V okviru 33. dnevov evropske kulturne dediščine in 11. teden kulturne dediščine je Pomurski muzej Murska Sobota  v beltinskem parku pripravil ulično razstavo »Dragocena znanja iz preteklosti«. Gre za fotografsko razstavo rokodelskih dejavnosti iz PomurjaNa fotografijah na velikih panojih je prikazanih kar 14 različnih rokodelcev pri svojem delu oziroma njihovi izdelki. Tako si lahko obiskovalci do 7. novembra letos ogledajo utrinke iz delovnega vsakdanjika lončarjev, kovačev, čevljarjev, pletilcev iz slame, šibja in koruznega ličja, kolarjev, tesarjev, krovcev iz slame, ciglarjev kot izdelovalcev zidane opeke, lectarjev, predelovalcev lanu in tkalcev, kovačev  in drugih rokodelcev, ki so bili značilni za Pomurje. Razstavo je predstavila kustosinja Mateja Huber iz Pomurskega muzeja Murska Sobota.Kot je med drugim omenila, slamokrovstvo v preteklosti  ni bila obrt, ampak opravilo, ki ga je ob medsebojni pomoči obvladal skoraj vsak gospodar. V Prekmurju so slamokrovcem rekli pokrivači.Tudi lončarstvo je bilo zelo razširjeno. Geografsko in zaradi različnosti pri izdelkih ločimo dve skupini prekmurskih lončarjev - filovsko in goričko. Do 60. let 20. stoletja je bilo dejavno tudi ciglarstvo - ročno izdelovanje zidne opeke z medsebojno pomočjo sosedov in v domačem okolju za lastne potrebe (tudi prodajo). Tako je skoraj vsaka vas imela domače mojstre ter je uporabljala domača (zasebna) nahajališča gline. Prekmursko čevljarsko središče pa je bilo v Turnišču, kjer je z okolico pred drugo svetovno vojno skupaj delovalo kar 70 do 80 čevljarjev. Sicer pa je skoraj vsaka vas v Prekmurju imela čevljarja, ti niiso delali le v svojih delavnicah, ampak so hodili tudi po domovih – na štero.  

Čeprav je koruza glavna sestavina za obrok v krmi za prehrano živali – najbolj prašičev, jo večina seje za krmo. A ker se delež rejnih živali zmanjšuje, vse več pridelka konča na trgu. Od leta 2010, ko je znašal delež v prodaji manj kot petina vsega pridelka, je prodaja v strmem porastu. Kljub količinsko eni najslabših letih lani, ko smo je v Sloveniji pridelali slabih 280 tisoč ton, smo prodali že skoraj polovico vsega pridelka.Koruza je tudi pri nas najbolj razširjena poljščina, saj skupaj s tisto za silažo letos že zavzema 40 % vseh njivskih površin; med vsemi žiti pa že  skoraj 45-odstotni delež. Ker je s tehnološkega vidika med najmanj zahtevnimi poljščinami, ki je zadnjna leta dobro obrodila in so bile zanjo solidne odkupne cene, se v našem kolobarju krepi.Odprte škarje med letino in ceno vodijo v poguboNjen bruto prihodek je bil do lani visok, saj je že skoraj pri povprečni letini presegal 2.000 evrov, kar lahko pripišemo le redkim poljščinam. Če pa je znašal pridelki v zrnju še več, je bil prag pokritja stroškov še bolj presežen. Seveda govorimo o intenzivni kmetijski pridelavi, kjer koruzo kmetje prodajo na trgu.  Z več kot prepolovljeno odkupno ceno za tono – z 230 evrov na 110 evrov ob 25 % vlagi zrnja oziroma s 305 na 150 evrov pri suhi, se je letos plošča za obrnila za 100 %. Z njo pa tudi izguba ali dobiček po toni ali hektarju. Z visoko lastno ceno se draži tudi krma, kar bodo živinorejci težko unovčili tudi v višjih cenah mleka ali mesa.