Lani je v kaščah v Sloveniji končalo za 17 % več žit, v skladiščih kar za tretjino več krompirja in v balah za petino več suhe krme. Tudi pridelki v trajnih nasadih so bili zelo dobri.

V državnem statističnem uradu ocenjujejo, da je bila za našimi kmetovalci ena (naj)boljših letin doslej, saj so povprečni hektarski pridelki marsikje presegli dosedanje rekordne vrednosti. Najbolj je to očitno pri koruzi, poljščini, ki potrebuje veliko vlage in toplote. In tega je bilo lani pri nas v izobilju. Kljub temu, da smo lani posameznim poljščinam namenili manj hektarjev, kakor leto nazaj, so skupni letni pridelki na račun dobre letine večji, a to samooskrbe ni bistveno povečalo.

Strna žita

Lanski skupni pridelek vseh strnih žit je po sicer še neuradnih podakih krepko nad dosedanjimi rekordnimi vrednostmi. Pridelek pšenice kot glavnega krušnega žita je znašal 156.711 ton, to je za 13 % več kot leta 2019, pire pa 1.360 ton (40-odstotno povečanje). Za 2 % večja je bilo tudi s pšenico in piro pož

Na njem so  odprli mnoga pomembna vprašanja: o romskem jeziku, zgodovini, političnem aktivizmu, genocidu nad Romi in življenju Romov, o njihovem siromaštvu in položaju v družbi. Zbudil se je romski aktivizem.

Kot poudarja predsednik Zveze Romov Slovenije in predsednik Sveta romske skupnosti Republike Slovenije Jožek Horvat Muc, se je romski aktivizem, ki je v slovenskem prostoru dosegel svoj preboj z revolucionarnim aktivizmom z ustanovitvijo društva Romani Uniona Murska Sobota, oktobra leta 1990 in ga aprila leta 1996 nadgradil z ustanovitvijo Zveze Romov Slovenije.

»Po petdesetih letih smo Romi še vedno skupnost, ki živi na robu družbe, v mnogih državah se še vedno nad Romi vrši diskriminacija, segregacija in sovražni govor.

Nad romsko skupnostjo, ki danes predstavljajo eno največjih etničnih manjšin v EU - ta naj bi štela do 15 milijonov prebivalstva, se v nekaterih primerih izvajajo oboroženi napadi s strani policije in drugih oboroženih skupin. Romska naselja se rušijo in požiga

Po odmevnem razdeljevanju peciva, vode in drugih potrebščin med medicinsko osebje in bolnike ter oskrbovance in stanovalce domov starejših, so podobno akcijo v Ženskem društvu Evangeličanka in humanitarni organizacija EHO Podpornica – oboje deluje v okviru Evangeličanske cerkve na Slovenskem, pripravili in izvedli tudi ob nedavnih velikonočnih praznikih.

Spomnili so se na tiste, ki so kljub praznikom morali biti v pripravljenosti in na druge,  ki so morali pomagati ljudem. Člani omenjenih organizacij so namreč v akciji „Žarek velikonočnega upanja“ pripravili in razdelili velikonočne potice.  Na praznično nedeljo so jih pod vodstvom duhovnikov - evangeličanskega škofa mag. Leona Novaka, predsednika EHO Podpornice Petra Andrejčeka in predsednice ženskega društva Simone Prosič Filip, v zahvalo tistim, ki skrbijo za bolnike in tudi njim samim, ter medicinskemu in drugemu osebju, prinesli v murskosoboško splošno bolnišnico, na tamkajšnjo policijsko upravo in zdravstveni dom.

Žarek veli

Hren, ki je ena izmed tradicionalnih velikonočnih jedi in kot trajnica sodi v družino križnic (tako kot zelje in gorčica). Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) ga naša država svežega veliko več uvozi, kot izvozi. Po začasnih podatkih statistike smo v letu 2020 v našo državo uvozila 13,2 tone svežega hrena (od tega 85 % iz Avstrije), izvozili pa ga za 0,6 tone. Od skupaj od okrog 2.300 hektarjev zelenjadnic v Sloveniji hrenu odpade manj kot 3 % površin.

