Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah.

V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.  

Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potr

Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas.

Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines. 

Foto: Agencija Damn

Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih.

Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke.

Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi.

Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri

Po navadi se v času godovnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja), ki je med drugim priprošnjik za zdravje živine, zlasti pa prašičev, v Kmečkem glasu razpišemo o tej panogi. Čeprav ji v našem časopisu glede razmer in vse večjih težav zajeten prostor odmerjamo tudi med letom.

Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Kmečki glas - za mesto in vas. 

 

Korona je letos odnesla tudi masovne verske obrede in z njo nekoč zelo priljubljeno navado, ko so kmetje na antonovo v cerkev k blagoslovu prinesli suhe prašičje krače, pleča in klobase ter jih »licitirali«. Nismo se pa navade pisanja o panogi odrekli pri Kmečkem glasu. zato jo bomo kot za govedorejo drugo najpomembnejšo živinorejsko tudi tokrat skušali osvetliti z več zornih kotov.

Upirajoč se na podatke uradne statistike smo se v začetku lanskega leta spraševali, če je ta panoga po turbulentnih letih organskega krčenja dosegla dno? Število zakolov prašičjih pitancev v naši

Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.    

Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes.

V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.  

V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V

Ta gospodarska družba oziroma njena odvisna Panvita Prašičereja je že od nekdaj vodilna tudi na področju panoge prašičereja. Potem, ko so zaradi zdravstvenih težav pred dobrim desetletjem v Nemščaku pri Ižakovcih opustili plemensko rejo, sta njihovi farmi na omenjeni lokaciji in na Jezerah pri Rakičanu ostali pitovni.  Po podatkih Panvite v njih sedaj na leto spitajo okoli 38 tisoč prašičev za zakol.

Po zagotovilih omenjenega vira naj bi vlogo pitovnih farm ti ohranili tudi v prihodnje. Da pa ne bi ne oni sami, ne 39 njihovih kooperantov, ki zanje z njihovo krmo uslužnostno pitajo, ostalo odvisnih od nakupa materiala  za pitanje od družb Farme Ihan in Ljutomerčan, pa tudi iz uvoza (skupaj gre na leto za okrog 58.000 pujskov ali tekačev), so se odločili ponovno vzpostaviti lastne plemenske reje. Lokacija v Ocinju na zahodu Goričkega je prvi korak v tej smeri.

Panvita skupaj z lastno rejo v dveh farmah, kooperacijsko rejo na 39 kmetijah ter 35 kmetijah, ki imajo zaključeno rejo,  za las

Vse predelajo v kar 65 različnih izdelkov - marmelade, džeme, žganja, sadne destilate, kise, sokove, sirupe in bučno olje.

Nekoč je bila to običajna kmetija na zahodnem Goričkem, ki se je na gričevnatem svetu ob poljedelstvu ukvarjala tudi z živinorejo in je tudi ta delovala po načelu samozadostnosti, saj so hrano in krmo pridelali doma.

Ljubezen do kmetovanja je bila tako močna, da je Martin po šolanju na kmetiji šoli ostal doma. Usmeril se je v dejavnost, kjer je zaradi naravnih pogojev videl svojo poslovno priložnost – v sadjarstvo. »Ne v klasični pridelavi jabolk ali hrušk, pač pa v nekaj, kar drugi nimajo,« pravi. In prav to – biti izviren, ga vodi že vse od leta 2000, ko je kmetijo prevzel.

Kmetija

Netipična sadjarska je. »Kot prvi v Sloveniji smo leta 2000 zasadili intenzivni nasad kutin, tri leta zatem pa še prvi nasad nešpelj,« se spominja. Omenjeni sadni vrsti sta ostali vse do danes, tem pa so dodali še nasade oreha in aronije. Danes obdelujejo skupaj za okrog tri hekta

Prirejo mleka in mladega pitanega goveda so leta 2017 nadgradili s predelavo mleka, lani pa še s ponudbo svežega govejega mesa.

Od skupne mesečne prireje mleka od osem do deset tisoč litrov jih tretjino namenijo predelavi v mlečne izdelke, v prvi vrsti s kratkim rokom trajanja. Na kmetiji je mogoče po novem dobiti tudi sveže goveje meso pri njih spitane živine.

Ob glavni cesti, ki pelje  na zahodnem Goričkem proti občinskemu središču Kuzma,  je potrebno v Gornjih Slavečih zaviti proti zaselku Kamena graba, kjer se kmalu odpre pogled na prostrane pašnike in kmalu tudi kmetijo. Sicer pa si lahko pot do njih poenostavite z usmerjevalno tablo. 