Še lani je bila odkupna cena zrnja koruze rekordno visoka, a so bili pridelki zaradi suše rekordno nizki. Letos bo ravno obratno.Agrarni ekonomisti vedo povedati, da je dobra tista letina, kjer presežemo prag pokritja stroškov. Tega z nizkim hektarskim pridelkom ni mogoče nikoli doseči, niti z nizko odkupno ceno.Ob tako občutnih porastih stroškov, kakor smo jim priča zadnja leta – to priča tudi za več kot 70 % povečana stroškovna cena, se noben ne bi strinjal, da bi zaslužil enako kot pet let nazaj. A ker se je odkupna cena letos vrnila na raven leta 2018, se letos dogaja prav to. V pridelavi koruze smo letos priča dejstvu, da bodo tisti, ki jo bodo prodali na trgu, zabeležili rekordno izgubo.Na resni preizkušnjiPo nekaj letih relativno visokega pokritja proga stroškov – pa tudi izgube po hektarju zaradi visokih pridelkov in vzdržnih lastnih cen –  niso bile tako pogubne, se tudi v pridelavi koruze v Sloveniji vračamo v trdo realnost. Najslabšo doslej. Da bi izničili vpliv visokih pridelovalnih stroškov na eni strani in nizkih odkupnih cen na drugi, imamo samo dve možnosti: ali povečamo hektarski pridelek (zaradi vse pogostejših vremenskih ujm, ki nam kroji letine, bo to težko dosegljivo), ali pa povečamo njeno potrošnjo doma. Če nimamo lastne črede, je tudo to misija nemogoče. Zaradi več kot prepolovljene odkupne cene glede na lani bo letos dohodkovnost koruze na najnižji točki zadnjih let.Za tono suhe koruze je pridelovalec ob hektarskem pridelku 10 ton zabeležil+ 59 evrov leta 2022-110 evrov leta 2023 LetoLastna cena1€/tOdkupna cena €/tsuhe koruze (14 %)Izguba / dobiček€/tIzguba / dobiček€/ha1Povprečni pridelekt/haBruto prihodek ob povprečnem pridelku€/ha20101671670     08,51.419,52011184160         - 24- 2168,71.3922012191215+  24+ 2167,11.526,52013193135-          58-          5225,47292014188115-          73- 6579,11.046,52015156130-          26- 2609,01.1702016149125-          24-          2409,51.187,52017143145+ 2+   207,11.029,52018144145+ 1+ 109,5 1.377,52019148125-          23- 2309,31.162,52020144120-          24- 24010,8 1.2962021157215+ 58+  5809,4 2.0212022246305+ 59+  5906,72.043,5           20232260150-          110- 1.1008,5 1.275(1)     Ob pridelku 10 t/ha (do 2014 pri pridelku 9 t/ha)(2)     Ocena Dohodkovnost koruze 2010 – 2023 (Vir: KIS, Statistični urad RS) O kako nizki dohodkovnosti tega žita govorimo letos, priča tudi podatek, pri kakšnem hektarskem pridelku suhega zrnja smo (bomo) ob znani odkupni ceni tistega leta dosegli prag pokritja pridelovalnih stroškov ali lastno ceno:17,3 tone leta 20238,1   tone leta 20229,9   tone leta 20189,0     ton   leta 2010 LETOZASEJANO (ha)PRIDELEK(t/ha)DELEŽODKUPA(%)POVPREČNADOSEŽENACENA (€/t) 1CENA NAFTE D2(€/l)1 ha KORUZE/L NAFTE51 t KORUZE /L NAFTE5199164.229 5,2 23,530,07361.662,5319,7  200048.0095,9  105,050,6061.022,8173,4201036.4338,519,1155,131,1491.147,6135201537.7439,024,8131,771,1761.008,4112,1201636.3889,523,6130,611,0771.152,1121,3201738.2907,1    29,1141,251,177852,1120201837.0799,534,2146,931,2791.091,4114,9201938.8839,335,6123,741,251919,998,9202039.82910,831,9124,951,0641.268,3117,4202141.4029,440,9207,891,2711.537,5163,6202241.5626,748,3293,411,634       1.203,1179,6202344.09228,53 150,0031,2494       1.020,83120,131   Povprečna cena odkupljene suhe koruze €/t  (vključen je koruza, pridelana v Slovenij, odkupljen od zasebnih pridelovalcev in pridelovalnih podjetij, registriranih Sloveniji)2  Prva ocena površin ARSKTRP3  Ocena4  Trenutna cena KOEL (Z letom 2023 velja nova trošarinska zakonodaja z dovoljeno uporabo lahkega kurilnega olja za pogon traktorjev in druge kmetijske mehanizacije.        