S tržno pridelavo hrena se je pri nas po podatkih SURS v letu 2019 ukvarjalo 73 kmetijskih gospodarstev. Pridelovali so ga na 66 hektarjih površine, njegov povprečni hektarskih pridelek pa se gibal 10 ton, torej smo ga doma skupaj pridelali nekaj čez 660 ton.  Med največjimi pridelovalci hrena so na kmetiji Martinec v Satahovcih pri Murski Soboti, ki tej zelenjavi vsako leto namenijo okrog 10 hektarjev površin.

V Kulturnem društvu Rdeči zvonček Nedelice v občini Turnišče so se odločili, da bodo zelenico, kjer je postavljen vodnjak, leseni koruznjak in drog z gnezdiščem belo štorkljo, spet očedili v duhu aktualnih praznikov.

Kot piše Jože Žerdin, so člani društva že pred časom uredili kmečko dvorišče z željo, da bi mladim pričarali, kakšen je bil nekoč utrip na njih. Po njih se je prosto sprehajala perutnina in domači zajci. Na dvoriščih so bile brajde s trto samorodnico in vodnja, iz katerega so ročno zajemali vodo za napajanje živine in potrebe gospodinjstva.

Da pa spomin ne tiste lepe čase ne bi šel v pozabo, so člani kulturnega društva na zelenici pri križanju cest iz smeri Turnišče proti Lendavi in Nedelici postavili pravo kmečko dvorišče z replikami zajčkov, kokoši in petelinov. V času velike noči so območje popestrili okrasili z velikonočnimi motivi.

Vse to so iz naravnih materialov naredili v priložnostnih delavnica. Gre za veliko zanimivost, saj se ob »kmečkem dvorišču« ustavljaj

Zlasti skrb zbujajoče je na njenem levem bregu Mure, v Prekmurju. Ali točneje: v severnem, gričevnatem delu, za rejo krav molznic, še bolj pa dojilj ugodnem Goričkem.

O krčenju številk, ki se glede rej in kategorije živali, zlasti pri kravah molznicah, merijo v večkratnikih, smo že pisali v predprejšnji številki, podatke na področju prireje in odkupa mleka smo navedli predvčeraj. 

Med številnimi negativnimi dejavniki, ki so regijo – zlasti njen  prekmurski del, res privedli na rob regij, kjer redijo absolutno najmanj krav, je gotovo zelo velik odsotnost ali pomanjkanje zadružne organiziranosti. Prekmurski kmetje so v KZ Panonka  in vertikalnem gospodarskem sistemu ABC Pomurko nekoč imeli pomembna liderja. Iz različnih vzrokov se je pred  dobrimi tremi desetletji vse zrušilo. Kot pravi v pokoj odhajajoči direktor KGZ Murska Sobota Franc Režonja, je na takšni zapuščini težko graditi, a se na zavodu trudijo po najboljših močeh.

Žal v teh nekaj desetletjih pokopa Panonke v Prekmurju med k

Med najbolj priljubljenimi pticami so prav gotovo štorklje, ki jih imajo ljudje v pokrajini ob Muri, pa tudi v sosednjih območjih, že od nekdaj za svoje. Pomurski svet je bil namreč nekoč zelo močvirnat in z veliko mokrotnimi travniki, zato idealen življenjski prostor tudi za štorklje.

Danes mokrotnih travnikov skoraj ni več, v večini niti trajnih travnikov ne, zato je populacija teh ptic selivk vse skromnejša. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v Pomurju lani le še med 50 in 60 naseljenimi gnezdi štorkelj, v vsej Sloveniji – zlasti južni in vzhodni Sloveniji, pa tudi na Gorenjskem in Notranjskem, kamor se zadnja leta umikajo zaradi boljših življenjskih pogojev, pa naj bi jih bilo še dodatnih 150 parov, torej približno trikrat več kot v zanje "avtohtoni" severovzhodni Sloveniji.

