Članek
Ne dražgoški mitingi, pohlep pogublja duše!
Objavljeno Jan 09, 2020

»Slovenski kristjani smo po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene preko »cerkvenega« podjetja T-2, eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem. Bíli smo silne bitke proti brezbožni levici, v zaledju pa klecnili na kolena desničarskim bogovom kapitala. Ne dražgoški mitingi, pornografija in zaslužek za vsako ceno je tisto, kar danes pogublja duše«, tako mag. Branko Cestnik, pater, berem v DRUŽINI iz leta 2007. Izjava ni doživela v cerkvi nobenega resnega odziva, samo da gre v pozabo.

»Papež je leto 2020 začel z ostro obsodbo nasilja nad ženskami. Vsako nasilje nad žensko je oskrunjenje Boga. Obsodil je pogosto žrtvovanje ženskega telesa na profanih oltarjih v dobiček usmerjene industrije, kot sta oglaševanje in pornografija«, pa berem te dni na spletni strani Ognjišča. Nič opomina na moralni in finančni fiasko cerkvenih podjetij.

»Refleksijo o tem, kako se je lahko zgodilo, da smo pokleknili pred denarjem, bi morali voditi Družina in Ognjišče, da bi lahko vsi brali in sodelovali. Nobena krona jim ne bi padla z glave, le bolj bi bila podobna kakšni avstrijski ali italijanski cerkvi«, je bil kritičen p. Cestnik v laičnem tisku.

Znova edini, ki je napisal:« Podjetje T-2 je takrat ponujalo največ pornografskih kanalov. Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved.«

V NEDELU- u, 22. decembra 2019, v minulem božičnem času, pater pravi: »Vprašanje je, kaj se je v 90. letih dogajalo v naši Cerkvi, da se je vključila v te posle. Treba se je vedno vprašati, kaj je primerno za Cerkev, njen socialni nauk. Zlasti potem, ko nad naložbami nimaš več nadzora in gredo te v kabelske operaterje, ki prodajajo pornografijo. Cerkev si je po padcu komunizma želela večje finančne samostojnosti. Zato so zgodbo predstavljali tudi tako, da je treba zgraditi finančno zaledje, vendar se je očitno pojavil pohlep«.

Zaslužni profesor UL v Ljubljani prof. dr. Vinko Potočnik, sociolog, teolog, psiholog in pedagog,v Delu, dne 22. decembra 2019, ugotavlja:«Največ prostora zavzela prav močna in politično vplivna Cerkev...Močno zastopana je bila smer tistih, ki so videli nadaljevanje poti tam, kjer je prenehala z zmago socialistične revolucije, torej pot klerikalne in institucionalno močne Cerkve, denacionalizacija naj bi pripomogla k temu, da bo Cerkev znova bogata in močna.

Očitno je največ prostora zavzela prav močna in politično vplivna Cerkev, čeprav smo se prav takšne najbolj bali. Zato je bila celotna Cerkev javno prepoznana ne le kot bogata, temveč kar lakomna, vrh problematičnosti te smeri je pokazal finančni polom mariborske škofije. Papež Frančišek opozarja, da se izteka čas imperialni Cerkvi, ki svoje delovanje naslanja na moč in oblast, pozornost usmerja k ranjenemu človeku, zato raste upanje, da bo tudi Cerkev pri nas lahko ozdravila rane, ki sta jih zadala revolucionarno obdobje in sedanji čas trdega kapitalizma«.

Kdo naj bi Cerkvi ozdravil rane in katere?

 Zaslužni profesor pa niti ene besede o moralnem škandalu slovenske cerkve, ko je cerkvena gospodarska družba 7 let, ves čas njenega lastništva, prodajala legalno najtršo pornografijo.  Cerkev pa v Katekizmu pravi: »Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečevanje pornografskih materialov".

«Vera ni razumska, je pa razumna«, je lani dejal nadškof msgr. ddr. Anton Stres, rektor Katoliškega inštituta, ko je govoril o nepopolnosti cerkve in ljudi in tudi:»Živimo v nepopolnem svetu in v njem sem nepopoln tudi sam. To moram sprejeti, s tem potrpeti; človek sam je nepolno bitje. Nisem ne idealist ne čistun. Kar ne pomeni, da se strinjam z vsem tistim, kar je narobe, temveč zgolj to, da se zavedam preprostega dejstva: Živim v svetu, ki je, kakršen je.« Ali je torej sporočilo cerkve, da naj sprejmemo in živimo v svetu kakršen je in pustimo naj svet ostaja tak kot je? Mar zato slovenska cerkev ni upoštevala lastnega nauka in je njena T-2 razpečavala pornografijo?

Pornografija je škodljiva za mladoletne, žali dostojanstvo žensk, mater in škodi družini. Zato demokratična država omeji mladoletnim dostopnost do nje, da pomaga staršem in vzgojiteljem. Na pobudo samo par staršev  je država s spremembo zakona poskrbela, da je pornografija na TV kodirana in dostopna le odraslim proti plačilu. Cerkev je ta prizadevanja staršev le opazovala.

Mnogi smo bili  zato osupli in zgroženi, da je cerkev za tem kupila družbo T-2, ki je že razpečavala pornografijo. Cerkev je kljub temu ogromno vlagala v  družbo T-2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. Prodajala je greh, kot sama uči.

V bančni luknji, ki jo saniramo vsi državljani, pa so cerkveni posli, družb Zvon 1 in Zvon 2, njihovi nevračljivi krediti, na prvem mestu po obsegu. Mnogi mali vlagatelji, verniki, so bili v ob prihranke.

P. mag. Branko Cestnik je jasen:

»Poraženi niso samo trije ali štirje odgovorni, temveč množica varčevalcev in preprostih ljudi, ki so cerkvenim ekonomom zaupali svoje certifikate in prihranke.

Poražen je  vsak kristjan, ki preprosto verjame evangeliju, poskuša živeti po njem in se običajno rad šteje med pripadnike Cerkve.

Če je bilo v imenu Božjega kraljestva dovoljeno vse to, potem ni čudno, da je v imenu zemeljskega kraljestva dovoljeno še več.

Zame je bilo to povsem jasno znamenje, da je Boga zamenjal drug Bog – denar. Zato pravim, da so kršili prvo božjo zapoved»!

Nadškof ddr. Anton Stres je dejal: »Brez T-2 bi danes Zvonova veselo zvonila. Zakaj ne zvonita?

Mar je katarza v slovenski Cerkvi že končana?

Vatikan je moral škofe povabiti, da so odstopili in  se upokojili, a so zopet vzor moralne drže in odgovornosti, predavajo etiko.

Papež, poglavar cerkve je torej obsodil v dobiček usmerjene industrije kot je pornografija.

Škof Andrej Glavan pa  je izjavil:»To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih«. Kriv je torej zlodej, le hudič, v cerkvi pa nihče?

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec pravi:»Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to«!

Mar ni nikogar sram?