Na praznik »Dan upora proti okupatorju«,  ki je ustvarjen po meri ZZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, kar deli Slovence, saj slavi ustanovitev OF pod vodstvom komunistov, čeprav je tedaj obstajal le pakt med komunisti in nacisti, ki so tako lažje okupirali zahodno evropske države, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Slovesnost za takšen dogodek  bi morala biti državna proslava, ne pa da država in občina Ribnica to prepuščata  ZBB NOB, da jo sama organizira po svojih merilih. Pri tem pa promovira svoje vrednote in  še naprej »obsoja izdajalce naroda in zahodne imperialiste«. Nosilci organizacije slovesnosti so bili sicer imenovani, to so: ZB NOB Ribnica, Občina Ribnica, slovenska vojska in drugi. Slovesnost pa je dejansko vodila ZZB Ribnica in je potekala v občinskem Športnem centru. Proslave se ni udeležil nihče od vodstva države, ne vodstva strank, nihče od  poslancev. Proslava je bila odlično izvedena, seveda glede na njen cilj pridobiti zopet moč in »rešiti« Slovenijo pred propadom ter uveljaviti vrednote OF, NOB, to je revolucije. Govorniki so bili: ribniški župan Jože Levstek, SDS, Tit Turnšek, predsednik ZB NOB Slovenije, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so bili zelo hvaležni za partizanski upor, ki da je edinstven v Evropi, in ki da je bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Bil naj bi tudi temelj za nastanek samostojne države RS, i.p. Zelo pa so bili kritični do stanja v RS, hlapčevstva, to je podrejanje  Slovenije kapitalu in do služenja interesom EU oz. njeni Komisiji. To državo uničuje. ZZB NOB tega ne bo dovolila.  Sprava s kolaboranti in izdajalci  ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna. ZB NOB je podelila tudi priznanja za sodelovanje pri ohranjanju spomina na te dogodke. Predsednik ZBB Tit Turnšek je priznanje podelil tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS.  Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZBB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence, češ da delamo veliko škodo Sloveniji. Kot pionir ribniškega Demosa sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki.  Še nekaj dejstev. V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev. Koliko slovenskih žrtev je sicer  padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Zopet berem: «Trenutno je  evidentiranih  ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč - pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.« (Vir: Prvi pravi popis  žrtev v vojnem in povojnem obdobju Inštituta za novejšo zgodovino). Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico, da je revolucija oz. državljanska vojna povzročila ogromno žrtev na obeh straneh. V Delu berem mnenje dr. M. Z. iz ugledne partizanske družine :»Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili deset tisoče civilistov«.Vendar upoštevajmo: »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik", pravi  Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.  »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo«, tako Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik. »Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo«, pa pravi metropolit, nadškof  Stanislav Zore. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, medvojni sodelavec Kraljeve vojske v domovini (plava garda-četniki), je v svoji knjigi »Bermanov dosje« zapisal: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase, vendar ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev». Trditi, da ni bilo partizanskega upora proti okupatorju je  nepošteno. Ko se resnično odločimo za spravo, tedaj smo iskreni in pošteni. Nasprotniku priznamo kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje, a mu ne priznamo vzrokov za revolucijo ter se s tem operemo odgovornosti za spravo, češ saj s zlobo sprava ni mogoča. »Obmetavanje s zlobo«, je nepošteno umikanje pred  spravo. Obe strani bi morale torej priznati državljansko vojno, katera se žal  še vedno zanika, tako na levici in tudi desnici in se sprava odmika. To žal ustreza le levi in desni politiki, ne pa državljanom. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog, dekan in publicist. V Sloveniji se na vsakih volitvah na koncu odloča ideološko, kjer praviloma zmaguje “napredna levica”, četudi z zaslugami za izvedeno revolucijo, državljansko, kar je nasprotje vrednotam in delovanju demokracije Kdo pa  volitvah sploh še stavi na spravo in demokracijo, ko še trajno poteka revolucija oz. hladna državljanska vojna?  To je poguba za demokracijo in državo. Izvoljena politika, to je vodstvo države  bi jo morala oklicati na državnem nivoju. Spravo ne bo in ne more oklicati, ne Nova zaveza, ne RKC, ne ZBB NOB. Spravo lahko predstavi le politika ob podpori  javnih inštitucij, gibanj, npr. SAZU in jo okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca, temveč spravljeni  nasprotniki. Obe strani le obžalujeta državljansko vojno.  Zločine obsodi sodišče. Zato spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je edina   pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZBB NOB ne vodijo do sprave in napredka Slovenije.

Franc Mihič, Ribnica