Štorklja, običajno je to štrk, je včeraj prvič priletel tudi v gnezdo v Tešanovcih (Občina Moravske Toplice).  V tem kraju je bilo nekoč 6 parov štorkelj oziroma šest polnih gnezd, že več kot dve desetletji sr

Prodaja mleka pomurskih kmetij mlekarnam in drugim odkupovalcem se je v času od osamosvojitve do danes zmanjšala za četrtino. Glaven razlog za to je bilo zmanjšanje osnovne črede krav molznic, saj se je – kot smo že poročali v 12. številki Kmečkega glasa,  stalež pomurskih krav molznic samo v zadnjih  dveh desetletjih skrčil za več kot 1,3-krat, mlečnih kmetij pa je manj za kar 7-krat.

Na račun specializacije in dviga mlečnosti zmanjšanje osnovne črede v Pomurju v smislu manj odkupljenega mleka vendarle ni bilo mogoče izničiti.

A na področju prireje mleka to ni vzorec za Slovenijo, saj je v zadnjih 20 letih na državni ravni krav molznic sicer manj za 30 % (rej pa za dobrih 4-krat manj), odkup mleka pa se je v letih 2000-2020 v Sloveniji na račun velikih specializacij  povečal za dobrih 122 milijonov litrov, torej skoraj za tretjino.

Odlična selekcija

O slednji pričajo tudi najnovejši podatki o mlečnosti molznic v Pomurju, kjer v več kot 87 % prevladuje lisasta pasma (LS) krav.

V o

Čeprav so vinogradniki že obrezali svoje vinske trte, so to dejanje opravili tudi člani Kluba ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurje Beltinci, ki so priskočili na pomoč svojemu predsedniku Ivanu Zadravcu.

Kot piše Jože Žerdin,  v tej občini že vrsto let zelo uspešno deluje omenjeno društvo, ki  med drugim ohranja stare običaje, navade in opravila. Sem prav gotovo sodi tudi rez vinske trte.   Predsednik kluba Ivan Zadravec namreč ljubiteljsko obdeluje 15-arski vinograd na polju med Beltinci in Lipo. Gre za več kot 100 let star vinogradnik, kjer raste več sort trt samorodnic, in sicer več vrst šmarnice, klinton, jurka, izabela in nekaj podobnih sort iz Madžarske.

Te samorodnice so zasadili predniki iz vasi Lipa, in sicer družine Pivar, sedaj pa vinograd že vrsto desetletij ljubiteljsko obdeluje Zadravec. Potem, ko so člani kluba vinsko trto samorodnic obrezal, so še napeli žice in popravili betonske in lesene sohe ter opravili tudi dognojevanje vinske trte. Med letom je v

Kljub omejitvam zaradi epidemije je ZKD Lendava v svoji dvorani v sodelovanju s kulturnimi in vinogradniškimi društvi s širšega območja Lendave uspela pripraviti 14. mednarodno razstavo na temo velike noči, dodala pa je tudi razstavo vin.

Kot piše Jože Žerdin, so po tradiciji k sodelovanju želel pritegniti tudi razstavljavce iz Madžarske in Hrvaške, vendar so se zaradi omejitev glede prehajanja državnih meja odzval le razstavljavec iz Madžarske.

Letošnja razstava je sicer v veliko manjšem obsegu, kot so je bili vajeni prejšnja leta. Predvideno je bilo, da bi bila na ogled od ponedeljka, 29. marca do petka, 2. aprila, z možnostjo ogleda med 9. in 17. uro. Zaradi zaostritev epidemioloških ukrepov so jo organizatorji bili primorani skrajšati na tri dni, to je od 29. do 31. marca 2021.

Kot vsako leto, so tudi letos predstavili različne velikonočne izdelke: pirhe iz različnih materialov in v različnih tehnikah, ovčke, zajčke, izdelke iz ličja in lesa.., ki so jih pripravili ustvarjalci iz

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) je lani pripravila že deseti natečaj in ob Dnevu čebelarskega turizma (7. decembra) tudi razglasila čebelam najprijaznejšo občino v letu 2020.

