Znamo gospodariti z lesom?

REPORTER, 3. Julij 2017

To so prava vprašanja, ki si ju pogosto nočemo zastaviti. Nedavno berem pri nas često, a zmotno vprašanje: »Zakaj nočemo biti gospodarji na svojem?« Ta problem se upravičeno poraja glede na naše gospodarjenje z edino slovensko naravno surovino, ki je imamo v izobilju, to je z lesom. Na leto v naših gozdovih priraste skoraj 9 milijonov kubičnih metrov lesa, posekamo pa ga manj kot polovico. Veliko lesa izvozimo v obliki hlodov, največ v Avstrijo, od tam pa uvažamo polproizvode, ki jih potem v Sloveniji prodaja trgovina, veliko jih pa uvažajo slovenski proizvajalci montažnih hiš. Nekateri opozarjajo, da naj bi naredili neverjetno neumnost, ko bi pritrdili nameri škotskega podjetja BSW, da v Sloveniji postavi dve žagi, ki bi bili konkurenčni avstrijskim. V tržnem gospodarstvu  vendar lahko vsak investitor, domači ali tuji, vlaga po svoji presoji svoj kapital in znanje v nove tovarne in v delovna mesta. Pogosto se sliši: »Našo največjo naravno danost izročamo v naročje tujcem.« Dejstvo pa je, da jo »izročamo« jo zato, ker je doma ne znamo ovrednotiti in ne zato, ker »nočemo biti gospodarji na svojem«. Nekateri se zgražajo: »Razkriva se beda naše nemoči postaviti se na svoje noge in na drugi strani vso agresivnost avstrijskih lesnih multinacionalk pri ropanju našega naravnega bogastva.« To je grob napad na avstrijske kupce, ki  ne ropajo, temveč povsem konkurenčno kupujejo naše gozdarske proizvode, kar daje dobre dohodke lastnikom gozda. Berem celo: »Država ima zato (samo) enkratno priložnost, da pozove vse tiste 'sposobne' Slovence, ki so shranili 'zaslužene' denarje v davčne oaze, da investirajo v projekt slovenskega lesa in s tem dokažejo svojo pripadnost Sloveniji.« Država menda ni odvisna samo od »skritih denarjev v davčnih oazah«. Slovenci imamo legalni kapital. V bankah naj bi imeli že več kot 17 milijard  evrov, od tega je devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Žal pa slovenske vlade, gospodarska stroka in lesarska branža niso pravilno analizirale in ovrednotile slovenskega potenciala lesa in lesenih proizvodov na trgu, kar je podlaga za investicije v razvoj branže. To so očitno storili in ovrednotili v Avstriji. Vlagali so v raziskave trga, v razvoj izdelkov in v razvoj potrebne tehnologije. Z raziskavo so ocenili tržne potrebe in investirali v visoko učinkovite tehnološke obrate, to je v žage in obrate za primarno predelavo lesa. Razvita in izbrana paleta izdelkov in tehnologija predelave zasledujeta gospodarnost, to je devetdeset- ali večodstotni izkoristek lesa od hloda do proizvoda, kar je temelj za konkurenčne cene. Na osnovi ocene potreb trga in ob upoštevanju zahtev po konkurenčnih stroških oziroma cenah proizvodov so investirali v obrate z ustrezno visoko kapaciteto predelave, 200–400.000 kubičnih metrov lesa na leto. Avstrijska lesna industrija proizvaja izdelke po konkurenčnih cenah, čeprav imajo zaposleni vsaj dvakrat višje plače. Kljub temu avstrijski kupci plačujejo les po višjih nabavnih cenah. Avstrija je zato za Kitajsko druga največja uvoznica lesa, hlodov za njeno lesno industrijo. Kar zadeva izvoza  proizvodov rezanega lesa iglavcev, je avstrijska lesna industrija na petem mestu  v svetu. Pred letoma berem v avstrijskem tisku »Les čudoviti material - kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost  in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v  iniciativi doktorantov  treh univerz. Kaj pa pri nas? V bogati Švici je  švicarska  vlada skupaj s stroko in ob podpori gozdarsko lesne branže preverila, kako je mogoče še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Naročili analizo potenciala gozda in lesa, opredelili cilje in razvili strategijo za višje ovrednotenje gozda in lesa. Študijo »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft«, ki obsega 339 strani, sta skupaj s pristojnim ministrstvom oz. uradom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala smeri ukrepov: povečati posek lesa, lepljene elemente za leseno gradnjo proizvajati industrijsko, poskusiti proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečati promocijo rabe švicarskega lesa. Sledila je realizacija. Bogate države po potrebi uporabljajo tudi tuje strokovne inštitucije, kot je dunajski inštitut za raziskave gospodarjenja, Economic Institut für Wirtschaftsforschung, ki opravlja gospodarske raziskave za območje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za študije opredelitve potenciala gozdno-lesarsko gospodarstva. Letos  berem tudi: »Nemčija žaga les za svet. Les je postala globalna izvozna uspešnica. Nemški les za ZDA.  Nemčija je za ameriško gradbeno industrijo drugi največji dobavitelj, takoj za Kanado. Celo kitajski proizvajalci igrač naročajo lesne produkte v Nemčiji.«  Nedavno v avstrijskem tisku berem: »Potreba po lesu raste v svetu«. Ta potencial trga lesa je izziv za avstrijsko lesno industrijo, ki ima letni obseg poslov v višini 7.44 milijarde evrov, samo na  proizvodni strani. Več kot 1.300 obratov zaposluje 25.000 sodelavcev. Leta 2016 je njen izvoz porastel za štiri procente na 5,2 milijardi evrov. Branža prispeva več kot eno milijardo evrov k trgovinskemu presežku. Nosilci rasti vrednosti so hightech – proizvodi.  Na Dunaju gradijo  leseno stolpnico s 24 nadstropji. Žagarska industrija opozarja, da se v Avstriji poseka premalo lesa. Zahteva, da se poveča letni posek , saj je ta manjši, kot je prirastek, sicer bo izgubila tržne deleže na mednarodnem trgu.