Kot uvodoma pojasni nosilec kmetije Franc Zavec ml., ki jo je leta 2009 kot mladi prevzemnik nasledil od dedka Viljema Prema, začetki tržne govedoreje pri njih segajo že v leto 1928. Kmetija je družinska,  saj na njej živijo in delajo tri generacije: babica Marija , oče Franc st. in mama Majda ter on in njegova partnerka Ana Ficko. Četrto generac

Pisalo se je leto 1915, ko je 3. januarja v družini Štumberger v Prepoljah na Dravskem polju na svet prijokala danes najstarejša občanka mesta Maribor Marija Arih.

Kot piše  Jože Žerdin, je bila stara 16 let, ko je odšla s trebuhom za kruhom. Kot delavka je delala v tekstilni tovarni Hutterjevih v Hočah, z družino pa je živela v mesto Maribor. Leta 1939 se je poročila z Andrejem Arihom.  V zakonu je povila hčerko in dva sina. Kar 85 let je živela v mestu ob Dravi.  Preživela je Avstro - Ogrsko državo in pozneje še šest držav. Spominja se tudi denarnih valut in sicer od krone do evra. Preživela je tri vojne. 

V domu sv. Lenarta v Lenartu v Slovenskih goricah jesen življenja preživlja od leta 2015. Ob njenem rojstnem dnevu so ji v domu pripravili krajšo slovesnost. Lepe želje za njen častitljivi rojstni dan so ji izrekli direktor  doma Zlatko Gričnik in župan Občine Lenarta mag. Janez Kramberger. Čestitkam in lepim željam pa so se pridružili zaposleni in stanovalci doma, ki so se vsi s

Spoštovani in spoštovane!

So poti, ki vodijo v nove kraje, 

so poti, na katerih se marsikaj doživi,

so poti, ki vodijo v nova spoznanja

in so poto, ki vodijo v srca ljudi.

SREČNO, ZDRAVO IN USPEŠNO 2021.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred nekaj urami objavilo sporočilo, s katerim obvešča vse upravičence, da je bil včeraj, v sredo, 30. decembra 2020, v Uradnem listu RS št. 203/20 objavljen Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (zakon), tako imenovani KPK 7.

Zakon je podlaga za izvedbo izplačila enkratnega solidarnostnega dodatka za izboljšanje socialnega položaja oseb, ki imajo nizke dohodke in so glede na ogroženo starostno skupino najbolj izpostavljene nevarnostim epidemije

Do enkratnega solidarnostnega dodatka za izboljšanje socialnega položaja oseb po 96. členu zakona, so upravičene osebe, ki so na dan 31. 12. 2020:

• dopolnile 65 let starosti,
• nosilci oziroma člani kmetije, skladno z zakonom, ki ureja kmetijstvo,
• imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
• niso prejeli solidarnostnega dodatka za upokojence v skladu z 92. členom zakona in
• katerih obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino za le

Po zaslugi zelo aktivne literarne sekcije DU Murska Sobota so tradicionalno tudi jeseni lani izšle Shojene poti 16, letni zbornik ljubiteljskih piscev iz vrst upokojencev. Velika večina je članov društva, nekaj pa jih prihaja tudi od zunaj. Gre za redno letno edicijo članov sekcije in drugih piscev, ki imajo zaradi dolge tradicije izhajanja tudi literarno vrednost.

Za zadnjo publikacijo knjižnega formata je na 115 straneh svoja literarna dela prispevalo 20 avtorjev, ki je skupaj objavilo kar 60 literarnih del, pretežno v obliki proze, nekaj pa je tudi  poezije.

Svoja literarna dela so prispevali (po kronološkem vrstnem redu): Štefka Bohar, Otilija Gider, Majda Klement, Ana Novak, Eva Novak, Olga Gutman, Cvetka Vlaj Mazouzi, Irena Hozjan, Jožica Roš, Ivanka Klopčič Casar, Elizabeta Rožman Ruža, Marta Ritonja, Marija Sapač, Ludvik Škaper, Irena Šrajner, Jelka Vrbnjak, Amalija Tropenauer, Ema Vezjak, Štefan Žibrik in Angela Kolarič.

Literarna dela so z objavo svojih likovnih del tudi le

V slovenskih klavnicah so v oktobru 2020 zaklali več konj in goved kot v septembru 2020, drugih vrst živali pa manj. Konj so zaklali za približno 21 % več (ali približno 20 živali več), goved pa za približno 17 % (ali približno 2.000 več). Ovc so zaklali za 30 % manj kot v septembru 2020 (200 ovc manj), prašičev za 9 % manj (2.000 manj) in perutnine za 3 % manj  (93.000 perutnine manj).

