Razsežnost življenja po življenju.
Duhovna utopija. Ljudje z obsmrtnimi izkušnjami pogosto poročajo o bliskovitem ogledu svojega življenja, za kar je, bojda, potrebna višja raven zavesti, kar ima tudi velik vpliv na človeško kulturo. Šlo naj bi za del višjega gledišča, značilnega za tako imenovano in že večkrat omenjeno življenje po življenju ali onstranstvo, kot temu rečejo nekateri.
Obstajal naj bi torej nekakšen poseben del sveta, kamor se preseli človekova duša potem, ko se izrabi ali kako drugače premine človekovo materialno telo. Gre torej za neko drugo razsežnost, v katerem duša oz. njeno duhovno telo ne potrebuje niti hrane niti spanja. To naj bi bil svet izjemne lepote in jasnih oblik, neopisljivo bleščeč in zato čudežno lep.
Duše so v tem utopičnem svetu združene po posameznih skupinah. Sleherni človek na Zemlji naj bi namreč pripadal neki takšni skupini, ki v svojem bistvu predstavljajo različne poklicne skupine na planetu, denimo, zdravnike, računovodje, računalnikarje, kmete, itn.; skratka, vsa področja človeškega prizadevanja.
Brž ko ljudje prepoznajo svoje pravo delo ali službo, ki jim zares ustreza, pomeni, da delajo s člani svoje skupine duš, ki jim tako pošiljajo energijo in jih tudi navdihujejo. S svojo skupino duš pa se bojda, čeprav le za hip, povežemo tudi tedaj, ko sanjamo, o čemer bo več povedano kasneje.
Po prepričanju nekaterih pa je razen za kratek čas med našimi sanjami mogoče doseči to razsežnost za dalj časa še pred dokončno zapustitvijo materialnega telesa – torej še pred telesno smrtjo – in sicer tako, da se za dlje časa ohrani visoka raven energije. Po tej razsežnosti se je nato moč zelo preprosto premikati že s samo zamislijo cilja oz. kraja, ki naj bi bil dosežen.
Na enak način, torej zgolj samo z zamišljanjem, je mogoče tem svetu oblikovati prazno polje, nekak svet čistih zamisli, in v njem ustvariti karkoli, na primer morje, gore, slikovite razglede, poglede ljudi z želenim obnašanjem, skratka najrazličnejše stvari, ki se zdijo enako resnične kot na Zemlji.
V tem zamišljenem svetu naj bi bilo mogoče tudi jesti in spati, čeprav vsega tega materialno telo v stanju zelo visoke duhovne vibracije sploh ne potrebuje. Vendar pa tako oblikovan neresničen in izumetničen svet ne more zadovoljevati, saj samovoljno ustvarjanje ne more zbujati potrebnega notranjega zadovoljstva. V tem izmišljenem svetu in na tako visoki vibracijski ravni je moč zlahka zaiti s poti in se izgubiti. V njem je mogoče videti tudi duše, pravzaprav skupine duš, vendar z njimi ni mogoče govoriti, temveč le nejasno dojemati njihove misli in védenje.
Kdor je v življenju preveč zatopljen v drame nadzora, poleg tega pa tako zelo rutinsko zatira misli na skrivnost in negotovost življenja, da se niti po svoji telesni smrti ne more prebuditi, potem naj bi tudi v življenju po življenju ustvarjal prav take privide ali hipnotična stanja, ki naj bi mu ustvarjali zemeljske občutke varnosti. Ta izmišljen svet za posamezno dušo tako predstavlja nekakšen peklenski krog, v katerem se posamezna duša tudi izgubi, če jo pred tem ne doseže njena skupina duš.
Vse to se namreč dogaja kot posledica odziva na njen strah. Dušo lahko tak strah povsem ohromi, če se ga ne nauči ubraniti in potlačiti v podzavest. Nenehno namreč ponavlja iste drame nadzora in uporablja ista sredstva kot v telesni razsežnosti. Preprosto se ne more prebuditi in sprejeti ljubezni ter nato spregledati pravih dejstev. Ko namreč duša začuti energijo, ki ji rahlo stopnjuje zavedanje, se njena obsedenost okrepi in ne odžene tesnobe osamljenosti. Ozaveščenje in rešitev drame nadzora namreč sprva vedno vzbudita bojazen in strah. Če naj bi torej našli svojo notranjo rešitev za občutek izgubljenosti, je treba najprej odstraniti obsedenost.