Kot so sporočili iz ČZS, je zaradi omejitev zaradi pandemije korona virusa dogodek potekal virtualno, ob razglasitvi pa so organizatorji občini, ki je dobila ta naziv, obljubili, da jih bomo  ob ugodnih razmerah obiskali, jim osebno čestitali in predali pokal.

Laskavi naziv čebelam najprijaznejše občine v letu 2020 je prejela Občina Ormož. Tako je minuli četrtek  v Beli dvorani Grajske pristave v Ormožu potekala slavnostna podelitev, na kateri je Boštjan Noč, predsednik ČZS  predal prehodni pokal, leseno skulpturo čebele na satju Danijelu Vrbnjaku,  županu občine Ormož. Občina Ormož je poleg tega prejela še listino s priznanjem, ki bo ostal občini v trajni spomin in semena medovitih rastlin, ki jih je kot partner v projektu podarila Semenarna Ljubljana.

Predsednik Noč je v  pozdravnem nagovoru  pohvalil delo

Potekala je med 8. in 11. marcem. Kot so sporočili iz turističnega društva, je bil letošnji program odmevne prireditve okrnjen in omejen le na strokovno ocenjevanje salam, seveda ob upoštevanju aktualnih ukrepov korona virusa in omejitev zbiranja.

Letos prijavnine za ocenjevanje ni bilo, salamarji pa so svoje domače izdelke večinoma poslali po pošti. Organizatorji so z udeležbo zadovoljni, saj so prejeli 26 vzorcev. Po ocenah ocenjevalne komisije je najboljšo salamo izdelal Viktor Zemljič iz Radencev. Drugo mesto je osvojila salama Martina Tivadarja iz Črenšovcev, tretje pa Milana Kolarja iz Beltincev.  

Najbolje uvrščeni tekmovalci regijske salamiade se bodo udeležili finala slovenskih salamiad, če bo le-ta organizirano. V društvu upajo, da jim bo uspelo tradicionalni dogodek v naslednjem letu organizirati tako, da bodo lahko najboljše razglasili na zaključni prireditvi v hotelu Radin ob zvokih plesne glasbe ter se jim tako tudi osebno zahvalili za sodelovanje.

Na vseh 25 pomurskih s

Šlo je za 15. etnološki prikaz prleških kolin. Ves postopek je poteka na tradicionalnem načinu, torej kot je ta kmečki praznik potekal v času naših dedkov in babic.

Kot piše Jože Žerdin, tisti čas na domačijah niso imeli zamrzovalnikov ali hladilnikov za shranjevaje mesa in drugih mesnih dobrot, zato so se morali znajti na drugi način. Meso so namreč shranjevali v čebre ali leseno posodo, tünko (zmes zaseke in mesa), nekateri pa so meso po dimljenju sušili na podstrešju ali v drugih za to pripravljenih prostorih. Še preden so se lotili opravila, so nazdravili z domačim žganjem in se okrepčali z zajtrkom.

Nekoč so bile koline pravi kmečki praznik. Brž, ko se je mesar na domu lotil razkosa prašiča, so ženske prišle k njem po sveže meso in v prostoru, kjer je bila krušna peč, so začele pripravljati različne mesne dobrote, kot so pečena jetra z ajdovo kašo, kuhale so bujto repo, pekle pečenko. Na prostem pa so barile slanino, ki so jo potem porabili za prleško tünko. Mesar s pomagači se j

Pred 90 leti se je v kmečki družini Horvat v Noršincih pri Murski Soboti rodila Marija Horvat. Že kot mlado dekle je okusilo težko delo na kmetiji, ki jo je spremljalo praktično vse življenje.

Leta 1952 se je poročila z Jožefom in si na njenem domu v sosednjih Mlajtincih ustvarila toplo domače ognjišče. V zakonu je povila sina Jožefa, ki ji je danes na jesen življenja v veliko pomoč in oporo.