 
Na letni ravni porast zakolov le pri govedu

Goved je bilo v oktobru 2020 zaklanih za okoli 2 % več kot v oktobru 2019. Vseh preostalih vrst živali je bilo zaklanih manj: ovc za okoli 37 %, prašičev za okoli 10 %, konj za okoli 7 % in perutnine za okoli 1 % manj. Glede na število zaklanih živali so bile približno take tudi spremembe v masah trupov.

V oktobru 2020 je bilo v slovenskih klavnicah zaklanih tudi 17 glav uvoženih goved; skupna masa trupov teh živali je bila približno 5 ton. Uvožene so bile iz Hrvaške in Italije. Zakola uvoženih prašičev ali perutnine v oktobru 2020 v slovenskih klavnicah n

Po podatkih državne statistike (Statističnega urada Republike Slovenije) so prejšnji mesec naša kmetijska gospodarstva v odkup ponudile 45,6 milijonov kilogramov      surovega kravjega mleka, to je približno 44,23 milijonov litrov. V primerjavi z mesecem pred tem (oktobrom) je to sicer za 3,4 % manj.

Gostota surovega mleka je pri 20 oC od 1,028 do 1,034 g/ml, kar pomeni, da liter mleka tehta toliko kilograma. Mi smo vseli povprečno vrednost, pri kateri torej en liter mleka tehta 1,031 kg ali obratno – v enem kilogramu mleka je 0,97 litra,

 Mleko, odkupljeno v novembru 2020, je v povprečju vsebovalo 4,23 % mlečnih maščob in 3,53 % mlečnih beljakovin. Oba deleža sta bila večja kot v mleku, odkupljenem v predhodnem mesecu, pa tudi kot v mleku, odkupljenem v novembru 2019. V mleku, odkupljenem v mesecih od januarja do novembra 2020, je bil delež maščob manjši, delež beljakovin pa večji kot v mleku, odkupljenem v istem obdobju 2019.

Več le sirov in smetane

Slovenske mlekarne, ki pred

Marsikje so se letos zaradi koronskega časa odrekli kakršnim koli oblikam druženja ali obdarovanj. Na inovativen način so se znašli tudi v prleški očini Sveti Jurij ob Ščavnici.  Malčki namreč tudi v tej občini niso bili prikrajšani za obisk Božička, ki pa jih je tudi obdaril. Skupaj s tamkajšnjim ljubiteljskim dramskim društvom in občino so na območju občine organizirali obisk Božička za predšolske otroke in otroke, ki obiskujejo prvi razred osnovne šole. Ne glede na to, ali obiskujejo vrtec ali ne, je božiček obdaril skorajda vse otroke vključno do 1. razreda osnovne šole. Edini pogoj je bil, da so starši podpisali dovoljenje za obisk bradatega moža in njegovega spremstva.

Župan občine Anton Slana je ob tem dejal, so se z obiskom in obdaritvijo njihovih otrok strinjali skoraj vsi starši, morebiti sta le dva odstotka takšnih, ki se s tem niso strinjali. „Kljub temu smo razveselili veliko otrok, skupno kar 162, kar je za našo občino lepa številka. V dveh dneh je božiček obiskal vse kr

Kot so tik pred božičnimi prazniki sporočili iz podjetja Žito Ljubljana, Slovenci radi pomagamo pomoči potrebnim.

Kot pišejo v Žitu,  je številne slovenske družine letošnje leto močno prizadelo. Revščine je vedno več; mnogi jo prikrivajo, še bolj nevidna pa je postala tudi zaradi bolj omejenih medsebojnih stikov, ki jih imamo. Organizacija Anina zvezdica poudarja, da so potrebe po osnovnih živilih med najranljivejšimi letos resnično velike.  

Zato so Anina zvezdica, podjetje Žito in aplikacija Gorenjc združili moči v projektu Dobrodelne Žitove potičke. Tehnologija aplikacije Gorenjc je uporabnikom poleg vodenja osebnih financ s slikanjem računov omogočila tudi, da z vsakim slikanim računom prispevajo ‘dobrodelne zvezdice’. Več računov, več zvezdic, več potic torej. V akciji, ki je trajala od 1. do 21. decembra, je bilo z izjemnim odzivom zbranih več kot milijon zvezdic ali 250 potic za družine v stiski.

