"Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« Tako pesnik Karel Destovnik Kajuh, pesnik, junak in član VOS-a, v pesmi Materi padlega partizana. Umreti za svoj narod je veljalo za junaštvo brez primere. Pesnik je bil torej junak, neomadeževan, veličasten. Na predstavitvi knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija pa zvemo, da je bil Kajuh član VOS –a, partijske likvidatorske organizacije. Partiji je ovajal člane Sokola, ki so ji nasprotovali, da jih je lahko likvidirala. Pesnik, a hkrati tako nečloveška dejanja.

Civiliziran svet pa zavrača svet junakov, džihadistov, ki za doseganje cilja ne izbirajo sredstev in izberejo terorizem ter se rogajo civiliziranemu svetu: »Vi bi radi živeli, mi bi radi umrli!« Ta tema je tudi glavna poanta knjige »Alamut« pisatelja Vladimirja Bartola.

Vprašanje, zakaj intelektualci stopajo na stran totalitarnih režimov, tudi Leonu Štuklju ni dalo miru, saj pravi: »Komunistom pravzaprav nisem zameril, šlo je za malega človeka, ki so mu ponujali sanje in prihodnost, kakršna v resnici ni bila dosegljiva. Komunizem je nedvomno privlačen zaradi sanj in prihodnosti, ki jih ponuja. Leon Štukelj sicer razume malega človeka, ki temu naseda, a zakaj inteligenca?

Berem. Claude Lefort piše v študiji »Zapletenost: ponovna obravnava komunizma«, da je intelektualce, ki so se udinjali partiji, privlačila (na)silnost komunistov, ki so brez vsakega oklevanja uporabljali nasilje nad vsemi, ki jim niso bili po volji. Intelektualec se ima že zaradi svojega znanja za mogočnega, če pa lahko uporablja silo po mili volji, se počuti boga. To berem v kolumni teologa dr. Draga Ocvirka in se z njim strinjam.

Ga. Tatjana Marušič, ko je bila zaposlena na upravi kriminalistične policije, je rekla: "Naša družba je strpna do nasilja. Občuduje močne in nasilne, obenem se jih tudi boji; žrtvam pa hkrati dopoveduje, da so preveč občutljive." Ali res nočemo z etiko in razumom ukrotiti slovenskih "uralskih genov", kot nam jih je predstavil pokojni psihiater dr. Marušič leta 2014 na nacionalni TV predstavil, to je gene "nasilja in impulzivnosti"? Ali bo res na Slovenskem ostal strah "pozitiven" izraz za varnost?

Pokojni častni občan Ribnice, Sodražice, Loškega Potoka in Velikih Lašč, ribniški kulturnik in pedagog, slavist, profesor Janez Debeljak mi je, l. 2002 pisal »Mene pa globoko v duši kar naprej opominjajo stvari, ki bi jih bilo treba rešiti, pa smo zanje premalo storili. To je problem »moje« generacije, ki je še zmeraj obremenjena z osebnim gledanjem in doživljanjem dogodkov med drugo svetovno vojno. Bom zelo nazoren, ker sem učitelj. Npr.: vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica. Pri prvem sosedu v naši mali vasi so bili štirje fantje. Vse sem dobro poznal. Enega so partizani kot civilista ubili, drugi trije pa so junija 1945 končali v kočevskem Rogu. Pa dobro vem, da nihče od njih ni bil izdajalec. V velikolaški fari je vas Adamovo. V eni od hiš je bila številna družina, večinoma fantje. Pet od njih je po vojni končalo v enem od roških brezen, eden je padel že med vojno. Tudi za te fante vem, da nihče ne zasluži vzdevka izdajalec. Zaključek. Trideset let in več sem pomagal ustvarjati podobe žrtve enega, žalost ene matere, pri tem pa niti z besedo omeniti štirih moji sosedov, ne matere šestih pomorjenih- ni njih, ni njene žalosti…! Tako o nedolžnih žrtvah revolucije pove Janez Debeljak, ko je v enoumju smel pisati samo o enih trpečih materah, o drugih pa ne, da je lahko javno deloval, kar ga je potem dušilo.

Ne morem pozabiti tudi besed Janeza Debeljaka, ko me je povabil na obisk, mi je najprej dal dva njegova lesena rezbana razpela, enega zame, enega za stranko SKD, ter me resno opozoril, da naj se zavedam, da s tem, ko je revolucija zmagala, med vojno in po njej, je tedaj tako likvidirala Slovence, desničarje, ki so imeli genski zapis, ki je značilen za osebne karakteristike desničarjev. V vsakem narodu so ljudje z določenim genskim zapisom bolj ali manj naravno enakomerno porazdeljeni v populaciji. Zaradi državljanske vojne in velike zmage levice in likvidacije desnice, je v preostalem prebivalstvu manko ljudi z genskim zapisom za desničarja, kar se ne more popraviti oz. vzpostaviti niti v eni generaciji.

Dejal je, da je zelo pomembno, da desničarji, - z genskim zapisom in osebnimi lastnostmi desnice, ki jih narodu še primanjkuje in bodo bolj obremenjeni-, vztrajajo v javnem življenju, da se doseže naravno ravnotežje.

Kaj pomeni, desničar ali levičar?

Moje mnenje je, da je naravno, da v življenju obstojijo desničarji in levičarji in oboji so potrebni! Desničarji, ki so nagnjeni bolj k varčevanju in ustvarjanju prihranka-kapitala! Levičarji, ki so bolj nagnjeni k delitvi prihranka-kapitala! Srečna in modra je družba oz. narod, če se oboji pravočasno izmenjujejo na oblasti, glede na okoliščine in stanje v družbi in to po volji volivcev!

Pri nas pa še prevladuje: »Levi so napredni, desni konservativni?«

To je nepravično in ni normalno za zrelo družbo, saj je podcenjevalno za demokracijo. Napredna je le DEMOKRACIJA oz. narod, ki omogoča sobivanje levičarjev in desničarjev in pravočasne zamenjave desnice in levice na oblasti, vendar ne zamenjave s protesti na cesti, še manj z revolucijo, temveč samo na volitvah.

Franc Mihič Ribnica

REPORTER, 29. Junij 2020