»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« To berem v Delu, oktobra l. 2017. Nedavno je potekala v DZ RS okrogla miza »Temelji pravne države« , kjer so se visoki predstavniki pravne države spraševali, ali smo vsi enaki pred zakonom. Izrečene so bile obetavne besede, kakor vedno. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan je poudaril pomembnost doslednega izvajanja načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, in da države in oblasti ni brez njenih državljank in državljanov. Ministrica za pravosodje Andreja Katič pa:»Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februar 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. V Delu, 8. novembra, pa berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Mar je res demokratično in pravično, ko ne pravosodje in celo ne tožilstvo nimata pravega nadzora, delujeta kolegijalno zaščitniško. V tožilskem, enako v tudi v pravosodnem svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sami sebe. Take privilegije, glede poklicne odgovornosti, nima noben poklic. Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? Oblast, tudi pravosodno, če je razlog, sicer lahko vsi kritiziramo. Toda Minister za pravosodje na primer, pa ne sme reči nobene o delu in rezultatih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. V ZDA pa državljani volijo tožilce in šerife in jih tako nadzorujejo. Berem: »Stožice - namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: "Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo". Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Mačehovska je država, da kar z zakoni dopušča privilegije, to je visoke odpise dolga dolžnikov na račun oškodovanja upnikov. Desetletja se že dogaja, da podjetniki, celo državna podjetja, po potrebi za svojo sanacijo zadržijo kar pokojninske prispevke zaposlenih, in to prikrito in jih celo zavajajo. Tožilci pa to ne zaznajo kot kaznivo. V Celju so tožilci zavrgli ovadbe, češ da so prispevki le neobvezno darilo delodajalca. To seveda velja samo za zaposlene oz. delavsko rajo, ne pa za javno upravo, ne pa za tožilce, ne za sodnike, kaj šele politike. Tem pripadajo prispevki samoumevno, delavcem pa ne?! Mar je tako ravnanje pravosodja dobronamerno ali pa je le neodgovorno?

Franc Mihič, Ribnica

Opomba: Delo ni objavilo