Mnogi se trudijo za spravo, tudi na državni ravni. Gradijo strpnost, sočutje, enakopravnost, to je kulturo sožitja različno mislečih.

Svetlana Makarovič, umetnica, temna diva slovenske poezije, pa pravi: »Nobene sprave ne more biti. Kakšna sprava, kaj ni vse jasno? Saj jih ne pobijamo. Stvar je urejena. Saj tudi vsi partizani nimajo groba. Naj zdaj mi plačujemo za izkopavanje kosti in analize DNK, ki bodo dokazovale, kdo je bil fašist, kdo komunist, kdo je bil ustaš in kdo je bil kar nekdo? Saj imajo spomenike, maše, shode na Rovtah, domobranske pesmi, kdo pa jim kaj hoče? Naj izkopavajo in pokopavajo svoje na svoje stroške, če ne vedo, kje naj prižgejo svečo. Pravzaprav, če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo.«

Ta kruta izjava »cenjene umetnice«Svetlane Makarovič se še vedno citira kot pravilna. Za mnoge pa je to bolečina na še odprte rane.

Pesnica sicer kar sama pravi: »V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Jaz sem mačka, nimam duše.«  

Res je to brezdušna izjava za vse nepokopane, tudi za partizane, za vse žrtve v drugi svetovni vojni in državljanski vojni, predvsem za njihove povsem nedolžne bližnje sorodnike in prijatelje.

Menim, da vsak človek želi in ima pravico, da ga po smrti ne vržejo na smetišče, da ga tam ne pojedo mrhovinarji in tako za vedno izgine iz spomina ljudi. Sprava je znak kulture življenja.

Kulturni ljudje to vedo, a brezdušni pač ne.

Katera kultura bo omogočala perspektivo Sloveniji?

Franc Mihič