Od predsedovanja Slovenije Evropski uniji se je zgodilo ogromno stvari. V kolikor ne bi bil vpet v družbeno življenje in v kolikor bi se ponovno rodil, bi verjetno mislil, da pripadam eni izmed »Banana republik«. Nikakor pa ne, da živim v državi, ki je članica Evropske unije, da živim v državi, kjer veljajo določeni pravni standardi, še najmanj pa v državi kjer so človekove pravice zagotovljene predvsem pa zajamčene z Ustavo RS. Republika Slovenija je namreč vse prej kot to.

Danes sem odklopil telefon, saj mi je od klicev skoraj pregorel. Najprej nisem razumel. Spraševal sem se ali je padla vlada? Ali se je zgodil novi atentat na katerega od politikov? Ne. Šlo se je zgolj za to, da sem se po dveh letih in pol aktivnega iskanja službe zaposlil v enem izmed podjetij na Ptuju. Tako dolgo sem bil brez službe, kljub temu, da sem bil 11 let poslanec v Državnem zboru RS, 11 let član slovenske delegacije NATO skupščine in 6 let župan Mestne občine Maribor, nekaj mesecev tudi svetnik Državnega sveta Republike Slovenije. Zame ni bilo nikjer prostora. Danes, ko sem zaposlitev vendarle dobil pa je to najbolj aktualna zgodba v vseh medijih. Pa se odkrito sprašujem zakaj? Ali sem mar še res tako pomemben za Slovenski prostor oziroma Slovensko javnost? Tega preprosto ne morem razumeti. Nenazadnje že dolgo nisem javna osebnost, pa danes vseeno nekateri mediji s tako ihto poročajo o moji zaposlitvi. Ali je res mogoče, da se ena družba skupaj z novinarji, ki takšno družbo podpirajo spravi na človeka, ki je bil leta 1991 pripravljen umreti za samostojno Slovenijo, ki se je vrsto let boril v parlamentu za pravično socialno državo, predvsem pa za skladnejši regionalni razvoj, ki je v mestu Maribor vse kar je obljubil tudi izpeljal (Lutkovno gledališče, Zavetišče za živali, Ljudski vrt, kultura, komunala, itd.)? Novinarji danes poročajo predvsem o moji zaposlitvi in o vzročnih zvezah. Kot da moj otrok ne sme imeti očeta, ki bi se zaposlil v Sloveniji. Počutim se kot tista oseba, ki je kristjan v Siriji in je vnaprej obsojena na smrt. Naša družba je pripravljena storiti vse, da človekove pravice ne bodo kršene tistim, ki v Evropi iščejo svoj mir. Pri tem pa pozabljajo, da se v svoji lastni državi dogajajo hude krivice, politični obračuni, velika šikaniranja, predvsem pa da nekdo zlorablja državno oblast in državne organe za politično obračunavanje. Zase osebno lahko rečem, da bom svoj prav in vso resnico po težki a naporni poti, kljub vsem podtikanjem vendarle dokazal na enem izmed slovenskih ali pa evropskih sodišč. Žalostno pa je, da novinarji nekaterih aktualnih medijskih hiš vsak dan hodijo mimo mene, se za mano ozirajo in kljub temu, da vedo da so mi bile globoko kršene človekove pravice, se na to ne ozirajo. Ravno nasprotno. Podpirajo sistem, ki dovoljuje takšne kršitve. Bil sem po krivici obsojen na sedem mesecev zapora, ker sem kot župan podpisal predlog, tako kot to počne vsak župan v Sloveniji. V istem letu, ko sem bil obsojen jaz je na mariborskem sodišču bil pogojno obsojen moški, ki je posilil dve ženski. Sprašujem se ali sem družbi res tako nevaren, da je podpis predloga hujše kaznivo dejanje od dvojnega posilstva ženske? Ali je to normalno, da sodnik dr. Boštjan Polegek z vsemi pravnimi znanji pred novinarji izreče: »Že, že, da Kangler dela na kmetiji, ampak predstavlja resno nevarnost, da se vrne v politično življenje – mora v zapor« oziroma izjavi: »Šele pravnomočna obsodba ga je odvrnila od političnega življenja«. Sodnik je priznal, da me je obsodil na sedem mesecev zato, da sem izgubil mandat v Državnem svetu RS. Žalostno pa je to, da so nekateri slovenski mediji navedene citate zapisali, s tem so bili o teh izrečenih besedah sodnika seznanjeni prav vsi organi v Sloveniji, pa se niti eden izmed pristojnih ni spotaknil na sporne besede sodnika. Ravno nasprotno. Po mojem mnenju bo  ta sodnik v zelo kratkem času napredoval. V Mariboru so bili leta 2012 protesti. Nekateri so svetnikom zvonili na domu, jih silili k odstopu, izvajali takšne in drugačne pritiske ter grožnje pa nihče v tej državi na to ni odreagiral. Ravno nasprotno. Tem »nasilnežem« je država zagotovila policijsko varstvo. Policisti so jih spremljali, pa ne zato, da se nebi kaj zgodilo lokalnim politikom, ampak zato, ker so ščitili tiste, ki so globoko posegali v zajamčene pravice slehernega državljana. V Mariboru smo poznani tudi po tem, da smo sredi mesta obešali lutke z znanimi obrazi lokalnih politikov, katere je plačala oseba s kreditno kartico, ki je blizu aktualni politiki v mestu. Ali je bil kdo za to ovaden? Naj povem še to, da preden sem odstopil s funkcije župana, sta me dne, 23.12.2012, obiskala dva neznanca in mi polila objekt z bencinom, ga prižgala in zbežala. Zelo zanimivo, da do danes policija ni raziskala primera. Po mojem osebnem prepričanju policija za to ni imela interesa, saj sta bili osebi posneti z video nadzorno kamero, vprašanje pa je, če je policija posnetek sploh odprla. V zgodovini Slovenije sem verjetno eden in edini župan, ki sem odstopil od funkcije zaradi pritiska javnosti in zrežiranih procesov zoper mene.

Že nekaj časa je minilo od takrat, ko so nekateri v Mariboru dobili svojo priložnost, da se dokažejo. Prav gotovo pa lahko Mariborčani ocenijo in ovrednotijo, morebiti celo primerjajo moje delo in delo aktualne oblasti. Nekateri znani Mariborski novinarji se še danes tolčejo po prsih »zjebali smo Kanglerja«, ne spoštovani kolegi, »zjebali ste Maribor«. Osebno sem zmeraj v Mariboru ustvarjal dialog med lokalno in državno politiko, včasih sem do nje bil tudi kritičen, ampak zmeraj ob pravem času na pravem mestu. Rezultati so vidni in o tem sploh ni potrebno izgubljati besed. Čas bo pokazal svoje, žalostno pa je, da so v vsaki Evropski državi razen v Sloveniji novinarji tisti, ki med prvimi branijo človekove pravice in se borijo proti tovrstnim kršiteljem. Pri nas pa ugotavljam, da so novinarji tisti, ki kršitelje branijo in kršenje človekovih pravic podpirajo za vsako ceno. Ta cena mora biti »oddelana« ne glede na to ali se pišem Franc Kangler ali se pišem Janez Janša, Igor Bavčar, Boris Popovič, itd.  

S spoštovanjem, 

Franc KANGLER