji, ne narodu, to ni dvig slovenskega mednarodnega ugleda.

Kdo vse je zatajil?

Franc Mihič, Ribnica

P.s.:

Ta prispevk je že 2. avgusta objavil DNEVNIK.

V ribniškem občinskem glasilu REŠETO pa je uredništvo odklonilo objavo in dalo prednost sporočilom ZBB NOB Ribnice na podobno temo.

V občini Ribnici so že desetletja na oblasti stranke politične pomladi, najdlje SDS poslanca Jožeta Tanka.

Kdo torej skrbi, da se ohrani zgodovina zmagovalcev revolucije med okupacijo v drugi svetovni vojni?