Matej Kovač v članku »Vizija 2050 - Raj na zemlji« pravi: »V zgodovino so se kot dobri voditelji-strategi-vizionarji zapisali tisti, ki so odpirali nove horizonte, ki so videli dlje od množice in ki so znali nagovoriti skupnost k delovanju za skupno dobro na nov način. Takih pri nas ni ali pa se ne upajo izpostaviti.« S tem se je lahko strinjati, razen s tem: »Takih pri nas ni ali pa se ne upajo izpostaviti.«
Moje mnenje je, da je normalno in pohvalno, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Neodgovorno bi bilo prepustiti razvoj države zgolj »delu in slučaju« v stilu, pa kar bo pa bo. »Če bo okroglo bo lopata, če bo pa špičasto, bodo pa vile«. V uspešnih in razvitih državah vlade s pomočjo znanosti oz. stroke pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego te vizije. To je najzahtevnejše delo, da se doseže napredek. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so tudi merilo za uspešnost in za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade.
Slovenska vlada pa je tokrat ubrala drugo neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je ljudstvo, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva naredijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi. Tako je nastala vizija, ki je torej spisek želja ljudstva. Berem, da je izdelava te vizija stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt OECD je izstavila račun v višini neverjetnih 297 tisoč evrov«, berem. V viziji pa ni videti prispevka OECD. Lahko se motim.
Veliko vprašanje je, ali bodo zopet predstavniki ljudstva in ne vlada in ne znanost kreirali in opredelili cilje države in strategijo za vizijo Slovenije 2050?
Ima desna opozicija že pripravljeno boljšo vizijo? Zakaj jo ne obelodani?
Ali bo kar ljudstvo vodilo državo?
Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL in zelo pogosto vabljeni strokovni komentator, mnenjski voditelj na nacionalni RTV se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?«
Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potenciale in s pomočjo javne (Mencingerjeve) stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku?
Ali je to »šola dr. Mencingerja« za strateško vodenje države, » bo kar bo«, ki očitno ne daje rezultatov za vizijo države, a ni odgovorna za perspektivo države? Nihče pa mu nihče ne oporeka!
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/neuporabnost-kisika-za-gospodarstvo.html
Najbolj problematično stališče o viziji države pa ima akademik zgodovinar dr. Stane Granda, kolumnist desnice, vpliven mnenjski voditelj, ki v intervjuju na yuotubu jasno pravi, da je vizija države popolnoma nepotrebna, zanj je vizija le sredstvo za premik pozornosti javnosti in politike od dejansko realnih problemov.
https://www.youtube.com/watch?v=BnydWAcBRtE&feature=youtu.be
Ali vizija za uspeh res ni potrebna, dr. Stane Granda? Na posnetku dr. Granda celo zaključi, da je vizija, ki jo oblikujejo vlade, pravzaprav norčevanje iz ljudi, manipuliranje z ljudmi, podobno ko so to bili v socializmu načrti oz. petletni plani razvoja, katerih nismo nikoli dosegli, pa je bilo kljub temu vse v redu. To je bilo načrtovanje, kateremu naj bi sledilo dirigiranje bodočnosti in naj bi se pričelo v času oktobrske revolucije, ko so revolucionarji hoteli vse obvladati in dirigirati družbo in nič prepustiti naravni poti, to je slučaju. Kot se ve, pravi dr. Granda, se to ni obneslo in zato načrtovanje in vizije tudi dandanes niso aktualne. Ali je res temu tako? Menim, da je ravno nasprotno. Dr. Granda očitno ne pozna pravega namena in postopka načrtovanja oz. kreiranja ciljev in vizij, ki so kapitalizmu oz. demokraciji oz. tržni ekonomiji predpogoj za doseganje uspehov na gospodaren način, ne na način »ruske rulete«, delajmo pa bo kar bo, vile ali pa bo lopata. Kreiranje vizij, smeri razvoja, opredelitev in postavitev ciljev in razvoj oz. opredelitev ustrezne strategije za dosego ciljev, velja v razvitem svetu za najbolj zahtevno delo. To nikakor ni namenjeno manipulaciji ljudi, kar je grobo podcenjevanje ravno tega, kar najmanj znamo v RS. Zaradi tega nismo zadosti uspešni in zadosti konkurenčni, nismo zadosti gospodarni. Država se zato zadolžuje za preživetje, oz. da ohrani standard ljudi oz. doseženo potrošnjo. Res ne morem dojeti, kako lahko dr. Granda, ki je zgodovinar, član SAZU, utemeljuje nepotrebnost vizij in planov razvoja s izkušnjami iz socializma, ki je propadel, ker je bil osnovan na utopiji, na utopični viziji, ciljih in seveda strategiji Ali res še ni dojeto, da so bili vizija in cilji v socializmu predvsem pobožne želje, ali lažne in zmotne obljube, ki so jih komunistični voditelji postavili več ali manj na pamet, brez potrebnih zahtevnih raziskav in analize potencialov razvoja trga, saj je trg za komuniste »tabu tema«. V državah, kjer še vedno »planirajo na pamet«, ljudje zelo težko živijo in bežijo v države s demokracijo in tržno ekonomijo. Ne morem dojeti, da lahko dr. Granda tako poenostavlja, češ da je zategovanje pasu zgrešeno za zdravo ekonomijo, temveč je gibalo razvoja enostavno večja potrošnja, ki omogoči večjo proizvodnjo in rast gospodarstva, ker da je to pravilo in temelj uspeha v ZDA. Menim, da gospodarno zdravo ekonomija sicer res poganja potrošnja, vendar z omejitvami pri višini plač, ali pri višini davkov i.p. Dr. Granda pri tem še omalovažuje znanega že pokojnega slovenskega ekonomista akademika prof. dr. Aleksandra Bajta, češ da je zagovarjal in kot vpliven v partijski vrstah uveljavljal »zategovanje pasu«, kar tudi tedaj ni bilo prav. »Zategovanje pasu«, kot je to zagovarjal in uveljavljal v SFRJ dr. Bajt je bilo napak oz. se je izkazalo in se še kaže za zgrešeno. Ali je to res? Ali ni to zagovarjanje ekonomije SFRJ in obujanje želje po socializmu?
Resnica je, da je enopartijska ekonomija v SFRJ zagotavljala »umetno potrošnjo« in mnoga nepotrebna delovna mesta in sredstva za plače le tako, da je oblast dobivala kredite, največ od ZDA. SFRJ, njena socialistična ekonomija in država, je propadla in razpadla ob 2.700 odstotni letni inflaciji, ko država ni mogla več odplačevati kreditnih obrokov in ni dobila novih kreditov. Nerazumljivo je pri tem tudi namigovanje dr. Grande, da je bil dr. A. Bajt »četnik in monarhist«, a je bil vpliven, blizu partiji ali v partiji, česar nisem zasledil še nikjer. Kot da dr. Bajt ni bil proti okupatorju in ne revoluciji. Znano pa je, da je bil dr. Bajt med vojno politični sopotnik olimpionika pravnika Leona Štuklja, oba pa sta sodelovala z vojsko kraljevine Jugoslavije v domovini. Znano je tudi, da je dr. Bajt napisal knjigo »Bermanov dosje«, za katero pravi, da je njegovo najpomembnejše delo. Kakšna je potem naša vizija Slovenija 2050 ?
Mar 08, 2017