Dnevnik, 12. september 2017

Pisca pisem bralcev Franca Mihiča iz Ribnice že dolgo spremljam – kljub občasnim nestrinjanjem s kakšno njegovo mislijo – z veliko simpatijo. Po dolgih letih in desetletjih verbalnega obstreljevanja »levih« in »desnih«, kjer zlasti na desni strani (razen Spomenke Hribar in redkih pa tudi na levi strani) ni bilo nobenega odstopanja od »vojaške« monolitnosti, da so naši ravnali v vsem dobro in so zgolj junaki, oni drugi pa so bili zgolj zločinci in izdajalci, je bil Franc Mihič vsaj v novejšem času eden od prvih ali vsaj zelo redkih na (zelo pogojno rečeno) »desni« strani, ki je zelo jasno povedal, da spoštuje in ceni NOB in odpor proti okupatorju. Hkrati pa se zavzema tudi za odkrito razpravo o napakah in tudi hudih zločinih, zagrešenih s strani tistega (komunističnega) dela vodstva NOB, VOS, tako imenovanih partizanskih vojvod zlasti leta 1942 itd., ki jih je zakrivilo pojmovanje NOB kot revolucije (ali, kot se pogosto govori, zame vsaj delno tudi sporno, da je KP zlorabila NOB za izvedbo revolucije).

Za podrobnejše razpravljanje o razmerju med NOB in revolucijo (pa tudi med pojmoma revolucije in državljanske vojne) tu žal ni prostora. Kratko naj omenim le to, da sem pri vseh teh vprašanjih zelo blizu pogledom Spomenke Hribar, morda le s to razliko, da zaradi vsega, kar se je tu hudega zgodilo na »naši strani«, ne mislim, da bi današnja ZZB in mi vsi morali obsoditi revolucijo (oziroma prepletanje NOB z elementi socialne revolucije, ki je bilo zame neizbežno). Morali pa bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti »preventivnega« pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev (celo z družinami vred) zaradi »revolucionarne prognoze«, da bodo v razmerah okupacije in NOB nujno postali sodelavci okupatorja – še preden so res postali in čeprav to mnogi od njih nikoli niso bili. V oboroženem boju za narodni obstoj proti izdajalcem seveda ni milosti – »preventivno« pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško (zločinsko), hkrati pa za osvobodilno stvar še močno politično zgrešeno in škodljivo.

Če teh hudih zločinov že v prvem letu NOB ne bi bilo, bi militantni klerofašizem, ki ga opisuje eden od Mihičevih kritikov, sicer verjetno prav tako ustanavljal vaške straže in belo gardo, toda z bistveno manjšim odzivom preprostih ljudi – in razmerje sil, vojaško in politično, med partizansko in kolaborantsko stranjo bi bilo bistveno drugačno, in posledično tudi povojna dogajanja. Zakaj na Štajerskem vaških straž takrat ni bilo, sprašuje ta Mihičev kritik. Bistvena razlika med politiko ljubljanskega in štajerskega cerkvenega vrha je tu gotovo zelo pomembna – a o koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Nojevsko tiščanje glave v pesek – česar nočemo videti, tega ni bilo?

Drugi Mihičev kritik trdi, da je bila bela garda ustanovljena v času, »ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji«. Seveda ne, saj se je pozneje med partizani o tem govorilo še manj (razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja – in podobno), saj je Stalin leta 1943 Komiterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma med Titom in Šubašićem, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična, itd. Toda eno je, kaj se je med NOB »uradno« govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi »na levi« še naprej kar molčali o tem? Kot upravičeno nasprotujemo poskusom kolaborantske revizije zgodovine, bo treba mnogo odločneje nasprotovati tudi tisti reviziji zgodovine, ki jo pomeni zamolčevanje ali minimiziranje njenih temnih plati na odporniški strani. Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila.

Da je Franca Mihiča v naših delitvah možno le zelo pogojno postavljati na »desno« stran, pa trdim tudi zato, ker se v številnih prispevkih za socialne pravice prizadetih zavzema mnogo bolj odločno kot mnogi »zapriseženi levičarji«. Raje spodbujajmo razumen boj mnenj med različno mislečimi ljudmi, ne izlivov sovraštva kot med smrtnimi sovražniki.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

https://www.dnevnik.si/1042784296/mnenja/odprta-stran/zgreseni-in-krivicni-napadi-na-franca-mihica