Zakaj ne znamo biti gospodarji na svojem?

Dnevnik, 14. junij 2017

To je pravo vprašanje.

Srečko Knafelc je namreč v Dnevniku 2. junija postavil vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?«

Problem je aktualiziral na gospodarjenju z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom.

G. Knafelc piše: »Namerno sem počakal s pisanjem komentarja o neverjetni neumnosti, ki naj bi jo Slovenci spet naredili – Dnevnik je 23. maja poročal o nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. Pa nikjer nisem zasledil nobenega komentarja, kaj šele protesta proti tej nameri. Dnevnik je tudi napisal, da ima načrt podporo slovenske vladajoče garniture.«

Ni res, da bi Slovenci naredili neumnost. Državo vodi vlada, ki pa ne ovira podjetju BSW postavitve dveh žag, saj naj bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Vsak investitor, ki bo postavil tovarno skladno z našimi zakoni in cilji naše države, menda ima lahko »podporo vladajoče garniture«. Knafelc še pravi: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Vendar, »izročamo« jo zato, ker je ne znamo ovrednotiti doma, in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«.

Žal vse slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso prav analizirale in ovrednotile potenciala lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo.

Bogate države uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške. Ta je ugotovil, da gozdno-lesarsko gospodarstvo zaposluje samo v Avstriji 300.000 ljudi.

G. Knafelc dalje pravi: »Prispevek v Dnevniku pa razkriva vso bedo naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« Ne vem, zakaj tako grob napad na avstrijske kupce, saj ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre rezultate lastnikom gozda.

Dalje Knafelc piše: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste 'sposobne' Slovence, ki so shranili 'zaslužene' denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard  evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta.

Švicarska vlada je skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko-lesne branže preverila, kako še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Študija je pokazala: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa.

Ali domače znanje res daje ustrezno podporo za opredelitev ciljev in strategij pametne specializacije države, v čem smo dobri, kam vlagati, od česa bomo živeli in kdo bo imel delo?

G. Knafelc pravi: »Torej politiki, do kdaj boste delovna mesta in naš naravni potencial podarjali tujcem?«

Franc Mihič, Ribnica

https://dnevnik.si/1042775174/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-znamo-biti-gospodarji-na-svojem