Sicer pa je bila Marija nekaj časa zaposlena v Rakičanu v nekdanji kmetijski šoli, kjer je opravljala dela na vrtu. Za tisti čas po vojnega časa je bilo težko za preživeti, bilo veliko pomanjkanja in revščine, a zakonca Horvat sta bila vztrajna, pridna in marljiva. Bila so kmečka družina, kjer dela nikoli ni zmanjkalo, se spominja 90 - letna Marija in v isti sapi dodala, da so delali vse ročno. Zemljo so orali s kravjo vprego, dokler k hiši ni prišel traktor s priključki, ki jim je olajšal delo.

V hlevu so redili krave molznice, govedo in prašiče ter perutnino. Tako so večji del hrane za prežive

Ob visokem jubileju so stoletno Ido obiskali tudi njeni potomci, ki ne živijo skupaj z njo in predstavniki različnih organizacij. Tako so se na kratko ustavili ob njej tudi Ludvik Novak, župan Občine Puconci, predsednik Krajevne skupnosti Vaneča Sašo Šraj in predsednica Turistični kulturnega društva Vaneča Milena Kuhar, ki so ji čestitali z željo, da bi ji zdravje služilo še naprej.

Kot piše Jože Žerdin, sta z možem Karlom, ki je  umrl leta 1997, imela štiri otroke:  Karla, Heleno, Jožeta ter Albino, ki jo še zmeraj zelo radi obiskujejo. Kot vsaka babica, je vesela, ko se pri njej ustavijo vnuki in pravnuki. Domača 3-letna pravnukinja Sia pa je ob njej še posebej pozorna,  kot da bi vedela, da je za stoletnico pestro življenje. 

Ida Kanus sicer zadnja tri leta več ni tako zelo pokretna, a se še vedno dobro počuti, ko bi jo le še noge malo bolj držale, pravi. Povedala je, da je sicer skromna, ima rada svoj mir, tako tudi televizije ne gleda več toliko, še zmeraj pa zelo rada posluša ra

O vzrokih, zakaj je govedoreja na Goričkem na takšnem prepihu,  odgovarjata direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda (KGZ) Murska Sobota Franc Režonja in Danilo Potokar, na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS) vodja oddelka za živinorejo.

Na globalni (državni ravni), številke v govedoreji niso tako slabe, niti ne v Prlekiji, v Prekmurju pač. Zakaj mislite, da je na prekmurskem koncu takšno stanje?

Franc Režonja: Če gledamo sektorsko je govedoreja sestavni del kmetijstva, ki predstavlja eno najpomembnejšo gospodarsko dejavnost. Pomurje je sestavni del slovenskega gospodarstva in podatki na globalni ravni kažejo solidno sliko. Ko pa govorimo samo o Prekmurju znotraj Pomurja in znotraj Slovenije pa je slika nekoliko drugačna. Od Ogrskega prava v Prekmurju zgodovinsko gledano do različnih organizacijskih oblik v preteklosti, se je struktura pridelave bistveno spremenila, tako po deležih živalskih vrst, še bolj pa ekonomija obsega na kmetijskih gospodarstvih. V tem prostoru je samo v

Za razliko od povprečnih podatkov na ravni Slovenje, kjer se je sicer število govedorejskih kmetij zaradi naravnih in ekonomskih dejavnikov (neugodna starostna struktura rejcev in zaradi nekonkurenčnosti opuščanje manjših rej)  v zadnjih dveh desetletjih skoraj prepolovilo, ne pa tudi stalež vseh govedi (ta je v državi manjši le za okrog 3 % - krav molznic je manj za 30 %, dojilj pa je za 25 % več), je ta panoga v pokrajini ob Muri na močnem prepihu.

V najbolj kmetijski regiji se je stalež vseh govedi med leti 2000 in 2020 zmanjšal za tretjino (s 45 tisoč na 30 tisoč), število rejcev pa je v Pomurju manjše za več kot 4-krat.