Pred prazniki so predstavniki podjetja Žito potice izročili Anini zvezdici. Ana L

Marko Grašič iz Male vasi pri Svetem Tomažu v Slovenskih goricah, nedaleč od Ormoža, je diplomant kmetijstva. Svoj poklic in delo je našel v ustvarjanju različnih skulptur iz lesa. To delo opravlja že skoraj šest let in je z njim zelo zadovoljen, saj ima veliko naročil.

Za izjemne like  največ uporablja hrastov les, njegovo orodja pa so motorne žage in brusilniki za les.

Letos je naredil korak naprej, saj se je prvič lotil še izdelave božičnih jaslic. Vse tri osrednje svetopisemske like – dete Jezusa, Marijo in Jožefa, je v naravni velikosti v celoti izrezal iz lesa, vsak lik iz enega kosa. Naravnost umetniško stvaritev je postavil pred glavnim vhodom v župnijsko cerkev sv. Tomaža v matični istoimenski župniji, po njej pa se imenuje tudi kraj in občina. Jaslice imajo s prižganimi lučkami v ozadju naravnost osupljivo veličastno podobo. Marko obljublja, da bo za ta namen prihodnje leto izdelal še druge lesene figure.

Nenavadni umetnik med letom največ skulptur naredi v podobah razli

Vsako sezono si je običajno po tri predstave – na sveti večer, staro leto in pred svetimi Tremi kralji, ogledalo več tisoč obiskovalcev.

Omejitve masovnejšega druženja zaradi epidemije korona virusa so bile razlog, da so po več kot dveh desetletjih odpadle v živo zaigrane predstave Božična noč, ki so jih pri znamenitem zdravilnem Ivanovem izviru na Razkrižju ob pomoči tamkajšnje občine pripravljali domači člani turistično-narodopisnega društva. Predstava Božična noč je bila doslej deležna kar 58 uprizoritev.

Da ne bi zaradi omejitev popolnoma zamrlo to edinstveno praznično dogajanje, so se po poročanju Jožeta Žerdina vrli organizatorji domislili, da tam postavijo jasice in jih z različnimi svetlobnimi tehnikami čim bolj oživijo.

Tako so namesto predstave prostovoljci na prireditvenem prostoru pripravili statično postavitev in se tako niso izneverili dolgoletni tradiciji božično-novoletnega časa. Pri nastajanju scene ob in v okolici Ivanovega izvira je sodelovalo 15 oseb. Eni so pr

Pred nami je eden od pregovorno najbolj spokojnih noči. Božična. Ljudje smo zbrani v krogu svojih najdražjih, tisti sami pa z mislimi na nekoga. Večini srečnih je pri srcih toplo, v dušah pa nas spreletava občutek varnosti in zavetja. Pri tistih, ki so sami, pa spomini na lepe trenutke, ki so jih bili nekoč deležni in upanje, da bo nekoč drugače. In zagotovo bo. Prav vsi si zaslužimo najlepše in najbolj plemenito, kar nam lahko da božič kot eden največjih krščanskih praznikov.  

V mislih – in ne dejanjih, se moramo otresti teže in tesnobe koronskega časa, ki nas omejuje in duši že skoraj vso iztekajoče se leto. Z upanjem, da je to prvi in zadnji tak božič.  

Polno doživetij notranjega miru in lepote božičnega večera ter noči vam želim, dragi moji zvesti spremljevalci in spremljevalke, spoštovani bralci in bralke Kmečkega glasa. 

Kornski čas piše takšne in drugačne zgodbe. Eno od njih so na pobudo evangeličanske duhovnice Simone Prosič Filip iz cerkvene občine Gornji Slaveči, in med drugim vodi Žensko društvo Evangeličanka pri Evangeličanski cerkvi na Slovenskem, spisale vernice in druge ženske iz vseh 13 cerkvenih občin.

Te so dobrodelno pekle piškote in drugo suho pecivo, ki so ga potem v znak drobne pozornosti in hvaležnosti v minulih dneh same in ob pomoči drugih razdelili med oskrbovance domov za starejše po Pomurju ter zdravstveno osebje Splošne bolnišnice Murska Sobota in Zdravstvenega doma Murska Sobota.

Posebej so se spomnili na medicinsko osebje, ki se v bolnišnici in ambulanti zdravstvenega doma ukvarja s civid bolniki in se jim na ta način želeli zahvaliti za velike napore, ki jih vlagajo v času epidemije. Na oddelek bolnišnice, kjer so bolniki s korona virusom, so predstavniki cerkve dostavili tudi vodo v plastenkah in čistilne robčke.

Pecivo so na terenu delile članice ženskega društva, njihova