Liter tega olja trenutno stane 1,249 €)5  Brez vračila trošarine (razen za 2023) Koruza in nafta, Slovenija 1991-2023 (Vir: SURS, Ministrstvo za infrastrukturo) »Pogosto presežek koruze, ki jo pridelajo naši poljedelci, konča na trgih izven Slovenije. Količine so odvisne od letine doma in letine  drugod po Evropi. Če je letina povsod dobra, ni povpraševanja zanjo in je posledično cena nizka. Letos je težava tudi nakopičena francoska in ukrajinska pšenica letnika 2022 in 2023 v skladiščih EU. Ta pšenica ni dosegla predvidenih afriških in bližnjevzhodnih trgov, katere pa je okupirala cenejša in dostopnejša ruska pšenica. Zato bo lanska in manj kvalitetna letošnja pšenica v EU delno nadomestila letošnjo koruzo za krmo živali. Če v to zgodbo s koruzo vključimo še nekatere trgovce (špekulante), ki umetno ustvarjajo razmere na trgu v svoj prid, je krog zaključen. Najkrajšo pri nas potegne kmet, ki je prisiljen koruzo prodati (nima sušilnice, skladišča ali živine, da bi jo pokrmil), pa če bo odkupna cena še tako nizka. Pridelek mora z njive, ker mora posejati nov posevek (strna žita ali kako drugo ozelenitev,)« pravi Slavko Trstenjak, kmet iz Frankovcev pri Ormožu.   

Čeprav letos vremenski pogoji za pridelavo koruze – za zrnje ali silažo - zaradi številnih ujm niso bili ugodni, tam, kjer pa te niso pustošile, pridelovalci pričakujejo dobre pridelke. Po spravilu silaže sredi septembra se je v teh dneh razmahnila tudi žetev za zrnje. Ta  glede na lani zamuja, a glede na obilje dežja poleti je še vedno v relativno ugodnem času, saj so okrog 5. oktobra že prvi termini za setev ječmena, kmalu pa tudi pšenice in drugih ozimnih strnih žit. Koruza je namreč najpogostejša poljščina, kateri sledijo strna žita.Tudi v družbi Panvita Kmetijstvo, kjer so z žetvijo na nekaj več kot 1.200 hektarjih začeli že v začetku predprejšnjega tedna in so že pospravili četrtino, ugotavljajo, da so trenutno hektarski pridelki različni – od 8 ton pa vse do 15 ton suhega zrnja. Pričakujejo, da bodo skupaj z odkupom s partnerskih kmetij v silose tudi letos spravili okrog 25.000 ton zrnja, s čimer bodo zadostili potrebam lastne tovarne krmil po tem žitu. Ker so kot po navadi za spravilo najprej na vrsti posevki z lažjih tipov tal, ki so tudi prej dozoreli, je vlažnost v zrnju že pod 25 %, pridelki pa bodo po napovedih direktorja Branka Viraga na peščenih tleh celo boljši kot na težjih tleh.Povsem drugače je s točo, viharjem ali poplavami prizadetih površinah, ki so jih bili pridelovalci  primorani silirati ali pa so ti bili tako prizadeti, da so jih bili celo primorani preorati. Zaradi pojava vsebnosti mikotoksinov in drugih kvarnih vplivov v krmi, škodljivih za živino, jih je stroka že pred spravilom opozorila na previdnost. Ni izključeno, da se bodo mikotoksini v poškodovani koruzi pojavili tudi v zrnju.Kar zadeva odkupno ceno za tono zrnja pa je letos rekordno nizka in je z 110 evri   ob 25-odstotni vlažnosti  na ravni leta 2018. Ta cena, preračunana na tono suhe koruze (14 % vlažnosti)  pomeni okrog 150 evrov. Tedaj so bili stroški pridelave in tudi druge cene občutno nižje: lastna cena tone suhe koruze je namreč leta 2018 znašala 144 evrov. Po prvih ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije bo letos lastna cena tone suhe koruze okrog 260 evrov. Če so pred petimi leti pridelovalci z odkupno ceno dosegli pokritje praga stroškov, je letos njihov minus že pri eni toni 110 evrov ali na hektar ob pridelku 10 ton suhega zrnja kar 1.100 evrov.   

