Dnevnik, 27. marec 2017

"Sposoben, vztrajen, trdoživ in marljiv slovenski narod bo moral počasi postaviti pod vprašaj ves svoj politični razred in način delovanja svoje države," nedavno berem. Strinjam se, a moje mnenje je, da je slovenski narod predvsem trpežen. Sposobnost bo moral še pokazati in si priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki bolj delijo kot ustvarjajo bogastvo naroda.

To je sicer žal naša polpretekla tradicija, ko je oblast obljubila »raj na zemlji«, a ugonobila skupno državo. Leta 1989 je bila letna inflacija 2.760 odstotkov, ob osamosvojitvi mesečna 22,5-odstotna, februarja letos pa je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Na primeru denarja nekdanje Jugoslavije iz leta 1993, kjer so bili različni bankovci za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev, lahko vidimo, kako je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. Tako je še preostala Jugoslavija razpadla.

Naši politiki, torej oblastniki, vseskozi predvsem skrbijo za bogate, za privilegirane »vodilne«, vse od nepravične privatizacije dalje. Delijo bogastvo bogatim na račun nizke blaginje zaposlenih v realnem sektorju, njihovih nizkih plač in še nižjih pokojnin, na račun brezposelnih ter mladih, predvsem izobraženih, ki bežijo v emigracijo. To vse je rezultat znanja in morale naše elite. Stanje pa se kar brezprizivno sprejema, čeprav oblast brez zadolževanja ne zna ohraniti dosežene blaginje. Akademska elita na univerzah in javnih inštitutih je avtonomna, a nikomur ne odgovarja za rezultate prispevka k blaginji države oziroma državljanov. Ta elita je plačana predvsem iz davkoplačevalskega denarja, kar ji omogoča vlada, kjer je vedno dovolj ministrov doktorjev z univerze, ki niso nikoli občutili in nosili odgovornosti za neuspehe na trgu.

To občutijo samo zaposleni realnega sektorja, ki s svojimi nizkimi prejemki omogočajo konkurenčnost podjetij in omogočajo, da so menedžerji »mednarodno uspešni« ter za to zahtevajo evropske plače, zaposlenim pa dajo mizerne plače. Redke so drugačne izjeme. Zato 60 odstotkov zaposlenih trpi trpinčenje na delovnih mestih in oboleva, čemur ne bo kos noben zdravstveni sistem. Kako bomo kot narod preživeli, če po tem ni veselja in natalitete?

Normalno in pohvalno je, da vlada kreira dolgoročno vizijo države. Razvoj države bi bilo res neodgovorno prepustiti zgolj »delu in slučaju«. V uspešnih razvitih državah zato vlade s pomočjo znanosti oziroma stroke pripravijo vizijo in nato še strategijo za dosego ciljev te vizije. To je najzahtevnejše strokovno in politično delo. Vizija, opredeljeni cilji in strategija so namreč tudi merilo za vizionarsko sposobnost vsake politike, vlade. Slovenska vlada je tokrat ubrala drugo, neobičajno pot, bolj ljudsko. Povabila je predstavnike ljudstva, ki ga sicer vlada vodi, da izbranci iz ljudstva postavijo vizijo države, kakšno državo ljudstvo želi.

Vizija je torej predvsem spisek želja ljudstva, saj berem v vladnem sporočilu: »Vizija Slovenije predstavlja želeno sliko oziroma stanje Republike Slovenije v prihodnosti, kot si jo zamišlja naša družba.« Berem tudi, da je izdelava te vizije stala davkoplačevalce 450.000 evrov. »Samo za ta projekt je OECD izstavila račun v višini neverjetnih 297.000 evrov,« berem. V viziji pa ni vidim prispevka OECD. Lahko se motim. Ali bodo kar predstavniki ljudstva kreirali in opredelili tudi cilje države in strategijo za realizacijo vizije Slovenije 2050? Ali bo kar ljudstvo vodilo državo?

Jože P. Damijan, ekonomist, je 2015 zapisal: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta 'računovodska politična vizija' nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.«

Dr. Jože Mencinger, prvi slovenski minister za gospodarstvo v samostojni Sloveniji, bivši rektor UL, se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo celo sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel 'delodajalcev' in ne države?«

Kako so vse vlade do sedaj lahko vodile in vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo potencialov in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku?

Ljudstvo ima takšno oblast in perspektivo, kot si jo zasluži. A brez spremembe volilnega sistema ne bo reform in ne bo konec ne odgovornosti, ne v DZ RS ne pri vladi in ne v pravosodju, ki je cokla razvoja pravne države in demokracije. Vsaj preferenčni glas bi nam politiki lahko dali, saj smo jim dali oblast, moč in plače.

Kaj je torej naša vizija?

Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042766959/mnenja/odprta-stran/vizija-za-marljive-slovence