Piše: Aljuš Pertinač

"Kljub kadrovski menjavi na vrhu policije in menjavam, ki jih je do sedaj v policiji izvedel generalni direktor policije, ocenjujem, da je udbovsko-partijska struktura odločujočega dela policije, v navezavi s tožilstvom in sodstvom taiste provenience, tako močno zasidrana v sistem, da mi ob obstoječi zakonodaji in pristojnostih, ki jih kot minister v odnosu do policije imam, ne omogoča učinkovite depolitizacije in sprememb v policiji.
Zato te, spoštovani predsednik, obveščam, da z današnjim dnem nepreklicno odstopam kot notranji minister vlade Republike Slovenije."

Tako je 30. junija letos zapisal minister za notranje zadeve, gradbeni inženir Aleš Hojs, v svoji odstopni izjavi, ki jo je poslal predsedniku vlade. Ob tem je minister Hojs nastopil tudi na posebni tiskovni konferenci, kjer je ponovil razloge za svoj odstop in med drugim povedal, da je predsednik vlade njegov odstop sprejel.

Faksimile odstopne izjave ministra Hojsa. (vir: Twitter)

Premierju Janši seveda ni preostalo drugega, kot da Hojsov odstop sprejme, saj če je nekaj nepreklicno, tega pač ne moreš preklicati. Razen če gre za ministra v vladi Republike Slovenije. Tu so očitno od sedaj naprej standardi drugačni.

Čeprav je nepreklicno odstopil že 30. junija in je premier njegov odstop sprejel, Hojs namreč ostaja notranji minister. Vmes je celo uspešno prestal interpelacijo, v kateri mu je opozicija očitala predvsem, da promovira ustaštvo, ker je uradništvo na ministrstvu, ki ga vodi, razveljavilo odločbo mariborske upravne enote o prepovedi koncerta hrvaškega pastirskega rokerja Marka Perkovića Thompsona, čigar koncerte povečini obiskuje publika, oblečena v črna oblačila, noseč ustaške simbole.

Očitek je seveda bedast. Hojsu je kot ministru mogoče očitati marsikaj, da promovira ustaštvo, in to z odločitvijo njemu podrejenega, a pri svojem delu samostojnega uradnika, za katero Hojs, lahko smo prepričani, niti ni vedel, pa pač ne.

Je pa Hojs storil neko drugo napako. Svojo nepreklicno odstopno izjavo, ki jo je Janša, kot nam je javno povedal Hojs sam, sprejel, je namreč Janši poslal v zaprti kuverti. In Janša kuverte preprosto ni odprl, ampak jo je čez nekaj časa zaprto vrnil Hojsu, ta pa jo je raztrgal. Kot dokazuje pričujoča fotografija, obstajajo tudi digitalni dokazi, da je Hojs nepreklicno odstopil. Priznam, da kot družboslovec ne vem, ali tehnologija omogoča tudi raztrganje tega, ampak očitno to pri nas nikogar več ne skrbi preveč.

Zakonodaja je sicer jasna. No, vsaj do sedaj je bila. Poslovnik državnega zbora v 261. členu namreč pravi, da pride do prenehanja funkcije ministra, ko je državni zbor pisno obveščen o njegovem odstopu. In še, da predsednik vlade mora o tem obvestiti državni zbor najkasneje v sedmih dneh po prejemu odstopne izjave. Mora. Popolnoma jasno je, da je Janša kuverto s Hojsovim odstopom prejel. Če je ne bi, potem mu je ne bi mogel, neodprte, vrniti. Konec koncev je Hojs javno povedal, da je o svojem odstopu premierja obvestil tudi neposredno, po telefonu. In Janša je imel potem po poslovniku bibličnih 7 dni časa, da o tem obvesti državni zbor. Ko bi to storil, bi Hojsu funkcija prenehala.

Ampak Janša tega ni storil. Dvakrat nesojeni ustavni sodnik Andraž Teršek in bivši ustavni sodnik Matevž Krivic zato pravita, da je Janša kršil poslovnik DZ in s tem tudi ustavo. Pravniki, ki jim je aktualna oblast bližje kot omenjenima dvema, pa hitijo zatrjevati, podobno kot zakonodajnopravna služba državnega zbora, da Hojsu funkcija ni prenehala, ker Janša o tem državnega zbora pač ni obvestil. Zakonodajalec očitno ni predvidel, da bomo imeli v Sloveniji primer, ko bo minister nepreklicno odstopil, predsednik vlade bo njegov nepreklicni odstop, ker se ga pač ne da preklicati, sprejel, nato pa o tem ne bo obvestil državnega zbora.

