Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega ne damo niti svojim, ker tudi njim ne zaupamo! 

Slovenci ne vlagamo skoraj nič svojega kapitala v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države. Vroča tem. Naša produktivnost oz. konkurenčnost je nizka,  prenizka je dodana vrednost  zaposlenega da bi pokrili naše potrebe, zato večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni kvalitetnih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd. Slovenci sicer varčujemo, a predvsem v bankah in vlagamo v nepremičnine. Prakticirana ekonomska šola je namreč takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.

 Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot,  so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali.  Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes.

 Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja:«V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda«, Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole?

 Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah  že več kot 17 milijard  evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati  vlagajo doma in v tujini - doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Slovensko premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.

Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač pisal:«Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene dogme dr.Mencingerja o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za »nekakšno mešanje megle« oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem. Podatki kažejo na zgrešenost  finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim - kako cinično (!) - najbolj bentijo ravno »mencingerjanc«i. Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.
V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.« Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti. 

 Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje.

 Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, svoj kapital raje nalagajo raje v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj  kapital vložili v našo ekonomijo in na vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.

Pred leti je država oz. vlada je na zahtevo EU le sprejela  vizije, cilje in strategije razvoja države.  A o problemu  etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniški  odločitev in škodi ter odgovornih za bančno luknjo, pa nismo prišli daleč. Dr. Jože Mencinger, bivši rektor UL, pa se o problemu zagona gospodarstva in konkurenčnosti, se v članku »Neuporabnost kisika za gospodarstvo«  celo še l. 2013 sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kako so  vlade do tedaj lahko vodile in še vodijo gospodarsko politiko razvoja države, če ne ugotovijo  potenciale države in s pomočjo javne stroke razvijejo in opredelijo vizijo, strateške cilje in tem ustrezno strategijo? So vlade vladale kar po občutku?

 Prejšnji vladi pa je uspelo napisati in sprejeti  cilje in strategijo pametne specializacije države  do l. 2030 in vizijo do l.2050. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof . dr. Mojmir Mrak  pravi,  da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za vlaganje vR&R, za nove investicije v javnem sektorju,  za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Politika oz. vlada sama ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj?  Zakaj se to dogaja? Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital?  Katera politična stranka, bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital?

 Cilji in strategije pametne specializacije države so v tržni ekonomiji  za državo, za podjetja in državljane pomembni kot ustava. Za podjetja, ki tekmujejo na trgu, je to pogoj za uspeh in preživetje. V nemškem članku z naslovom » Popeljite vaše podjetje na prehitevalni pas« berem: »Pravočasno razvijte cilje in strategije in jih uresničite. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega  položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen. Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja«.

 Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje  vlaganje slovenskega kapitala. Kaj  je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države  in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je najemanje bančnih kreditov? Mnoga podjetja so zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment  postavil zgrešene cilje ali uporabil zgrešene strategije, potem v škripcih. Ne zmorejo vrniti kreditov. Ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki. Banke kreditodajalke pa potem  saniramo kar davkoplačevalci, državljani, čeprav nismo bili pri tem za nič pristojni, a smo nazadnje odgovorni za sanacijo bank? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma  nihče  ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«.

Gospa Lousewies van der Laan, nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE pravi:« Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Za resno delovanje v politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Če bi to bil sklep, da imajo vsi interes, da sistem deluje tako, kot je deloval, bo cena še vedno visoka in plačala jo bo celotna skupnost. Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo. Nemogoče je ohranjati stvari takšne, kot so, če se ves svet dramatično spreminja.

Velikokrat se zgodi, da so levičarske stranke konservativne, saj si želijo ohranjati status quo in ne želijo sprememb, četudi je jasno, da bo čez čas zmanjkalo denarja. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. Ključni izziv pred vsemi nami je, kakšno družbo si želimo. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen.

Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva.

Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni.«

 Daron Acemoğlu in James A. Robinson, avtorja knjige Zakaj narodi propadajo sta zapisala:

»Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«

Menim, da se v Sloveniji dogaja ravno to. Kdo to ovira in nam razvoj zatira?  Politika in njena ekonomska šola!

Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije  pa posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih?

Prof. dr. Jože Vižintin v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje«  piše, da  je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.« Na to se nista odzvala niti bivši rektor dr. Ivan Svetlik, niti ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič, celo ne »porabnik znanja« minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek, univ. dipl.inž.agronomije. Sto milijonov je šlo v pozabo.

Novinarka Simona Toplak je pred časom zapisala aktualne pripombe: »Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je treba komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, odideš iz Slovenije. Japonska strategija je veliko konkretnejša kot katera koli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni ne dovolj natančna ne dovolj merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke ter ustvarjali potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec«.

Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Menim, da je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala.

Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«.

 Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri  je zapisal: «Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote.« Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta«.

Pravila za razvoj države, tudi za boljše plače, za boljšo perspektivo, so torej znana; kdaj jih bo politika  pri nas odkrila in poskrbela, da bodo zaživela tudi v praksi? Kaj je učinkovitejše in pravičnejše za nacionalno ekonomijo, ali »socialistični kreditizem«, ko davkoplačevalci plačujejo potem bančno luknjo ali kapitalizem, to je, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terjajo odgovornost menedžmenta, saj ta ne more enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce . Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji.  Ob pojavu propada ali izgub v podjetjih, pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, so potem na trgu le delojemalci, ne  pa menedžerji in ne univerzitetni zagovorniki kreditizma, ter seveda ne politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika  in njena »šola« je skrajno nepoštena, a za njih udobna. Vedno bo za to kriva politika, ki to podpira.

Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, zaupamo pa jim oblast? Politiki,  ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov!  Če vsi ti zatajijo, državo potopijo!

Kdaj bodo politiki zaradi »socialistične ekonomije kreditizma na račun ljudstva« odstopili, da bi lažje druge voditelje dobili?

Franc Mihič, Ribnica

P.s.:

"Če obstaja kaj, kar se moramo naučiti od 20. stoletja, potem je to poglavje o pogubnosti apatije in ravnodušnosti. In če je kaj, kar bi si morali zaželeti kot dediščino minulega obdobja, je to ustvarjalna strast ljudi, ki so igrali, peli, pisali, slikali ali teoretično opredeljevali, s tem pa tudi sami tej besedi dodali svež odmerek izvirnosti, saj so si nadvse prizadevali biti prav tisto, kar so, ne pa nekaj, kar se je od njih zahtevalo. Ko bodo milenijci našli strast, in to v polnem pomenu te besede, bo 21. stoletje njihovo, tako kot je bilo prejšnje naše».

 Novinarka Zorana Baković v Delu