Prisotna je ideja o združitvi vinorodnega okoliša (VO) Prekmurje z VO Štajerska Slovenija znotraj vinorodne dežele Podravje. Med pobudniki združitve je tudi župan Občine Dobrovnik Marjan Kardinar, ki pravi, da bi s tem omogočili  vinogradnikom in kletarjem z obeh bregov Mure enakovreden promet z grozdjem, sočasno pa bi – še pravi, morali sprejeti odločitev o spremembah zakonodaje na področju vinogradništva v Sloveniji, »… da še ohranimo vinorodne lege posajene z vinsko trto, kot je to že stoletja v  Sloveniji in tudi v deželi ob Muri.« Povedal je, da je bil že pred desetletji  proti  vzpostavitvi omenjenih dveh vinorodnih okolišev. »Moralo je priti do več naravnih nesreč in bolezni, da se bomo končno v SV Sloveniji poenotili v vseh pomembnih življenjskih, gospodarskih in geografskih zadev in se tudi zavedali, da nam je edini pogoj za uresničevanja pogojev za preživetje sodelovanje.«Kardinar je še prepričan, da bi to imelo vpliv na gospodarstvo, kmetijstvo in turizem. »Naj se nihče ne boji, da bo zaradi tega njihova blagovne znamke ali promocije izgubljene, še boljše se lahko enakopravno promoviramo.« Po zadnjih podatkih vinorodna dežela Podravje obsega 5.815 hektarjev vinogradov, od tega jih je 5.371 hektarjev v VO Štajerska Slovenija, 444 hektarjev pa v VO Prekmurje. Iz vsebine delovnega sestanka na to temo, ki je potekal na nedavnem sejmu AGRA v Gornji Radgoni, je bilo razvidno, da predlagana materija ni tako enostavna.  Poudarjeno je bilo, da bo ministrstvo pripravljeno iti v spremembo veljavne zakonodaje in sicer v primeru, če se bodo vinogradniki iz levega in desnega brega reke Mure lahko poenotili oz. združili, tako glede zaščitene geografske označbe, kot tudi zaščitene označbe porekla.Nato so svoja razmišljanja združevanja okolišev predstavili največji prekmurski vinogradniki. Egon Krampač je povedal, da sam ne vidi prednosti v takšnem združevanju, prav tako tudi Leon Gjerkeš s tem ne vidi dodane vrednosti na svoji kmetiji.Da bi prišlo do konkretnih premikov, je bilo na sestanku sprejeti skled, da bi bilo o tej temi v prihodnje potrebno opraviti pogovore med vinogradniki z obeh bregov oziroma med člani vinogradniških društev.  Tako trenutno ni mogoče sprejeti dokončne rešitve, saj se mora v prihodnje razviti širša razprava.    