Med razsežnostmi ni večjih razlik. Tako naj bi tudi v razsežnosti življenja po življenju delovalo vse povsem enako kot v zemeljski razsežnosti. Ker vsaka prisilna drama slej ko prej opeša, se potemtakem tudi v duhovni razsežnosti dogaja nekaj podobnega, kot v vseh življenjskih preizkusih in izzivih tega sveta: rutine razpadejo in pojavi se hipnotično stanje.
Če se torej nekdo ne more prebuditi že v zemeljski razsežnosti, se lahko zgodi, da bo naletel na precejšnje težave, ko se bo hotel prebuditi v življenju po življenju. Taka zasvojena stanja so pravzaprav kriva za vse grozljivo vedenje v telesni razsežnosti. To je namreč psihologija vseh resnično zlih dejanj, je dejanski motiv za nepojmljivo ravnanje, denimo, pedofilov, sadistov in serijskih morilcev.
Le-ti namreč ponavljajo edino poznano ravnanje, ki jim hromi um in zadržuje strah, porojen pa je iz njihove notranje izgubljenosti. Zato na svetu zagotovo ne obstaja nikakršna organizirana zarota zla, noben »hudičev načrt«, ki bi nas hotel zajeti, v kar so mnogi sicer prepričani. Gre zgolj le za človeški strah in nenavadni način, na katerega ga nekateri skušajo premagati.
Zato velja sprejeti opozorilo, da moramo iskati svojo varnost v božanskem in ne v tragičnih potrebah in navadah našega ega. Obtoževanje nekih zunanjih sil za vse slabo je bilo morda opravičljivo na neki prvotni stopnji človeškega razvoja. V bistvu gre za prikrivanje resnice, kajti obtoževanje zunanjih sil za naše vedenje pomeni, da se izogibamo odgovornosti. Zamisel o satanu, ki pravi, da so nekateri ljudje po naravi zli, mnogi uporabljajo le zato, da razčlovečijo in odpišejo tiste, s katerimi se ne strinjajo.
Spoznanje o ohranjanju vizije torej govori tudi o tem, da je onstranstvo oz. duhovno razsežnost moč doseči že v okviru zemeljske oz. telesne razsežnosti, v kolikor je energijska raven dovolj visoka. Ko bosta nekoč obe razsežnosti tesneje povezani, naj bi se pogosto srečevali z dušami iz življenja po življenju.
Vendar nas to spoznanje hkrati tudi svari, da velja razločevati med dušami, ki so dejansko prebujene in jih povezuje ter spodbuja duh ljubezni, in med tistimi, ki so še vedno prestrašene in so obtičale v nekakšnem obsedenem stanju. Nikakor pa ne smemo razvrednotiti ali razčlovečiti tistih, ki so ujete v svoje drame nadzora, zato jih ne smemo razglašati za demone ali hudiče.
So pač samo duše v procesu razvoja, tako kot tudi mi vsi. Pravzaprav so tiste duše, ki so v zemeljski razsežnosti najbolj ujete v svoje drame nadzora, iz katerih ne morejo ali ne znajo pobegniti, najbolj optimistično sprejele svojo rojstno vizijo. Najmočnejše drame nadzora, pa naj gre za nasilje ali le za sprevržene in nenavadne zasvojenosti, se namreč odvijajo v okolju, kjer je življenje tako moteno, omejujoče in prepredeno z zlorabami, raven strahu pa tako visoka, da nenehno, rod za rodom, obnavljajo isti jezo in bes ali sprevrženost. Posamezniki, ki se rodijo v takih okoliščinah, se za tako možnost povsem namerno in jasno odločijo sami.
Bistvo ljubezni med ljudmi. Po zatrjevanju dobrih poznavalcev duhovnosti nam ljubezenski objem že v zemeljski razsežnosti nekoliko odpre vrata v onstranstvo. V tej duhovni razsežnosti namreč duše bivajo v stanju izjemne ljubezni. Spolni višek tako ustvari odprtino v onstranstvo in kar doživljamo na tem svetu kot orgazem, je pravzaprav samo preblisk ravni, ki jo ljubezen in vibracija dosežeta v razsežnosti življenja po življenju.