Slovenija pa pri izkoriščanju gozdov izgublja milijarde evrov, je naslov v tisku leta 2011, kjer piše: Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let. Spremembe že z dvema velikima žagama. Dodana vrednost bi se z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. V lesni verigi manjka proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. Ukrep bi bil lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto." Še rentabilna žaga ima v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, večje predelajo milijon kubičnih metrov. Dve leti zatem berem: « Na Kočevskem letno posekajo okoli 270.000 kubičnih metrov lesa. Na Kočevskem je 83 odstotkov državnih gozdov. Kljub ogromnemu poseku lesa je v lesnopredelovalni industriji v občini, katere 83 odstotkov površine pokriva gozd, lesna panoga skoraj popolnoma ugasnila.« Predsednik upravnega odbora Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZ mag. Andrej Mate, sicer predsednik uprave Inles d.d. Ribnica, tedaj pravi »Tako slabih sogovornikov na vladi še ni bilo. V petih letih smo v tej panogi izgubili 7800 delovnih mest, podatki za leto 2012 kažejo, da je bilo zaposlenih le še 12.600 ljudi, leta 2008  pa 20.400 ljudi,« Dalje ugotavlja: »Trend upadanja zaposlenosti se nadaljuje, saj ta panoga na leto izgubi od 1200 do 1500 zaposlenih.  Slovenska lesna panoga na leto ustvari manj kot milijardo evrov prihodkov, medtem ko imajo v Avstriji, kjer imajo na prebivalca dvakrat manjšo gozdnatost kot pri nas, štirikrat več zaposlenih v tej panogi in ustvarijo od osem do devet milijard evrov prihodkov.«

Dejstvo pa je, da je bil Inles d.d.  v 90 letih eden največjih tehnološko predelovalnih centrov za predelavo lesa v srednji Evropi. Bil je velik proizvajalec in izvoznik lesenih lameliranih polizdelkov in izdelkov, ki je zaposloval 1250 sodelavcev. Takšnih centrov sedaj slovenski državi primanjkuje. Zato sedaj izvažamo hlode in delovna mesta. Inles več ne predeluje hlode, kolikor lesenih polizdelkov rabi, jih večino kupi. V Inlesu zaposlenih le še 260 ljudi. Proizvaja  moderna okna in vrata, 85 % jih izvozi, na domačem trgu mu je padla prodaja.

»Lesni izdelki morajo postati razpoznavni znak Slovenije«, pa pravi predsednik vlade Miro Cerar na razstavi o lesu. »Spodbujali bomo tehnološki razvoj lesno predelovalne panoge, saj želimo domačo surovino predelati v izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Slovenija ima s svojim lesnim bogastvom neizmerne možnosti za osvojitev gospodarstva varčno in okolju prijazno industrijo in ponuja tudi velike zaposlitvene možnosti.«

Kdo je kaj in kdo bo to udejanjil? Škotsko podjetje BSW očitno pozna in razume gospodarski in tržni potencial slovenskega lesa. Podjetje ima na britanskem otoku s sedmimi žagami tretjinski delež v tamkajšnji žagarski industriji, saj predela več kot dva milijona kubičnih metrov lesa. Žagarska obrata namerava postaviti predvidoma na Gomilskem pri Šentrupertu in drugega v Kočevju, predelala pa naj bi do 300.000 kubičnih metrov lesa. Kdor spozna in ovrednoti potencial slovenskega lesa, ta investira in profitira. Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je pripravila cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2020  in letos še vizijo razvoja do l. 2050, kaj naj bi bil glavni strateški cilji države oz. vsake ekonomije. V čem smo dobri, od česa bomo živeli, kje ustvariti delovna mesta, kdo bo imel službo, katera so izbrana področja. To je gotovo tudi »gozd in les«, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo in bi lahko menda zagotovil 30.000 novih delovnih mest, kot je pred leti dejal  prof dr. A. Kešeljević, ekonomski svetovalec stranke SMC in premiera.

Država, politika oz. vlada je tista, ki opredeli in poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Bivši rektor dr. Jože Mencinger sicer meni, da je to naloga samo delodajalcev,  podjetij, kar je velika zmota in udobno neodgovorno stališče. Podobno stališče zagovarja tudi znani ribniški podjetnik Janez Škrabec, katerega podjetje »RIKO Hiše«  les uvaža. 

Politika oz. vlada naj torej le ugotovi, ali  ji domače znanje daje dovolj ustrezno podporo pri postavitvi strateških realnih ciljev in strategije države. Če je potrebno, si vendar pridobimo mednarodno uspešno preverjeno znanje, za raziskavo in opredelitev gospodarskega potenciala  in tržnih ciljev, kot to počno vse napredne in bogate države, da bomo bolje gospodarili z lesom, našim največjim naravnim bogastvom.

Franc Mihič, univ.dipl.inž., Ribnica