Če se vam Janša in Hojs dopadeta bolj kot pa denimo Teršek in Krivic, ste v nevarnosti, da bi nedopustno pravno telovadbo, ki omogoča kršitev zakonodaje oziroma celo ustave, da se namreč "ko premier obvesti državni zbor o odstopu nekega ministra" elegantno, če seveda razmere to zahtevajo, ustno spremeni v "če obvesti državni zbor o odstopu nekega ministra", označili kot popolnoma sprejemljivo, ko gre za višje cilje. Se pravi vlado, ki ste ji naklonjeni. Ampak bi bili s tem na zelo, zelo tankem ledu. Vlade se namreč menjavajo in prej ali slej se bo pojavila kakšna, ki vam ne bo všeč. Pa tudi če bi Janša vladal neprekinjeno do vaše oziroma svoje smrti, je absolutno bolje, če imamo predsednika vlade, ki zakonodajo spoštuje.

Vem, Janša je notorično znan po tem, da ima težave z vročanjem pošte. Ampak v tem konkretnem primeru ne gre za to. Popolnoma jasno je namreč, da je Janša za Hojsov odstop vedel in bi s tem nepreklicnim dejstvom preprosto moral seznaniti državni zbor. Pa tega ni storil. Prav bi bilo, da predsedniki vlad v Sloveniji spoštujejo veljavno zakonodajo in krepijo, ne pa šibijo politično kulturo in integriteto političnih funkcij.

Kot bi bilo tudi prav, da bi imeli ministre, ki bi stali za svojimi besedami oziroma odločitvami. Kajti ne samo da je minister Hojs nepreklicno odstopil, zelo ekspliciten je bil tudi o razlogih za svoj odstop. Ponovimo za njim še enkrat: "Kljub kadrovski menjavi na vrhu policije in menjavam, ki jih je do sedaj v policiji izvedel generalni direktor policije, ocenjujem, da je udbovsko-partijska struktura odločujočega dela policije, v navezavi s tožilstvom in sodstvom taiste provenience, tako močno zasidrana v sistem, da mi ob obstoječi zakonodaji in pristojnostih, ki jih kot minister v odnosu do policije imam, ne omogoča učinkovite depolitizacije in sprememb v policiji."

So se zakonodaja in pristojnosti notranjega ministra v času od 30. junija, ko je nepreklicno odstopil, spremenile? Ne. Je udbovsko-partijska struktura odločujočega dela policije, kot temu pravi minister, manj močno zasidrana v sistem? Na zunaj tega ni opaziti. Tudi v povezavi s tožilstvom in sodstvom taiste provenience, kot se je izrazil minister, ni opaziti vidnih sprememb. Zakaj torej Hojs danes razmišlja drugače, kot je 30. junija letos? Zakaj danes misli, da bo pri svojem delu lahko bolj uspešen? Da bo lahko učinkovito depolitiziral policijo in v njej uvedel potrebne spremembe? Se je Hojs motil takrat ali se moti sedaj?

Podredno nas lahko skrbi, da premier Janša, kot je tudi sam javno povedal, očitno nima oziroma ne vidi boljšega kandidata za notranjega ministra od Hojsa. Spomnimo, z vodstveno ekipo ministrstva za notranje zadeve z ministrom Hojsom na čelu so velike težave že vse od začetka nastopa te vlade.

Da minister hitreje tvita, kot misli, smo se vmes že navadili. Da je reden gost informativnih oddaj dominantnih medijev iz medijskega kartela v službi bivšega režima, kjer ga potem praviloma v živo sesuvajo, tudi. Peter Gregorčič, novi stalni komentator v oddaji Faktor na TV3, je ta teden povedal, da se mu zdi, da je Hojs ob nedavnem zagovoru pred interpelacijo končno ponotranjil, da ni več kritik oblasti, ampak oblast sama. Da je končno ugotovil, da ni več v opoziciji, ampak minister. Morda. Morda pa je zgolj spretno izkoristil izjemno slabo pripravljeno interpelacijo, ki mu je dejansko očitala nekaj, česar ni storil oziroma niti ne bi mogel storiti.

