Peticija dr. Jožeta Mencingerja proti privatizaciji je še vedno zelo »odmevna«, saj se podpisnik menda bore za delovna mesta, proti kapitalističnim špekulantom, ki uničujejo podjetja zaradi dobička. »Nacionalni interes« so podjetja v državni lasti, saj tam korporativno upravljanje očitno »štima«. Državna podjetja so prava »Meka« za delavske pravice in delavski dobiček- kapital. Tam ni izkoriščanja delovnega človeka, nadzor ima država in politika njena stroka, ne pa kapitalisti. Da vse »državno štima«, kaže stanje gospodarstva, menda tudi lanski stečaj državnega podjetja, kjer delavci več mesecev niso prejeli plače in jim niso plačali prispevke. Dolgoletna praksa mnogih državnih podjetij. Nihče pa ne odgovarja, ko se leta goljufa zaposlene. Peticija je Preprečimo privatizacijo je lep dokaz, kako lepo je v naši domovini še naprej častiti propadli socializem. Vse drugo pa nas menda venomer pelje v hlapčevstvo, kot tisti del človeštva, ki živi v najbolj tehnološko razvitih državah, a »neuki tamkajšnji hlapci« celo svobodno še naprej hlapčujejo kapitalu in ne emigrirajo v oaze socialističnega raja. Res so zaostali? Bog jim pomagaj! »Slovenski delodajalec hoče sužnja,« pa je sklep objavljenega intervjuja s predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc. dr. Metodo Dodič Fikfak, ki se že leta prizadeva za varstvo delojemalcev pred stresom. A ni to katastrofa za pravno državo, menedžersko stroko, politiko in vlado! Tragiko mnogih zaposlenih pokaže tudi nedavna oddaja na nacionalni TV, »Stečaji ogrožajo zdravje zaposlenih«, kjer sta sodelovala dr. Samo Fakin, direktor ZZZS, in doc. dr. Metoda Dodič Fikfak. Predstavljena je bila prva slovenska tovrstna raziskava na primeru Mure, ki pove, da so posledice odpuščanja alarmantne, predvsem zaradi stresa zaposlenih, saj menedžerji očitno na poznajo mehkih metod in so za njih delavci samo odvečni strošek». Znanje, ki ga »prodaja« univerza za upravljanje podjetij, pa je v Sloveniji pa je menda ja etično in vrhunsko?! To je znanje za vodenje in nadzor vodenja podjetij in ustanov, tudi države in državnih podjetij in inštitucij. A odgovarjal ni še noben nadzornik. Je znanje potem v redu? Nevarnost še zaposlenim so menda samo privatizacija in privatni (tuji) lastniki, izkoriščevalci. A res? Te dni berem članek »Korporativno upravljanje po slovensko: nedoseganje načrtov ni razlog za menjavo uprav«. Katastrofa nacionalne ekonomije! Upravam, menedžerjem potem torej vedno pripada dobra plača, celo enormna glede na plače zaposlenih. Zanje in veščine napisati uspešen poslovni načrt in ga uresničiti z vso odgovornostjo je očitno povsem postranskega pomena, kar velja predvsem za državna podjetja. Skrb za večjo dodano vrednost na zaposlenega, za nova delovna mesta z več znanja, za višji standard delojemalcev in upokojencev pa je očitno še čista demagogija! Kaj pa je doslej pri nas storila katera koli politika, država, menedžerska stroka za dvig dodane vrednosti v slovenski ekonomiji? Kdo prisiljuje delojemalce v suženjstvo in bedo? Menda ne kapital, naš ali tuj, temveč konkretni osebki, poklicani in odgovorni v stroki, v NS podjetjih in v državi, ki jo vodijo politični veljaki in ne kapital in ne ljudstvo. Zato so zelo nenavadne vse dosedanje »peticije« oz. izjave dr. Jožeta Mencingerja, avtorja peticije peticija »Preprečimo razprodajo«. Njegove izjave, ki so učinkovale, so: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Certifikati so le papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.«
Lani dr. Mencinger celo ponovno izjavi, da je bilo narobe, da smo državljani ob privatizaciji skupnega družbenega premoženja dobili certifikate, saj nismo (bili) primerni za kapitaliste, za solastnike podjetij, bivše družbene oz. državne lastnine? Smo torej slovenski običajni državljani res edino lahko le delojemalci, le »hlapci, celo sužnji«? Dodatno veliko politikov in stroke, z Mencingerjem na čelu, to je zagovornikom menedžerskih lastnikov za vsako ceno, še vedno prisega le na »kreditizem« in na državno premoženje. Taka ekonomija nima zadostnih donosov, kažejo rezultati in luknje v državnih bankah, ne za polnitev proračuna, niti ne za (bodoče) pokojnine. Izgube pa vedno poplačamo davkoplačevalci. Zamegli in zanika se osebna odgovornost lastnikov, tudi politikov, in njihovih dobro plačanih nadzornih svetov in uprav, glede na povprečne nizke povprečne plače zaposlenih in bedna pokojnine. Guverner BS dr. B. Jazbec opozarja: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njih odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot lastniki, nimajo interesa, da bi prestrukturirali podjetje. V Sloveniji smo tranzicijsko zgodbo pripeljali tako daleč, da ne zaupamo več institucijam, ki so normalne v vseh tržnih gospodarstvih. Če je tako, se odločimo, da se ne bomo več šli tržnega gospodarstva, parlamentarne demokracije«. Ali peticija dr. Mencingerja ne podpira ravno »hlapčevstva« delojemalcev nesposobnim in neodgovornim lastnikom podjetij, kar pa je gotovo v nasprotju z etiko, ustavo, tržno ekonomijo in demokracijo?
Feb 25, 2015