Ne pozabimo, kdo vse in kako je zagovarjal tajkunizacijo!

Članek; Tajkunizacija Slovenije

MAG- 21.11.2007;

Menedžerski prevzem Merkurja je v javnosti dvignil veliko prahu. Številnim takim odkupom smo bili priča že prej, nekateri naj bi še sledili. Mnenja ekonomistov in politikov o tem družbenem pojavu, ki mu nekateri pravijo tajkunizacija Slovenije, so različna. Nekateri ga vidijo kot anomalijo, spet drugi menijo, da je sestavni del kapitalizma.

Kaj lahko glede menedžerskih odkupov stori vlada – jih lahko omeji ali celo prepreči?
Leonardo F. Peklar iz Sociusa pravi, da se slovenski menedžerski prevzemi bistveno razlikujejo od primerljivih po svetu. Pri nas imajo menedžerji znatno močnejšo vlogo, tudi zato, ker še vedno ni razreda lastnikov. »Ekipe, ki se lotevajo menedžerskih prevzemov, se preveč osredotočajo na prevzem (vstop), zanemarjajo pa izstopno strategijo.« Po Peklarjevem je lahko lastništvo menedžerjev tudi škodljivo. »Če delež menedžmenta v velikih družbah preseže 24 odstotkov, učinkovitost podjetja upade. Številne ra-ziskave dokazujejo, da optimalni učinek dosežemo z lastništvom menedžmenta, ki ne prestopi tega praga.«
Zastava delnic, da ali ne?

Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov.

Mencinger poleg tega daje prav Banki Slovenije, ki se je odzvala na izjavo Mirana Mejaka v intervjuju za Mag, da bi morala centralna banka poslovnim prepovedati kreditiranje menedžerskih odkupov z zastavo s temi posojili kupljenih delnic. Iz centralne banke so nam odgovorili, da bankam posojanja ne morejo prepovedati, dokler imajo dovolj kapitala in upoštevajo vse druge zakonske omejitve.

Povsem drugačno mnenje o tem ima ekonomist Maks Tajnikar, ki obtožuje predvsem banke, ker sploh dajejo takšna posojila, in se čudi Banki Slovenije, da ne ukrepa. »Po navadni poti večmilijonskih kreditov za delnice ni mogoče odplačati, brez špekulacij ne gre. Če direktor reče, da bo odplačal kredit, ker se bo vrednost delnice povečala za sto odstotkov, potem je delnico kupil po polovični ceni!« Po Tajnikarjevem je takšno početje tvegano tudi z narodnogospodarskega vidika. »Če bi se kaj spremenilo na kreditnih trgih, kar se že dogaja, bi bili mogoče priča propadu kakšnega lastnika. Ali bodo potem banke lastnice teh podjetij? Lastništvo je dobro, dokler imajo oblast zunanji lastniki in lahko odpustijo menedžerja. Kadar pa imajo menedžerji tako močno lastnino, da se lahko sami nadzirajo, je slabo.«

Ekonomist Jože P. Damijan se ne strinja, da banke pri menedžerskih odkupih ne bi smele v zastavo za odobrene kredite vzeti kupljenih delnic, »zato ker je to v nasprotju s pravno državo in tržno logiko,« in pojasnjuje: »Lastnik nekega premoženja ima vso pravico, da ga odsvoji ali zastavi. Tudi vi, če kupujete stanovanje ali hišo, to nepremičnino ponavadi zavarujete s hipoteko v korist banke, ki vam je dala posojilo. Banke tukaj tvegajo, da ne bodo dobile povrnjenih kreditov, zato dobro preverijo boniteto strank. Če tega ne naredijo ustrezno, bodo same izgubile.«
Anomalija ali normalen pojav?

Maks Tajnikar nastajanje sedanje menedžerske lastnine vidi kot nepravilnost. Izsledki njegove študije, objavljeni v tujini, kažejo, da se menedžerska lastnina po svetu pojavlja pri podjetjih s težavami, pri nas pa je ravno nasprotno. »Premoženjske koristi menedžerjev iz lastnine so nenormalne, zlasti zaradi načina, kako pridejo do njih: menedžerji za nakup seveda nimajo lastnih prihrankov, marveč se zadolžijo, teh dolgov pa ni mogoče odplačati drugače, kot da se po čudnih poteh ustvarjajo kapitalski dobički ali izčrpavajo podjetja, ki so jih prevzeli.« Tajnikar zatrjuje, da bomo morali v Sloveniji prav zaradi teh novodobnih kapitalistov razmisliti o davčni ureditvi dedovanja.

Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
Previdna vladna koalicija.

Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?

 Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«

Podoben odgovor so nam poslali iz Nove Slovenije. Po njihovem gre pri odkupih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, za poslovni odnos med banko in kreditojemalcem. »Banka, ki prevzame tveganje prihodnjega delovanja, ga ne prevzame le zaradi vrednosti podjetja kot takega, ampak predvsem zaradi obetov, ki jih podjetju zagotavlja njen menedžment. Skrb pa vzbuja odkupovanje zaprtih delniških družb.« V poslanski skupini Nove Slovenije bodo morebitni predlog nove zakonske ureditve tega področja podrobno proučili, in če bo sledil ciljem, ki jih v stranki zagovarjajo, tudi podprli.

Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. »Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja.« Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.«

Načelno negativno mnenje do menedžerskih odkupov podjetij s posojili, za katera se jamči kar s kupljenimi delnicami, imajo v najmanjši vladni stranki Desusu, kjer bi prav tako podprli zakonske omejitve takega načina lastninjenja.
Ostrejši toni iz opozicije. Kritični do menedžerskih odkupov so tudi v največji opozicijski stranki SD. Po besedah njihovega poslanca Milana M. Cvikla so prevzemi podjetij brez kakršnegakoli tveganja za prevzemnika, pa zato s prenosom tveganja na podjetje, ki financira prevzemnike ali ki je prevzeto, vsebinsko nedopustni in pomenijo zlorabo položaja. Cviklu se to zdi še zlasti nedopustno za podjetja, ki kotirajo na borzi, saj menedžerji, ki so bili pooblaščeni, da skrbijo za dobro vseh delničarjev, zlorabljajo položaj v škodo drugih lastnikov. Pravi še, da je njihova opozorila glede načina financiranja menedžerskih odkupov vladajoča koalicija ob sprejemanju zakona o prevzemih zavrnila in sprejela zakon, ki celo spodbuja tako financirane prevzeme.

Po mnenju predsednice LDS Katarine Kresal menedžerski odkupi sami po sebi niso nič slabega, toda le če so izvedeni zakonito. Kresalova opozarja, da že sedanji zakon o gospodarskih družbah kot protizakonite določa tiste menedžerske prevzeme, pri katerih menedžerji izrabijo svoj položaj in izvedejo prevzem tako, da ga financirajo iz premoženja družbe. »Nakup delnic, ki se financira iz premoženja družbe, je po zakonu prepovedan. Tudi sama temu odločno nasprotujem. Vsega tega pa ne gre enačiti s tem, da sicer lahko vsakdo kupi delnice, jih zastavi banki in tako pridobi posojilo, s katerim financira nakup delnic. Povsem jasno je, da mora takšen kupec posojilo sam odplačati.«

Zmago Jelinčič, predsednik SNS, meni, da je zdajšnji način prisvajanja premoženja s tujim denarjem zakonsko omogočila že bivša politična garnitura, ki je to s pridom tudi izkoriščala, žal pa se niti pod sedanjo oblastjo na tem področju ni nič spremenilo. V SNS, tako Jelinčič, naj bi večkrat opozarjali na te zlorabe, vendar se ni nič zgodilo, ker je bilo v te kravje kupčije vpletenih preveč ljudi. »Z največjim veseljem bomo pristopili kot sopodpisniki k predlogu spremembe zakona, ki bi tovrstne nakupe onemogočil, razmišljamo pa tudi o tem, da bi spremembe pripravili in predlagali v naši poslanski skupini.«
Največja nevarnost recesija.

Poslanec stranke Zares Matej Lahovnik pravi, da je aprila lani v parlament vložil predlog zakona o prevzemih, ki ureja med drugim menedžerske odkupe, pa ga je večina v državnem zboru zavrnila in sprejela vladni predlog, ki jih ureja enako kot vse druge prevzeme.

V Lahovnikovem predlogu tako poleg drugega piše, da bi morala biti v poročilu o nameravanem prevzemu podana izjava, da se nakup vrednostnih papirjev družbe izdajateljice ne financira iz sredstev družbe. Po njegovem imajo menedžerski odkupi pozitivne in negativne vidike. »V literaturi se med pozitivnimi največkrat navaja motivacija vodilnega menedžmenta za uspešno poslovanje podjetja, med negativnimi pa nevarnost zlorabe notranjih informacij.« Poleg tega meni, da bi morali biti menedžerski odkupi izvedeni pregledno, tako da ne obstaja asimetrija informacij in da delničarji razpolagajo z vsemi bistvenimi informacijami glede trenutnega in prihodnjega poslovanja, ki bi lahko vplivale na ceno delnic. Prav tako morajo biti jasno opredeljeni viri financiranja in okvirna struktura virov financiranja. »Ključno vprašanje je, ali bo menedžerski odkup izveden posredno tudi prek prostega denarnega toka tarče oziroma z denarnim tokom podjetja, ki ga menedžment prevzema. Naslednji pomembni dejavnik je cena, po kateri menedžment prevzema podjetje. Posebno v primerih, ko delnice podjetja ne kotirajo na borzi, se postavlja vprašanje poštene tržne vrednosti.« Lahovniku se zdijo problematični predvsem tisti odkupi, ki niso bili izpeljani pregledno in so se dogajali prek sivega trga. »Menedžment se pri odkupih navadno zadolži z zastavo lastnega premoženja, pogosto pa zastavijo tudi premoženje tarče, kar je lahko sporno, ni pa nujno, če je to izvedeno pregledno in ima takšna odločitev podlago v sklepu skupščine delničarjev.« Lahovnik še pravi, da bo zanimivo videti, kaj se bo zgodilo s podjetji, v katerih bodo menedžerji izpeljali odkupe in se pri tem močno zadolžili, če se bo stanje na svetovnih trgih poslabšalo. V tem primeru bi se zaostrili konkurenčni pogoji za slovenska podjetja in bi se hkrati pričakovano zvišale obrestne mere. Višji stroški financiranja bi podražili menedžerske odkupe in posledično dodatno obremenili denarne tokove prevzetih podjetij.

SILVESTER ŠURLA
POLONA ŠEŠKO