Predsednik  vlade g. Marjan Šarec ne razume, da je konec socializma in banke niso centri za socialno delo. Kredite je potrebno banki vrniti z obrestmi,  socialne  dohodke pa ne. V socializmu je bila »oblast radodarna«, saj je bilo lahko dobiti kredite in jih je bilo tudi lahko vrniti. Za to je »poskrbela« oblast, ki ni znala gospodariti brez visoke inflacije, ki je dolžnikom zmanjševala anuitete – realno vrednost mesečni obrokov, varčevalcem pa je na drugi strani tako zniževala realno vrednost privarčevanih sredstev.  Takšna ekonomija ni vzdržala, pa nam je država potem razpadla. Banka Slovenije in s tem država sedaj strožje omejuje dostop kreditno manj sposobnim državljanom do kredita, da bi si lahko ob nizki plači zvišali standard. Zame je to razumljivo. Povprečna neto plača je v Avstriji  več kot dvakrat večja kot pri nas. Avstrijci v povprečju delajo bolj pametno, so bolje organizirani in v istem času ustvarijo dvakrat več. Za produktivnost države poskrbi politika, ki postavi realne cilje in strategijo pametne specializacije države. Temu sledi gospodarstvo. Vendar menedžerji, ki so tudi že lastniki, nimajo zadostnega interesa za prestrukturiranje oziroma za dvig produktivnosti podjetja, kot bi ga imeli, če bi bili lastniki podjetij normalni delničarji, ki pričakujejo dividende in razvoj podjetja. Pri nas ni veliko podjetij, ki bi imela resen nadzorni svet, ki ne bi le skrbel za interese lastnikov menedžerjev, temveč bi postavljal menedžerjem višje cilje, tudi za višje plače in dividende za višje blagostanje in pokojnine. Ni mi pa razumljivo, da oblast dovoljuje premetenim podjetnikom in menedžerjem, dolžnikom, »socializiran kreditizem«. Namesto da bi menedžerji znali poskrbeti, da ustvarjajo kapital oz. da pritegnejo vlagatelje kapitala, da  ta pride v podjetje, za razvoj in višje plače,   mnogi  vzamejo raje kredite, saj nevračljive, zaradi slabih poslovnih načrtov, potem država preko sanacije bank socializira in nihče ne odgovarja. Mnogi menedžerji, ki sicer v svetu samo vodijo gospodarske družbe v interesu lastnikov, so na »priporočila« zagovornika »nacionalnega  interesa« dr. Jožeta Mencingerja, postali še lastniki podjetij, ne da bi vložili svoja sredstva. Podjetje so »kupili« na kredit, ki ga je dejansko plačalo kar podjetje, kar je oškodovanje podjetja. V Gospodarskem vestniku je bila  l. 1996 in 1998  objavljena njegova izjava: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo stališče se je torej uresničilo v praksi. Ravnanje za Nobelovo nagrado, za pravo in  ekonomijo. Novejši primer bogatenja premetenih menedžerjev je primer podjetnika dolžnika Damjana Jankovića, ko je ta lahko upnikom vrnil samo 5 % dolga, ker sodstvo uporablja slab zakon, za katerega so vse tri veje  oblasti le ugotovile, da je slab in krivičen. Niso pa še nič ukrenile, čeprav bi morale, saj so odgovorne za posledice uporabe slabih zakonov. Ali je prav, da ostane vse po starem, čeprav očitno ni nihče »preventivno« ukrepal, ko se je s pomočjo slabega zakona delala škoda. Ali je res prav, da se premetenim podjetnikom, še naprej brez sankcij dovoljuje bogatenje na račun upnikov? Banka  ima prav, da omejuje kredite, a ne samo enim. Predsednik vlade g. Marjan Šarec, kaj boste ukrenili?