V okviru dvodnevne 26. turistično-etnološke prireditve Podobe bistriških domačij, ki so jo tudi letos pripravili Občina Slovenska Bistrica, tamkajšnji razvojno-informacijski center, medobčinska turistična zveza in KGZ Ptuj,  je potekalo tudi ocenjevanje kruhov, potic in ognjiščnih potic.V notranjem dvorišču slovenskobistriškega gradu so podelili priznanja za nagrajene izdelke, v grajski Arkovi etnološki zbirki pa so jih tudi razstavili. V konkurenci ocenjevanja kruhov je bilo 24 izdelkov, od  tega je 15 gospodinj zanje prejelo zlato priznanje.Prejele so jih: za domači kruh Romana Blažič Jerot, za domači kruh Jožica Gracej, za ajdov kruh z orehi Marija Kresnik in za polnozrnat kruh Maja Motaln (vse Zgornja Ložnica), za ajdov kruh z orehi Stanislava Fridrih in za beli mlečni kruh Albina Sadek (obe Oplotnica), za polbeli kruh z drožmi Tina Brglez (Laporje), za ovseni kruh z ovsenimi kosmiči Vida Krapše (Makole) ter za mešani kruh Milena Keršič, za ajdov kruh z orehi in rozinov kruh Marija Koren, za mešani in sadni kruh Cvetka Korošec ter za sadni in mešani kruh Stanislava Rebernak (vse Zgornja Polskava).Ocenili so tudi 25 potic in 13 ognjiščnih pogač.  Pri slednji so podelili 7 zlatih priznanj, pri poticah pa 11. Pri ognjiščih pogačah so jih prejeli Danica Sagadin Leskovar za skutno ognjiščno potico in Rozina Pišek za gibanco (obe Slovenska Bistrica), Alojz Furman za gibanco in Marija Kresnik za skutino gibanico (obe Zgornja Ložnica), Vida Krapše za ognjiščno potico (Makole), Majda Pliberšek za orehovo gibanco (Šmartno na Pohorju) in Danica Šmon za ocvirkovko (Oplotnica). Pri poticah pa je bilo podeljenih 11 zlatih priznanj. Za orehnovo potico jo je dobila Helena Boček, za kokosovo potico Darinka Fridrih in za orehovo potico tudi Marija Vetrih (vse Oplotnica), za kokosovo in pehtranovo potico Albina Fajs, za lešnikovo in rozinovo potico Nada Kac, za orehovo potico Olga Krajnčič in Srečko Rajh (vsi Slovenska Bistrica), za  potico z enakim nadevom pa tudi Marija Kušar (Laporje) in Daniela Rojs (Poljčane).Kot poudarjajo organizatorji, je rdeča nit prireditve že vrsto let vez med podeželjem in mestom in je namenjena najširšemu krogu obiskovalcev, ki želijo spoznati in občutiti dediščino podeželja in preplet tradicije s sedanjostjo.  

V Pomurju je panoga v velikem krču, v Spodnjem Podravju v razcvetu, vse pa je posledica spleta (ne)srečnih okoliščin v ne tako dolgi preteklosti.Govedoreja je bila znotraj kmetijstva vedno najpomembnejša panoga ter je imela velik vpliv na ekonomsko-okoljske politike, poselitveno-socialne dejavnike ter ohranjanja tradicionalnih vrednot. Ne glede na omenjana dejstva ter zahteve kmetov in strokovnih služb na področju kmetijstva se naše podeželje zelo hitro spreminja, ugotavlja Franc Režonja, upokojeni direktor KGZ Murska Sobota.Še pred nekaj desetletji sta bili Pomurje in (Spodnje) Podravje kot dve sosednji regiji na severovzhodu države kar zadeva stalež posameznih kategorij govejih živali in strukturo kmetij zelo primerljivi, potem so se na teh območjih zaradi različnih vzrokov zgodili premiki, na katere bo s še tako dobrimi odločitvami v prihodnje težko vplivati.DejstvaNa območju Pomurja, sestavljeno iz Prlekije, kjer je stanje v panogi neprimerno ugodnejše, kakor pa na njenem drugem bregu, v Prekmurju, se je število krav molznic od leta 2000 do lani zmanjšalo za težko verjetih, skoraj 2,5-krat, v Podravju pa je bil padec le za nekaj