Dokler bo slovenska desnica obsedena predvsem z upokojencem Milanom Kučanom in totalitarizmom, tolerira pa politike in strokovnjake, enako kot levica, ki so sprejeli in zagovarjali odločitve, ki so državljanom in državi naredili nepopravljivo škodo, v Sloveniji ne more biti bolje, saj politika ne razume, kaj je pravičnost, nepotizem prevladuje.
Zagotovo je najbolj usodna, škodljiva in nesprejemljiva izjava dr. Jožeta Mencingerja, objavljena v GV 1996 in 1998: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.
Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki.«
Več na : http://hubert.blog.siol.net/2015/12/30/pogubna-izjava/
Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.
Politika in pravna država pa je sprejela sprevrženo moralno sporočilo izjave pedagoga naroda dr. Mencingerja. Še dandanes je spoštovan mnenjski oblikovale, kar ne moti ne politiko, ne stroko, ne medije.
Takoj po volitvah 1992 leta je nova koalicija, predvsem pa naveza LDS – ZLSD, zdajšnja SD, bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de facto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najodločneje uprl Drnovšek-Markovićevi lastninski zakonodaji, ni na primer zahteval njene ustavne presoje. Tako smo torej državljani pri privatizaciji spet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.
Mag. Anton Rop,LDS/SD je bil premier in politik, ki je najbolj vplival na zakonodajo o prevzemih podjetij, pri čemer mu je svetovala in zakone pisala pravnica dr. Nina Plavšak. Kasneje je svetoval tudi Janševi vladi. Ta zakonodaja je omogočala oškodovanje gospodarskih družb.
Zopet berem dokument vlade Janeza Janše iz konca l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih je, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
Janševa vlada je potem le sprejela to novelo zakona.
Kdo je torej pri lastninjenju manipuliral z državljani in očitno dopuščal oškodovanja gospodarskih družb, ter kratil ustavne lastninske pravice običajnih državljanov?
Očitno leva in desna politika in stroka! Vede ali pa nevede.
Posledica je tudi bančna luknja. Kdo bo kdaj odgovarjal?
Drugo kratenje lastninskih pravic predstavlja zakon mag. Antona Ropa«, ki je delodajalcem 13 let dovoljeval prikrito neplačevanje socialnih prispevkov za zaposlene. Šele na predlog ZSSS je ustavno sodišče odpravilo ta zakon! Trinajstletno »zakonito prikrito« goljufanje delavcev niso torej odpravili zakonodajalci sami oziroma »pravične stranke in poslanci«, levi ne desni, niti nobena vlada, temveč šele ustavno sodišče.
Kdo vse je odgovoren za to krivico in sramoto, ki se še dogaja!
Vsi politiki so tako, povsem brez empatije za delojemalce, pomagali le menedžerjem, ki prikrito hinavsko niso plačevali prispevkov, denar pa je ostajal podjetju oziroma lastnikom podjetij.
Menedžerji so bili »uspešni in dobro plačani«, lastnikom pa je več ostalo. Krivičen in nepošten zakon ter ravnanje politikov in mnogih uprav podjetij je odpravilo torej šele ustavno sodišče.
Tedanji predsednik US in zdaj član US dr. Ernst Petrič je javno dejal, da je bila to čista goljufija delavcev!
Kje so ostali neplačani prispevki? Pri lastnikih podjetij ali pa v stečajni masi podjetij in pri upnikih!
Po potrebi pa se izpad neplačanih prispevkov pokrije iz proračuna, se pravi, plačajo ga davkoplačevalci ali pa delavci ostanejo ogoljufani pri pokojninah in zdravstvenem zavarovanju.
To je ena najsramotnejših slovenskih političnih zablod, v kateri so bili ogoljufani delojemalci in davkoplačevalci – velika skupina volivcev, zaradi katere bi že davno morali biti mnogi odstranjeni z oblasti in vseh javnih funkcij. Torej vsaj vodilni politiki in njihovi sodelavci, od denimo mag. Antona Ropa, Janeza Janše, Jožeta Tanka, dr. Francija Križaniča in Boruta Pahorja do vseh ministrov za delo in socialo ter še marsikdo iz politike in seveda javne stroke. Predvsem pravne stroke, denimo Inštituta za delo pri PF Univerze v Ljubljani! Vsa odgovorna elita pa je nagrajena, saj ima oblast!
Očitno se goljufija splača?! Ni nikogar niti kanček sram?
Še ena usodna odločitev. Slovenski parlament je pred 17 leti storil veliko napako, zaradi katere mnogi še danes trpijo. Poslanci so sprejeli zakon, kot ga ne poznajo nikjer na svetu; podjetniki so namreč morali dolgove podjetij odplačevati z osebnim premoženjem, čeprav so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo - torej družbo, kjer odgovarjajo le z vloženim kapitalom.
Ljudem še vedno rubijo hiše, avtomobile, zemljo, vse, kar je vrednega. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje.
L. 1999 je takratni minister za finance Mitja Gaspari za pripravo zakona, ki bi odpravil insolventnost podjetij, sprejel teze Aleša Zalarja, takratnega predsednika Slovenskega sodniškega društva, ki je vrinil člen iz ZGD, in sicer o prenehanju družbe po skrajšanem postopku. Ta predvideva, da podjetnik soglaša, da ne želi več poslovati in pri notarju podpiše, da je poplačal vse upnike, vse delavce in da bo, če se v letu dni javi kak upnik, dolgove poplačal z osebnim premoženjem. Gaspari je k sodelovanju povabil tudi nekdanjo sodnico Nino Plavšak, ki je v zelo kratkem času zakon po tezah Aleša Zalarja tudi napisala. Takratno Gasparijevo finančno ministrstvo je predlog zakona posredovalo državnemu zboru, poslanci pa so Zakon o finančnem poslovanju sprejeli po hitrem postopku.
Da so takrat ravnali narobe, danes priznavajo tako na ministrstvu za pravosodje, nekateri poslanci kot tudi nekateri ustavni pravniki, a krivic ne odpravi nihče.
50 tisoč ljudi že 17 let trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico.
Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Ukrep, da podjetniki oz. delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost..
To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom.
To bomo po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice državljani silno drago plačali, bolj kot za izbrisane.
Politika, leva in desna je pa je še vedno neodgovorno tiho.
To je neznanje celotne politike oz. pravne države, nepoznavanje delovanja gospodarstva. Tako se (je) zatira(lo) podjetništvo in vlaganje osebnega kapitala v gospodarstvo. Ne razume se bistva kapitalskih gospodarskih družb in odgovornosti njihovih lastnikov, ko se ne razume, kaj pomeni delež v d.o.o. in delnica v d.d.- delniški gospodarski družbi. To je svetovni unikum in neumnost, ki nas in nas bo ogromno stala.
Franc Mihič
Sep 27, 2016