Vsako leto je v Dražgošah spominska slovesnost na bitko, ki je za ene "epopeja" partizanskega upora, a za druge, tudi za vaščane, pa poraz upora NOB in tragedija naroda, vaščanov, ki so bili največje žrtve takega "osvobodilnega boja". Ne pozabimo tudi na tedanje razmere. Ne sme v pozabo, da je Stalin izdal komunizem oz. komuniste in narode, ko je sklenil pakt z nacizmom. "Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Tako piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30. maja 2020. Tako so Sovjeti avgusta 1939 sklenili z nacisti pakt o nenapadanju. Trajal je do 22. junija 1941, ko je Nemčija vdrla v SZ. Pakt Molotov – Ribbentrop je pomenil kolaboracijo med nacionalsocializmom in komunizmom. Brez odločitve Stalina, vodje svetovnega komunizma, da širi komunizem po svetu, dokler ne bo ta prevladal svetu, ne bi bilo kolaboracije Hitler- Stalin, ne bi Jugoslavija, kjer je že bil avtohtoni komunizem postala interesna sfera za širitev komunizma, ne bi bilo revolucije, ki je bila edina v Evropi, ne bi bilo OF, ne Dražgoške bitke, ne Titove partijske države, za kar je moralo pasti 400.000 Jugoslovanov. Nasprotniki komunizma so nasprotovali uvedbi komunističnega režima, ko režim lahko brez dokazov vsakega osumi izdajstva naroda in jih je preventivno likvidira, kot potencialne izdajalce naroda, ne pa kot nasprotnike komunizma, kar vse je ustrezalo Stalinu oz. širitvi komunizma. Tako so partizani že prvo leto likvidirali nedolžne Rome, cele družine, kot potencialne izdajalce. Tragedija pobitih Romov pa še ni končana. Župan glavnega mesta, Zoran Janković, kar sam ne dovoli, da bi bili Romi, nedolžne žrtve revolucionarnega nasilja, vsaj spodobno pokopani v Ljubljani in ne smejo dobiti niti ustreznega spomenika, kot da je Ljubljana še vedno oaza totalitarnega avtokratskega režima. V državljanski vojni, v revoluciji, to je v spopadu med brati naroda, ne moremo imeti ene za heroje, druge pa za izdajalce naroda. Sprava "med brati" je seveda potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije. Na koncu knjige "Slovenski razkol in slovenska sprava", avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja, gospa Spomenka piše, da razume odpor proti revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžaluje, da so se povezali z okupatorji, čeprav razume, da jim kaj drugega ni kazalo narediti! Ta "spravna" izjava bi morala biti po mojem mnenju v uvodu njune knjige, kar bi bil velik prispevek obeh avtorjev, da se doseže sprava in se preseže razkol naroda? Mar res še ni čas, da se preneha razdvajanje naroda, da so komunisti oz. partizani heroji, nasprotniki komunizma pa da so izdajalci naroda, ki so, -brez sodbe, brez dokazov za tako obsodbo-, bili preventivno likvidirani, kar je bilo v interesu širitve svetovnega komunizma, a velika tragedija naroda. Razkol naroda ne more biti gibalo razvoja, temveč vodi v propad naroda in države. Velja pa, nikoli ni prepozno sprejeti nova spoznanja, ki so potem temelj za perspektivo naroda in države in so državljani na tako državo lahko ponosni!