Prikaže se, ko se odprejo vrata tej duhovni energiji, ki plane skoznje in popolnoma prevzame oba partnerja, po možnosti tudi z novo dušo, ki se nato kot spočeto bitje začasno naseli v ženskem telesu. Spolna združitev je potemtakem zelo svet trenutek, v katerem se del nebes pretaka na zemljo, česar pa zlasti tisti, ki prisegajo zgolj na materialne dobrine in mesene radosti, bržkone sploh ne morejo doumeti.
Če ob tem sprevržene in bolne spolnosti, denimo, z mladoletnimi osebami ali istospolnimi partnerji niti ne omenjamo. V zemeljski razsežnosti razna mamila oz. podobne opojne droge pogosto izzovejo vzhičenost, ki je zelo podobna tisti, ki izvira iz prve ljubezni. Težava s to lažno vzhičenostjo pa je v tem, da telo odklanja take kemične snovi in se zato bojuje proti njim. Slednje pa, seveda, pomeni, da je pri dolgotrajnem uživanju mamil potreben čedalje večji odmerek, kar pa postopoma uniči uživalčevo telo.
Vsi takšni prividi ali hipnotična stanja pa se enkrat izčrpajo in na koncu razletijo. Tako nekdo, ki zatira skrivnost življenja, denimo, z velikanskimi količinami maščobe, na koncu vedno doživi srčni napad, ki ga pokonča. Zato uživalci mamil ali drugih podobnih drog, mednje, seveda, spada tudi pretirana hrana, naposled vedno uničijo svoje telo.
Spominjanje rojstne vizije.
Rojstvo je del širše vizije. Zdi se, da zgolj samo prepoznavanje novih duhovnih spoznanj ne zadošča, ker moramo tudi razumeti, kako naj izpolnimo svojo usodo, ki nam je namenjena. Védenje o tem pa izvira iz posebnega odnosa med fizično razsežnostjo in življenjem po življenju. Razumeti moramo proces rojstva oz. od kod prihajamo, torej širšo sliko tistega, za kar si prizadeva človeška zgodovina.
Vsi se namreč rojevamo s povsem jasno določeno vizijo o tem, kakšno naj bi bilo naše življenje in kaj bi radi v njegovem okviru naredili, vendar vse to potem navadno tudi pozabimo. Če hočemo kdaj kasneje živeti skladno s to svojo rojstno vizijo, se jo moramo potemtakem najprej spomniti.
Mnogo ljudi je že doživelo obsmrtna izkustva, in ko pripovedujejo ter si zaupajo svoje zgodbe, se resničnost ogleda preteklosti spreminja v del našega vsakodnevnega razumevanja. Tako sedaj že vemo, da si bomo po smrti morali ogledati svoje življenje in da bomo trpeli zaradi spregledanih priložnosti oz. zaradi vsakega dogodka, v katerem nismo delovali, kakor bi morali.
To védenje naj zato stopnjuje našo odločenost, da bomo sledili vsaki intuitivni podobi, ki nam pride na misel, in jo trdno ohranili v svojem umu. Torej velja živeti bolj namerno in ne kaže zamuditi nobenega pomembnega dogodka. Po telesni smrti , ko naj bi se kot duša v razsežnosti življenja po življenju prebudili in si ogledali svoje življenje, pa naj bi našo osebno vizijo zajela tudi mnogo širša svetovna vizija, ki obsega celotno zgodovino in prihodnost človeštva. Tako naj bi videli svoje sedanja in tudi možno novo življenje jasno postavljeno znotraj prostranstva, v katerem je človeštvo nastalo in kamor gre.
Vizija je torej nekakšen idealni vodnik skozi življenje, ki si ga je začrtal naš najvišji jaz. Lahko bi rekli, da je vizija najboljši možni scenarij, ki bi se odvijal v primeru, da bi lahko natanko sledili svojim intuitivnim prebliskom. V resničnem življenju z mnogimi ovirami in raznovrstnimi težavami se rojstni viziji tako samo približamo, torej naredimo samo tisto, kar zmoremo v dejanskih okoliščinah.