več kot 10 %. Podobno je na področja absolutnega števila govedorejskih kmetij, ki jih je danes v na Ptujskem štirikrat več, kakor v pokrajini ob Muri. Še leta 2010 je bilo razmerje med regijama na tem področju 2,6:1. Trend zmanjševanja vseh kategorij govedi in govedorejskih kmetij je prisoten tudi na ravni države, a je veliko manjši. V Pomurju črede za prirejo mleka v povprečju štejejo nekaj manj kot 14 krav molznic, v podravskem območju več kot 20 molznic. V Sloveniji reja krav molznic v povprečju šteje nekaj manj kot 19 krav. V dobrih 20 letih se je število krav molznic zmanjšalo s17.599 na 6.975   v Pomurju23.926 na 21.252 v Podravju Število rej samo od leta 2010 pa s1.268 na 504   v Pomurju1.553 na  1.043 v Podravju Stalež goveda2000201020202022ŽivaliRejeŽivaliRejeŽivaliRejeŽivaliRejeGovedoSLOVENIJA——459.17636.281468.82129.090448.69627.110POMURJE——35.2602.12630.2271.15529.014998 PODRAVJE83.8607.70990.7775.62793.2024.20891.6943.894Krave SLOVENIJA194.12541.303168.40428.238160.04721.309154.67319.830POMURJE19.5944.77911.2941.8168.7288888.126757PODRAVJE37.566-34.5674.85031.0663.28630.1602.973Krave molznice SLOVENIJA128.18016.847105.7167.85997.8385.46793.1204.994POMURJE17.5993.91810.0661.2687.6176066.975504PODRAVJE23.926-23.7901.55321.9271.12921.2521.043Krave dojilje SLOVENIJA65.94522.99962.68120.37962.20915.91461.55315.041POMURJE1.9958611.2155181.1112821.151269PODRAVJE13.640-10.5083.1319.1392.1668.9081.983           Gibanje števila različnih kategorij goveda in rej, Slovenija, Pomurje in Podravje, 2000-2020 (Vir: Centralna podatkovna zbirka Govedo, KIS ter KGZ Ptuj in KGZ Murska Sobota) Vzroka za razkorak: organizacijski in strokovniNa območju KGZ Ptuj se je s formiranjem specializirane mlekarske zadruge (1993) ter že od nekdaj močnih splošnih kmetijskih zadrug Ptuj, Slovenska Bistrica, Radlje ob Dravi in do leta 2021 Lenart v Slovenskih goricah, Halozah ter Dravskem in Ptujskem polju ohranila in krepila organiziranost kmetov, v Prekmurju so s stečajem Panonke (1999) ti ostali sami in so med zadruge, ki so svojo dejavnost sem razširile po pokopu Panonke, »raztepeni« še danes. Ostali sta le dve zadrugi na radgonskem oziroma ljutomerskem koncu, kjer se konstanta tudi zaradi drugih dejstev v kmetijstvu ne le ohranja, pač pa tudi krepi.Prekmursko kmetijstvo je nekoč imelo izjemno neugodno posestno strukturo, zato so se strukturne spremembe morala zgoditi, posledično z njimi pa se je zmanjšalo tudi število rej in živali. Rejski dosežki na področju proizvodnosti pa so na območju KGZ Murska Sobota pri svetlo lisasti pasmi najvišji v državi.Po drugi strani je za kontinuiteto panoge pomembno tudi strokovno delo, ki se dotika tako področij gradnje hlevov, selekcije in prehrane živali. Na primerljivih območjih ima denimo v zadnjih 40 ali 50 letih strokovno delo različna obraza in se povsod ni nadaljevalo z enako dinamiko. Inženir Vladimir Tumpej na Ptujskem ter dr. Franc Zadravec in mag. Milan Erjavec na murskosoboškem zavodu so le nekatere osebnosti, ki so v svojih sredinah zaznamovali panogo govedorejo. Sedaj bolj ali manj uspešno njihovo delo nadaljujejo drugi. Na Ptujskem imajo kaj pokazatiPrav splet okoliščin – od organiziranosti do strokovnosti, da je razlog za zatečeno stanje, je prepričan tudi vodja Javne službe za kmetijsko svetovanje KGZ Ptuj Peter Pribožič. Če je inženir Tumpej na njihovem območju opravil pionirsko delo zlasti pri pionirskem uvajanju gradnje