Po vsem tem lahko mirno rečemo, da Janša Hojsu nezmerno zaupa. Kot je verjetno zaupal celotni originalni vodstveni ekipi na notranjih zadevah. Ne smemo namreč pozabiti, da Hojs še zdaleč ni edini, ki ima težave z "udbovsko-partijsko strukturo odločujočega dela policije". Prvi državni sekretar Franc Breznik je odletel zaradi afere čebula in vožnje pod vplivom alkohola. In to šele po tem, ko je vsa stvar z zamikom prišla na dan. Minister Hojs je takrat trdil, da ga tedanji generalni direktor policije o Breznikovem prestopku ni obvestil. Že takrat smo zapisali, da generalni direktor policije, ki pristojnega ministra o čem takem ne obvesti, na tej funkciji nima kaj iskati.

Drugi državni sekretar Franc Kangler se zaenkrat na svoji funkciji še drži, čeprav se je v tem času zapletel v vsaj eno hudo afero. V javnost je namreč prišlo, da je trditve nekega svojega znanca o nepravilnostih v postopkih policije zoper njega naprej posredoval odgovornim, pri čemer se je do teh trditev že nepreklicno (sic!) in nedvoumno pozitivno opredelil, češ, da so zagotovo resnične. Res je, Kangler je bivši policist, ampak ravno kot tak bi moral presneto dobro vedeti, da neki državni sekretar ne more vnaprej ocenjevati verodostojnosti očitkov, ki jih neki njegov znanec naslovi na strokovno delo policije.

Iz dosedanje politične kariere Janeza Janše je povsem očitno razvidno, da šteje pravosodno-represivni aparat za enega od glavnih apologetov globoke države oziroma centrov moči tranzicijske levice. In to ne brez razloga. Pred enimi volitvami so ga celo že zaprli. Da je za lasten politični credo in za čim bolj korenito izvajanje svoje oblasti tako pomemben resor zaupal v vodenje Hojsu in kompaniji, nas prepričuje o dvojem. Bodisi da Janša za tako pomembno funkcijo nima sposobnejših ljudi bodisi da samo takšni, kot je Hojs, lahko izvedejo Janšev načrt za "depolitizacijo in potrebne spremembe v policiji".

Oboje nas lahko iskreno skrbi. Prvič zato, ker je policija, posebno v razmerah grozeče epidemije in porasta varnostnih groženj, od državno sponzoriranega terorizma do nezakonitih migracij, najpomembnejši del zagotavljanja varnosti in uveljavljanja načela enakosti pred zakonom. In drugič zato, ker je v nasprotnem primeru sintagma "depolitizacija in potrebne spremembe v policiji" lahko zgolj krinka za nasprotno politizacijo oziroma ukrojevanje policije po lastnih političnih potrebah namesto tistih od politične konkurence.

Ne gre verjeti, da aktualna opozicija v interpelacijski zgodbi okrog ministra Hojsa vsega tega ne bi bila sposobna doumeti. Da se je torej Hojsove interpelacije lotila tako infantilno oziroma pišmeuhovsko, dokazuje, da ji v resnici ne gre za delovanje pravne države oziroma spoštovanje predpisov. Ampak zgolj za dodatno in nadaljnjo politizacijo policije in ohranjanje dosedanjih privilegijev pri neenakopravni obravnavi kaznivih dejanj, kadar so vpleteni posamezniki oziroma skupine iz "antijanša" političnega tabora.

Osnovni namen interpelacije je namreč dokazati neustavno oziroma nezakonito ravnanje konkretnega ministra. Tako Janša kot Hojs sta v pričujočem primeru opoziciji dostavila več kot dovolj razlogov in argumentov za kredibilen ter pravno in politično podprt tovrstni očitek. Da jih opozicija ni bila sposobna uporabiti, ne verjamemo. Da jih več kot očitno ni želela, pa dokazuje zgolj eno. Da namerava sama, ko/če pride spet na oblast, enako ali pa še huje zlorabljati policijo za doseganje svojih političnih ciljev in ali obrambo pred pregonom lastnih nečednih poslov.

Tovrstna maškarada, ko se vsi skupaj družno trudijo ustvariti vtis, da so dejansko tisto, v kar so maskirani, ne pa to, kar so v resnici, je lahko zabavna, če gre za pustni karneval. Pri vseh ljudeh, ki jim je pomembna elementarna poštenost in integriteta na političnem prizorišču, pa bi morala biti razlog za veliko zaskrbljenost in biti plat zvona. Ko si namreč politika, vladajoča ali opozicijska, lahko privošči vse, se tako državi kot navadnim ljudem ne obeta nič dobrega.

(Aljuš Pertinač je voditelj televizijske oddaje #Faktor na TV3)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.