Partija  je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije

»Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase«, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999,  napisal pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ.

Pokojni akademik v tej knjigi piše, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo.  Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno,  kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce.

Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel  vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in  strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni.

»Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt.

Komunistični veljak in vodja OZN-e Ivan Maček Matija pa  je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«

Dr. Spomenka Hribar, ki se že leta tudi prizadeva za spravo, pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega.«

Revolucija med  okupacijo in NOB, je bila prava državljanska vojna, ki  je povzročila mnogo nepotrebnega gorja in žrtev na obeh straneh, med vojno in po njej.

Bivši predsednik države Milan Kučan je javno izjavil, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin; Nedelo, 9. julij 2000.

Ponovim, da je slovenski parlament zato z aplavzom pritrdil predsedniku, dr. Francetu Bučarju, ki je ob osamosvojitvi razglasil: »Državljanska vojna je končana!«

Sprejeli smo demokracijo, piše v ustavi! Trga revolucije ni več, ker je revolucija bila odveč! Tako slovenska ustava in država!

Kako do sprave?

Med vojno vihro druge svetovne vojne in med revolucijo je umrlo več kot 97.500 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.  Upor  seveda cenim, a ne za vsako ceno in ne za prikrite zgrešene cilje komunistične revolucije.

Dejstvo torej je, da je bil  upor zoper okupatorja in bila je državljanska vojna in zmagala je revolucija.

V državljanski vojni je krivično govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa  zmagovalci  v revoluciji in nad okupatorjem. Proti revolucionarjev pa naj sploh ne bi bilo?

V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih!  Oboji so del naroda, kar terja spravo. Zločini pa so bili storjeni na obeh straneh.

»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik", pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu

Spoštujmo samo upor proti okupatorju in  ne revolucije, a obžalujmo tragedijo državljanske vojne.  Praznujmo »Dan zmage«, kot to počne vsa Evropa!

Skrajni čas je, da državotvorna politika preneha  slaviti revolucijo in razdvajati narod »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom.

Razdvojenost  ne more biti temelj skupnega razvoja, le sprava je naša perspektiva!

 Franc Mihič