Pogosto se zgodi, da eden od staršev , oče ali mama, ob razvezi otroka uporabita kot čustvenega partnerja, nekak nadomestek izgubljenega partnerskega odnosa.   Vpletanje otrok v medsebojna obračunavanja, je še vedno prepogosta praksa poskusa razreševanja konfliktnega partnerskega odnosa. Veliko energije izgubita v takšni igri merjenja moči nekdanja zakonca, partnerja, posebej škodljive so pa tovrstne igre za otroke. Poglejmo zakaj.

Preprosto dejstvo je, da imajo otroci radi oba starša. Glede na starost in spol otroka je pričakovano, da je v določenem starostnem obdobju bolj navezan na mamo, v določenem pa na očeta. Pri dojenčih in zelo majhnih otrocih so strokovnjaki enotnega mnenja, da ima v tem obdobju mama prvenstveno mesto v otrokovem življenju, očetova ljubeča prisotnost in skrb za mamo in otroka, pa je prav tako nepogrešljiva.

Moževa bližina se kaže predvsem v ljubeči pozornosti, ki opazi mnogokrat preutrujeno mamico, in ji ponudi tistih nekaj nujnih trenutkov, ki jih potrebuje, da ostane v stiku s svojim telesom in čutenji. Dojenčki in malčki v skladu s svojimi biološkimi in čustvenimi potrebami ustvarijo sebi ustrezen urnik, v katerem združujejo biološke in čustvene potrebe v kroge zadovoljitev. Tako igraje prehajajo med spanjem, potrebo po nežnosti, zlivanju z mamo in družinskimi člani, hranjenjem in igrivostjo. Starši, ki v izpolnjenost dogajanja vnesejo veliko igre in humorja, otroka spodbujajo h kognitivni aktivnosti, saj preko igre otroci postopom razrešujejo zapletene življenjske situacije, hkrati pa s telesno aktivnostjo vzdržujejo potrebno hormonsko ravnovesje.

Malčka, ki prekipeva od energije, zmore oče s svojim zakladom iger in zabave prijetno utruditi, in je njegov spanec mirnejši ter traja dlje. Medtem pa tudi mami in oči dobita dovolj potrebne energije za naslednji krog zadovoljite otrokovih potreb.

Razvojna psihologija prepoznava nepogrešljivo vlogo dovolj dobrega očeta in dovolj dobre mame za razvojni potencial otroka. Pomen očeta in mame v otrokovem življenju se kaže tudi v procesu identifikacije in prevzemanja moške in ženske vloge. Proces se lahko dovolj dobro odvije pod pogojem, da ima otrok dostop do obeh staršev, in da so njihovi odnosi intenzivni ter dovolj pogosti. Deček v procesu identifikacije s pozitivnim očetovskim likom ponotranji spoznanje, da je dobro biti moški in oče; ob ljubeči in nežni materi pa spozna da bo v času odraščanja praske in rane, pridobljene med premikanjem meja, najbolje oskrbela ženska. Podoben proces se odvija tudi pri deklici. Prikupen zunanji znak identifikacije z materjo, je pomerjanje visokih petk. V notranjem doživljanju pa se v dekličini domišljiji odvijajo razburljivi dogodki življenja odrasle ženske, kakršna bo nekoč tudi sama. Ob trdnem, odgovornem in ljubečem očetu pa bo deklica razvila potrebno samospoštovanje in doživljanje lastne vrednosti, s čimer bo kot odrasla ženska vstopala v kvalitetne odnose.

Odgovornost staršev , ki se znajdejo v procesu razpada in zatem rekonstrukcije družine, je predvsem v tem, da otrokom omogočijo čimmanj boleč prehod, ki njihove občutljive narave ne bi nepovratno zaznamoval z vzorci, ki jih v odraslosti le majhno število takšnih žrtev, ustrezno razreši.

Psihoterapija je skozi pristope različnih modalitet razvila ustrezna orodja, s katerimi je mogoče poškodovane duševne strukture zadovoljivo spremeniti. Zaželen rezultat tovrstnih terapij je sposobnost navezovanja kvalitetnih medčloveških odnosov, prevzemanja ustreznih vlog v socialnem okolju in odgovornosti za življenjske odločitve.

Kako pomembna je pri tem primarna socializacija znotraj biološke družine očeta, matere in otrok , nas opozarjajo vedno številčnejše sociološke in psihološke znanstvene raziskave. Te le potrjujejo zdav materinski in očetovski instinkt, ki v izvajanju starševske skrbi vedno sledi dobrobiti otrok. Tudi v primeru usodnih razhajanj na partnerski ravni, odgovorni starši poskušajo čimprej postaviti jasno ločnico med obema vlogama. Žalovanja, prebolevanja in sprejemanja neuspelega partnerskega odnosa se ob razhodu partnerja običajno lotita vsak zase, hkrati sta zavezana k izvajanju dovolj dobrega starševskega odnosa. Tukaj svetujem vsem staršem , ki se znajdejo v takšni situaciji: ne bojte s sprejeti strokovne pomoči strokovnjakov znotraj centrov za socialno delo, in izven.

Kvalitetna strokovna pomoč je ob tem dobrodošla, saj pomaga oblikovati nove vsebine starševskega odnosa, ki prvenstveno sledi pravicam in koristim otrok, osebna čutenja pa uravnava skozi dobrobit otrok.

Marsikdaj te pripravljenosti med staršema iz različnih razlogov zmanjka. Običajno zaradi neustrezno nagovorjenih osebnih čutenj. Občutjem izdaje in sramu se pogosto pridružita še samosovraštvo in samoprezir . Tovrstna čutenja ponižanih mater in užaljenih očetov pogosto najbolj škodujejo prav otrokom. Ob tem je prav, da prizadeti poiščejo osebno pomoč v obliki psihoterapije ali vsaj osebne pomoči, urejanja, znotraj katerih se naučijo sprejeti, kar ni mogoče spremeniti, v procesu pomoči pa zadovoljivo urediti svoje osebno stanje. Trud, vložen v osebnostno rast, se pozitivno pokaže tudi na starševski ravni. Tak starš bolje komunicira z drugim staršem, pogosto različna vzgojna izhodišča pa presoja skozi odzive drugega starša in otrok.

S tem so vzpostavljeni minimalni pogoji za otrokovo zdravo rast in razvoj. Otroci potrebujejo trdne, odločne in čuteče starše. Ob njih bodo lažje odrasli v samostojne in odgovorne ljudi, odločne in empatične, prav takšne, kakršne naš čas najbolj potrebuje.