Slovensko javnost zadnje dni vznemirja predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Predlog novele zakona spreminja sestavo svetov šol in vrtcev. Da gre za politizacijo je prepričan tudi Damijan Štefanc z ljubljanske filozofske fakultete. Ključen problem je zmanjševanje vpliva zaposlenih na račun povečevanja vpliva lokalne politike, je dejal. Srž problema je pravzaprav v tem, da je prav svet šole tisti, ki imenuje ravnatelja. Branimir Štrukelj, glavni tajnik šolskega sindikata Sviz je dejal, da povečanje števila predstavnikov ustanovitelja na pet od skupno enajst članov »izrazito povečuje vpliv politike na izbiro ravnateljev ter na delovanje vrtcev in šol«. Hkrati pa naj bi to pomenilo, da predlagatelj novele zakona pri izbiri ravnateljev ne zaupa strokovnim delavcem v vrtcih, šolah in dijaških domovih. Gre res samo za to, se sprašujem? Eden izmed bistvenih vzrokov negodovanja, je bila in je še, vloga in sestava svetov, tudi svetov šole in vrtca. Že 30 let se še ohranja vodenje šole in vrtcev, pa ne samo njih, kot je to bilo v samoupravnem socializmu. Spominjam se prvih sej ribniškega občinskega sveta l. 1990/91, vroče obravnave in nasprotovanja Demosovemu predlogu za sprejem odloka o pomenu, poslanstvu in načinu delovanja novih svetov javnih organizacij. Prisoten je bil dvom, ali bodo sveti zaživeli? Ali bodo državljani pripravljeni sodelovati v svetih javnih organizacij in prevzeti odgovorno vlogo nadzora? V bivšem režimu to ni bil problem, saj so bili partijski kadri in partiji lojalni kadri pripravljeni delovati v različnih organih "samoupravnega režima", ker so menili, da je to lahko koristno za javno in osebno dobro, skratka tudi častno ravnanje. Državljani, ki so nasprotovali režimu in so bili za režim nezanesljivi, seveda niso bili primerni za delo v oblastnih organih. Te prepreke v bodoče ni bilo več. Po novem so namreč sveti v funkciji demokratičnega nadzora javnih organizacij in so odprti za vse različno politično opredeljene državljane. Za vse tiste čutijo pravico in dolžnost sodelovati pri delu za skupno dobro. Sprejet je bil tudi sklep, da mora biti v svetu največ članov, ki jih predlaga Občinski svet kot ustanovitelj javnega zavoda ali javnega podjetja in da je predsednik sveta vedno izmed članov ustanovitelja. To pravilo je zelo pomembno, saj v nasprotnem primeru, ko ustanovitelj nima v svetu dovolj članov za končno besedo in je ta dopuščena potem predstavnikom zaposlenih oz. staršev, se nadzor povrne v samoupravljanje zaposlenih in staršev, ki so do šolske uprave, do direktorja po naravi (iskreno ?) tolerantni. Občina, ustanovitelj-lastnik npr. šole, ali javnega podjetja, je dolžna skrbeti in odgovarjati državi za zakonito delovanje, ter za uspešnost, tudi občanom. Praksa, ko se nadzor podcenjuje, je nadaljevanje samoupravljanja, kjer je bila odgovornost zamegljena. Vsi, ki nasprotujejo sprejemu vladnega predloga zakona, sedaj samo za osnovne šole in vrtce, so demagogi, žal ne pedagogi, ki bi morali vzgajati za odgovornost. Lahko je na distanci svariti in se ljudstvu prikupiti, da politika "kot tat" vdira v javne osnovne šole in vrtce itd. Kdo pa so ta nevarna politika? Mar niso to občani v občinski organih? Početje, celo "univerzitetne pedagoške in druge elite" in tudi javnih medijev, ki svarijo ljudstvo pred nevarnostjo politike, je neodgovorno, nesprejemljivo, saj kot ceh javno nasprotujejo vladi, politiki, ki je njihov delodajalec, ki za svoje rezultate dela polaga račune na volitvah. To svarjenje je uničevanje demokratične države. Prikazovati javnosti, da je politika že v osnovi pokvarjena, je cinizem, ki služi, da (demokratična) država odmre ter zavlada "osebna svoboda" in kaos. Nizozemska podpredsednica liberalne evropske stranke ALFE, Lousewies van der Laan, ki je začasno bivala v Ljubljani je izjavila: "Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase...V Sloveniji sem prišla do še enega zanimivega odkritja, in sicer: s komerkoli govorim, se zgraža nad politiki, da so vsi kriminalci in da ne vidijo nobene razlike med njimi. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. Če imamo v ozračju jezo in apatijo, je vsaki politični stranki ali vladi težko delovati v takšnem okolju. Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Problematične so politične stranke, pri katerih vodstvo stranke določa liste kandidatov za volitve. Če vsi volijo stranko zaradi voditelja, v kakšnem položaju so preostali člani stranke – so v položaju reči vodji, da je ubral napačno pot? Ključni element demokracije je, da so ljudje v stranki izvoljeni neposredno z jasnim mandatom, ker imajo poslanci tako dovolj moči reči, da zapuščajo stranko, a ohranijo sedež v parlamentu. S tem lahko poslanci ostanejo zvesti volivcem in ne vodstvu stranke. Opazila sem, da so slovenski starši zelo presenečeni nad načinom delovanja staršev iz tujine, saj vodstvu šole zastavljamo različna vprašanja, včasih tudi neprijetna – želimo imeti vse informacije, o šolninah, o plačah učiteljev, o prehrani in podobno. To so povsem običajna vprašanja, saj plačujemo za šolo, s katero funkcioniramo v nekakšnem partnerstvu. Slovenski starši so bili nad tem na začetku presenečeni, saj so bili navajeni otroka zjutraj pred šolo odložiti in popoldne prevzeti. Bistvo demokracije se dogaja v vseh aspektih vsakdanjega življenja, na delovnem mestu, v šoli ali v politični stranki. V politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Zanoo je:"Besede mikajo, zgledi vlečejo" Pred dvajsetimi leti sem imel priložnost, da sem bil tri mesece v kontaktu s profesionalnimi nadzorniki iz Danske, ki so prišli v Slovenijo na pobudo Evropske banke za razvoj, da v Sloveniji svetujejo Nadzornim svetom podjetij. Po treh mesecih niso uspeli opraviti nobenega svetovanja NS. Ob odhodu so bili razočarani, iskreno so mi povedali, da ne razumemo vloge in odgovornosti NS, kar je glavni razlog poslovanja, ki se ne konča dobro! Dokler ne bomo znali uveljaviti odgovorne specializirane profesionalne nadzorne svete, gospodarstvo ne bo povečevalo konkurenčnost in donosnost na trgu. Skratka, ne razumemo zadostno vloge, pristojnosti in odgovornosti nadzornih svetov, kjer so člani predstavniki lastnikov. Nejasna so razmerja pristojnosti in odgovornosti med NS in upravo oz. menedžerjev v upravi. Največja napaka, ki se je ne spozna in ne prizna je, da smo po svoje zamenjali vloge lastnikov in menedžerjev, je tudi moje mnenje. To mnenje ima dr. Boštjan Jazbec, bivši guverner Banke Slovenije, ki je odšel v tujino. V Odmevih je problem korporativnega vodenja nedavno aktualiziral ekonomist profesor dr. Bogomir Kovač. Poskušal je razložiti velike anomalije korporativnega vodenja, odgovornosti uprav in članov nadzornih svetov, pri spremembah lastništva in organiziranosti javnih velikih podjetij energetike. Problem je res aktualiziral, a ga tudi minimiziral, češ da o tem ni še dovolj znanja. Da je pri nas na tem področju res velika zmeda, kažejo opazim spremembe organov in vodenja javne RTV, kjer je bil še nedavno najvišji organ svet zavoda, pod njim pa je bil nadzorni svet. Sedaj ni več sveta zavoda, temveč je njegovo funkcijo prevzel programski svet. Kot je meni znano, je v tujini pravilo, ko se predstavi vodstvo, je na vrhu napisan predsednik nadzornega sveta pod njim pa generalni direktor, da se ve kdo vodi in nadzoruje delovanje zavoda in kdo je izvršni generalni direktor. Ko gledam Tarčo in spretno voditeljico ter druge kontaktne oddaje, opažam, da voditelji pogosto vodijo pogovore z gosti, zlasti s predstavniki vlade, kot da je RTV v lasti zaposlenih, ne pa da je javni in pluralni medij, ki ga je ustanovila politika ne pa zaposleni. Vsaka vlada je tudi delodajalec zaposlenim na RTV in samoupravljanja ni več.

Že l. 1991 je javna RTV Slovencem sporočila, da je vlada, to je bila Demosova vlada, nevredna ljudstva! O tem sem tedaj obvestil predsednika parlamenta dr. Franceta Bučarja, ki je reagiral.

Ostaja vtis, da se ni nič spremenilo. Dogaja se, da se goste nekaterih najbolj gledanih oddaj tako sprašuje, kot da se jih zaslišuje. Ostaja mi vtis, da voditeljica Tarče vodi oddajo v interesu lastnikov samoupravljavcev in "biciklistov", ki so ji s protesti na cesti podelili kar mandat za nadzor vlade. Ta mora skoraj vsak dan na zagovor k novinarjem javne RTV, da zopet ne vem, ali novinarji RTV še priznajo to vlado?

Ali je vlada, enako kot Demosova vlada pred tridesetimi leti, zopet "vlada nevredna ljudstva!?