sodobnih govejih hlevov, ki jih do takrat še nismo poznali, je prepričan, da ima njihov zavod vodilne strokovnjake tudi na področju prehrane goveda in pridelave krme. Izpostavil je denimo mag. Antona Hohlerja, Ivana Brodnjaka, dr. Andreja Toplaka. »Kmetije imajo na voljo dovolj specialističnega znanja za načrtovanje gradnje hlevov, pripravo krme, izračunavanja krmnih obrokov na podlagi analiz krme, strokovnem delu na področju pridelave krme. Poleg tega je dobro delujoča služba za kontrolo in selekcijo ter Osemenjevalni center Ptuj podporno okolje za rejo na terenu. Dosti strokovnega dela je tudi v skupnem delu vseh strokovnih služb. Ker je po zaslugi že omenjenih zadrug dobro poskrbljeno za odkup mleka in mesa ter imajo kmetje v njih močnega partnerja in servis, tudi to ugodno vpliva na ohranitev in krepitev proizvodnje,« je prepričan.Da je MZ Ptuj ena redkih specializiranih zadrug pri nas, kjer so bile odkupne cene mleka vedno višje od primerljivih zadrug, pri mleku pa se za obstoj in razvoj kmetij na dolgi rok vsak cent pozna, pa je dodal vodja oddelka za živinorejo pri KGZ Ptuj Daniel Skaza. Neugodne strukture v PomurjuMag. Aleš Horvat, vodja živinoreje na KZG Murska Sobota, ugotavlja, da ima  Pomurje med območji, ki jih pokrivajo posamezni zavodi KZGS, že od nekdaj najbolj neugodno strukturo rej. »Kar okrog 30 % kmetij v kontroli proizvodnosti je takih, ki redijo manj kot deset krav na kmetijo. Na območjih kmetijskih zavodov Ljubljana, Novo mesto, Celje in Ptuj je takih kmetij med 13 % in 17 %, medtem, ko jih je na območju Gorenjske (KGZ Kranj) le nekaj čez 6 %. Nekaj manj kot polovica kmetij v Pomurju redi med 10 in 30 krav molznic, skoraj 10 % je takih s 30 do 50 molznicami na kmetijo, ostalih, večjih pa je skupaj 17 % kmetij. Kmetije s tako sestavo so v danih pogojih tržne prireje mleka še posebej izpostavljene in ranljive,« pravi. Že vrsto let na zavodu ugotavljajo, da je v Pomurju izrazito neugodna tudi starostna struktura, kjer z mladimi prevzemniki pozitivno odstopa območje Prlekije, na tem področju slabo pa je v Prekmurju, zlasti na Goričkem.Nestimulativno okolje – od togosti  lokalne politike do krajinskega parka, Nature 2000 in biosfernega območja reke Mure pri gradnji kmetijskih objektov za širitev kmetijske dejavnosti, do bližine Avstrije, kjer so si z zaposlitvami mladi našli svojo eksistenco, je prav tako vzrok za krč v prekmurski govedoreji, zlasti na Goričkem. Povečanje stroškov pridelave krme in repromateriala izničuje učinke povišanja odkupnih cen na eni ter neugodne vremenske razmere so posledica upadanja števila kmetij in števila živali v regiji tudi v tem času, še meni mag. Horvat. Proces gre po svojeZmanjševanje živali in rej oziroma kmetijskih gospodarstev je tudi Sloveniji velik problem, ki pa se kratkoročno ne bo spremenil, je še prepričan  Franc Režonja, rekoč, da trend jasno kaže povečanje števila živali v reji.Ekonomija obsega, pogojenost in vrednost kapitala diktira tempo sprememb, še pravi in dodaja, da so male ekonomije, kot je naša še bolj ranljive, zato ne pričakuje bistvenih sprememb trendov v drugo smer.»To je seveda povsem drugo od tega, kar si kmetje in stroka želimo in kar bi iz strokovnega vidika moralo biti,« je podčrtal in dodal, da so travojede živali edina tovarna, ki iz trave dela hrano in druge surovine za človeka, preprečuje suše in še kaj.  Pa vendar danes vse to ni dovolj, da to tovarno ohranimo v tem obsegu.