Še slabše je v dejavnosti prireje mleka oziroma pri reji krav molznic, saj se je stalež pomurskih krav molznic v tem času skrčil za več kot 1,3-krat, mlečnih kmetij pa je manj za kar več kot 7-krat.

Povsod v Pomurju slika pri reji krav ni tako slaba. Najbolj stabilno je na širšem območju Gornje Radgone, sapa očitno pojenja dolgo uspešnim rejcem v Prlekiji (območje

Od začetka je v domu aktivna članica delovno - terapevtskih skupin. Jože Žerdin piše, da zelo rada ustvarja razne ročne izdelke iz blaga, papirja in si ob tem krajša čas. Veliko njenih izdelkov so že podarili ali pa krasijo stene doma.

Cecilija je tudi spretna v šivanju, saj je v sklopu delovne terapije sešila veliko obeskov za ključe ter sivkinih vrečk. Povedala je, da najraje ustvarja slike iz kroglic, katere ji drugi stanovalci pripravijo iz krep papirja. Pri ustvarjanju kroglic je kot umetnica kar stroga, kajti želi, da so vse kroglice čim bolj enake velikosti, ker je tako končni izdelek tudi bolj natančno narejen. Izdelava ene slike zahtevna natančnost, mirno roko, potrpežljivost, veliko časa in dela.

Cecilija za začetek skupaj z delovno terapevtko izbere željeno sliko, nato ji delovna terapevtka izbrano sliko zalepi ali nariše na trdno barvno podlago. Potem nareže trakove krep papirja, katerega moški del stanovalcev nareže na približno enako velike kvadrate. Nato stanovalci te

V tem domu so imeli nedavno velik razlog za slavje, saj sta biserno poroko ali 60 let zakona praznovala njihova stanovalca, Franc in Marija Kukovec iz Bukovcev v Občini Markovci.

Kot piše Jože Žerdin, je bil Franc, ki se je rodil leta 1936, zaposlen  v podjetju Vodno gospodarstvo Maribor in žena Marija, rojena leta 1937 pa je bila gospodinja.

V dom sta se preselila leta 2018. Franc je najprej še razmišljal, da bi ostal še nekaj časa sam doma, pa sedaj pove, da se je prav odločil. Tako sta z ženo Minko, kot jo sam kliče, ostala skupaj, tudi potem, ko sta lasten dom zaradi bolezni in starosti zapustila in si našla novo obliko bivanja.

Novo družino sta lepo sprejela in bila v njej lepo sprejeta tudi sama. Ohranila sta pristne stike s sorodniki, ki ju radi obiščejo. Franc je pred kratkim podaljšal še vozniško dovoljenje, tokrat so mu ga podaljšali za eno leto.

Cerkveni obred biserne poroke je s sveto mašo opravil župnik Jože Maučec iz Markovcev, ki v enoti v Muretinci redno mašuje. Med s

Pred nekaj več kot 60 leti ustanovljena Ribiška družina Murska Sobota  ima na širšem območju murskosoboške upravne enote 23 biških revirjev v skupni izmeri 123 hektarjev vodnih površin. Od tega sta dve akumulacijski jezeri, dve reki – Mura in Ledava, ostalo so gramoznice. 

Pomembna dejavnost ribičev je tudi obnavljanje ribjega zaroda. Tudi v reki Muri. Prvič se je zgodilo, da so nedavno v to reko spustili tudi ribe vrste donavska postrv ali sulec. Gre za ribo plenilko, ki se prehranjuje z drugimi manjšimi ribami. Za projekt so se odločili ob pomoči Zavoda za ribištvo Slovenije.

S poribljjanjem  Mure s to ribo želijo ribiči povečati njen zarod, saj je je v zadnjem času vse manj. Iz ene ob ribogojnic so pripeljali sto rib vrste te vrste,  posamezni primerki so bili težki okrog enega kilograma, in jih spustili v Muro.  

Najprej so to dejavnost opravili pri brodu v  Krogu, zatem pri mostu v Dokležovju in na koncu še na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Preden so ribiči ribe spuščali v deročo v