Zveza združenj borcev za vrednote NOB in vse stranke politične levice še  vedno, po skoraj 30-ih letih samostojnosti RS,  trdijo, da je OF oz. NOB  temelj samostojne Slovenije?« Kako je mogoče, da na  praznik » Dneva upora«, ko ni bilo nobenega upora,  govorijo  o dnevu o ustanovitve  OF, ustanovljena pa je bila PIF- proti imperialistična fronta. V tistem času je veljal prijateljski pakt »Ribbentrop – Molotov«. Vsi komunisti v evropskih državah  so pakt spoštovali, tudi v Sloveniji. Vodstva so vedela, kako Stalin  širokogrudno oskrbuje naciste s surovinami potrebnih za vojaško industrijo,  z nafto in tudi z hrano. Stalin je imel sklenjen tudi pakt s fašistično Japonsko ves čas vojne. Ne pozabimo, da je bila v Ukrajini v l. 1932/33 strašna lakota in je umrlo med 4,5do 7 milijonov Ukrajincev, ker so jim Sovjeti pobirali pridelek. Kmetje so bili prisiljeni delati za dobro države, za nadaljnjo industrializacijo in militarizacijo, s katero je Stalin pripravljal Sovjetsko zvezo na vojno. Ne pozabimo, da je bila SZ agresor, enako kot nacistična Nemčija, saj je zasedla baltske države in Finsko. Septembra 1939 je Nemčija  napadla še Poljsko, del Poljske pa je zasedla SZ. S tem se je pričela druga svetovna vojna, ko sta  ji Francija in Anglija, z deželami Commonwealtha,  napovedali vojno. Ali smo se Slovenci res sami in večinsko, prostovoljno odločili in ubranili domovino pred okupatorjem? Okupirane države  zahodne Evrope so osvobodili zahodni zavezniki, a šele potem, ko so ZDA vstopile v vojno. Mar so bile partizanske enote številčno dovolj močne in opremljene, da bi same osvobodile državo? Matija Maček, vodja  OZNE,  je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Ali niso zahodni zavezniki pomagali jugoslovanskim upornikom, predvsem partizanom? Brez rdeče armade, sami partizani ne bi pregnali okupatorja.  Ne pozabimo, da je zaradi partizanskega upora  umrlo 7.800 okupatorjevih vojakov, okupator pa ni utrpel usodne škode. Zaradi vojne in revolucionarne vihre pa je umrlo 100.000 Slovencev.

Ali je res državotvorno in pošteno, ohraniti samo pomen NOB in slaviti njene  rezultate, to je tudi režim  države SFRJ, od katere smo se odcepili. Zato razkol še traja, čeprav se je vojna končala že 8. maja 1945, ko je Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom. Nikjer niso partizani sami premagali okupatorja , temveč so jih zavezniki. Partizani so se šele po napadu Nemčije na SZ uprli in napadali okupatorje do konca vojne  in  tako prispevali  k zmagi zaveznikov in  k osvoboditvi. Partizanski  boj poteka le z veliko uporabo partizanske taktike bojevanja, »napadi in se umakni«, kar je terjaol velike žrtve med partizani. Povračilne » represalije« okupatorja pa so povzročile,  ogromne  žrtve med civilnim prebivalstvom;-streljanje talcev in pregon v taborišča-,  i.p.. Okupator  je pri tem utrpel sorazmerno malo žrtev, saj je bil to boj popolnoma neenako močnih nasprotnikov. Na eni strani, sil osi oz. Nemčije, vojaške velesile vrhunske oborožitve, dobro izurjene in oskrbovane, na drugi strani pa partizani neprimerno manj oboroženi, slabo opremljeni in izurjeni, ki so težko  preživeli s »samooskrbo« in  z veliko pomočjo zahodnih zaveznikov. Prav je, da cenimo ta prispevek partizanov in ga ohranimo v spominu. Nikakor pa pozabimo, da so bile zaradi državljanske vojne velike žrtve obeh straneh in med civilnim prebivalstvom. Venomer  se  poudarja, da so partizani sami premagali okupatorja in nas sami osvobodili . Dejstva govore drugače, na primer; Nemški general Alexander Löhr, poveljnik tristotisočglave nemške vojske, ki se je umikala  z jugovzhoda Evrope,  je  9. maja 1945 v Topolšici res podpisal predajo  partizanom.  General Ivan Dolničar, ki je bil tedaj prisoten, pa je dejal: »General Löhr je spoštoval podpis kapitulacije Nemčije in se predal še partizanom, čeprav  je razpolagal z ogromno vojaško močjo, s katero bi lahko poteptal vse na poti do Avstrije. Z lahkoto bi se prebil do britanske vojske, ki je prav takrat prišla do Celovca, vendar je spoštoval odredbe v listini o kapitulaciji.« Brez kapitulacije Nemčije, se general Löhr ne bi predal. Pomembno je dejstvo,  da se je Stalin že med vojno, v pogovorih s zavezniki, izboril, da je Jugoslavija sovjetska interesna cona, sicer rdeča armada ne bi osvobajala Jugoslavije in verjetno ne bi bilo zmage v državljanske vojne. Tito je imel pripravljen celo načrt, da prepreči izkrcanje Anglo-Američanov na jadranski obali. Tito je lažje prenašal nemško okupacijo, kot da bi zahodnim zaveznikom dovolil izkrcavanje in borbo proti Nemcem in s tem osvobajanje Jugoslavije. Zavezniki so Titu pomagali, saj  so verjeli njegovi  obljubi, da bo po vojni uvedel demokracijo, a je zahodne zaveznike ukanil.  Zanj  je bila pomembna le zmaga nad nasprotniki revolucije, ki bi mu lahko po vojni preprečili prevzeti oblast. Vedel je, da bodo Nemčijo lahko premagali le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Trditi pa, da je OF izvajala upor zgolj za to, da zmaga v revoluciji, ni pošteno. Spoštujem upor partizanov,  kolikor ga je bilo, a spoštujem tudi premagane in pobite Slovence v državljanski vojni, ki niso sprejeli glavnega cilja OF, da po vojni uvede režim po vzoru SZ.  Jeseni, l. 1941,  je OF oklicala še monopol nad uporom. Vsako oporekanje OF in tudi upor izven OF je oklicala za izdajo in je pričela likvidirati njene nasprotnike. Ti Slovenci so se morali v teh razmerah zato boriti za preživetje. Žal niso imeli sami praktično nobene druge možnosti in so se zato  zatekli in vstopili v okupatorjeve policijske enote. Žalostno je, da  so le tam lahko branili domove in se borili za preživetje v revoluciji. Niso se borili za cilje nacizma in ne komunizma. Zopet berem v časniku Delo prispevek, sicer avtorja iz partizanske strani, ki pravi: »Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov«.

Pokojni akademik, prof. dr. Aleksander Bajt, v svoji knjigi "Bermanov dosje",  pravi: »Partija je  med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov, a je tudi organizirala protiokupatorski boj, v katerem so sodelovali tisoči Slovencev. Po pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu,  l. 1941, je general D. Simović izvedel  vojaški udar proti  vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pri tem ni imela nič. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala.« Slovenski konzul v Nemčiji, Jan Philipp Reemtsma pravi: « Treba se je o tem tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares.« Perspektiva Slovenije je demokratična država, ne pa vrednote revolucije oz. državljanske vojne. Trudimo se, da se ne ponovi tragedija državljanske vojne.

Franc Mihič, Ribnica