Rojstno vizijo obujajo naključja. Ko sledimo intuitivnemu preblisku ali sanjam, ki nas vodijo po neki posebni življenjski poti, pride do posebnih dogodkov, ki se zdijo kot čudežna naključja. Ob njih se počutimo veliko bolj živi in navdušeni. Dogodki se zdijo usojeni, kakor da bi bilo namenjeno, da se zgodijo. Intuitivni prebliski, ki nas navdajajo, nam tako kot tudi sanje in naključja pomagajo, da ostanemo na pravi poti, saj nam vračajo spomin na našo izvirno željo o tem, kako naj bi živeli.
Ko začutimo intuitivni preblisk ali zaznamo podobo možne prihodnosti, pravzaprav podoživljamo spominske prebliske rojstne vizije, tistega, kar smo želeli narediti na neki točke svoje življenjske poti. Največkrat pa se zgodi, da je ta pot povsem drugačna od prvotno zamišljene. Ljudje imamo namreč svobodno voljo, ko pa se zgodi nekaj, kar je blizu naši izvirni viziji, začutimo navdih za določeno spremembo, saj prepoznamo, da smo na pravi poti usode, ki smo si jo zastavili.
Pri prepoznavanju intuitivnih prebliskov in sanj velja upoštevati, da pomeni srečanje z živaljo naključje najvišje vrste. Vsaka žival, ki nam križa pot, nam lahko nekaj pove o položaju, v katerem se nahajamo, in kateri del sebe moramo poklicati na pomoč v okoliščinah, s katerimi se spopadamo. Nekateri pomeni živali, ki jih lahko zasledimo v uvodoma omenjenih knjigah, so: orel pomeni duhovnost, vrana predstavlja pravičnost, ris pomeni skrivnost, metulj prinaša spremembe, kača opozarja na preoblikovanje, krokar pomeni magijo, konj predstavlja energijo, sova pomeni temó, zajec predstavlja strah, delfin opominja na neko vez, volk pomeni skrivnost, bober opozarja na skupnost, sokol je poslanec, bivol predstavlja obilje, mravlja ponazarja marljivost, mačka opozarja na zvijačnost, opica razglaša neumnost, petelin pa ponazarja oblastnost.
Če vibriramo na nizki energijski ravni, se živali ob nas omejujejo na svoje običajne ekološke naloge. Ko pa zavibriramo na višji duhovni ravni, postane delovanje živali, ki jih srečujemo, čedalje bolj sinhrono, skrivnostno in poučno. Naša prazavest je namreč zajela vsako žival, ki je dosegla končno točko evolucije, nakar je preskočila na naslednjo.
Nekoč smo torej že doživljali, kako posamezna živalska vrsta vidi svet, kar je pomemben vidik celotne duhovne zavesti. Žival, ki nam prekriža pot, nam tako sporoča, da smo pripravljeni vnovič sprejeti njeno zavest v svoje prebujajoče se zavedanje. Nekaterim živalskim vrstam se namreč nismo uspeli niti zdaleč približati in je zato zelo pomembno, da ohranimo vse življenjske oblike na Zemlji.
Ne smemo dopustiti, da bi izumrle, vendar ne le zato, ker so del uravnovešene flore, ampak predvsem zato, ker predstavljajo tiste dele nas samih, ki se jih skušamo spomniti. Učimo se torej prepoznavati in verjeti v intuitivne prebliske na višji ravni. Vsi si želimo, da bi se nam naključja strnjeno dogajala, toda večini nam je ta zavest nova, saj živimo v civilizaciji, ki se še zmeraj oklepa starih dvomov, zato pričakovanje splahni in izgubimo vero.
Pa vendar počasi spoznavamo, da se vse, kar upodobimo, bolj verjetno zgodi, če zelo zbrano preučujemo podrobnosti možne prihodnosti. Slednjo pa zagledamo le, če namensko ohranjamo podobo v ozadju uma in verujemo z določeno namero. Torej lahko ustvarimo domala vse, kar si želimo, pravo izpolnitev pa doživimo le tedaj, ko se najprej uglasimo na notranjo usmeritev in božansko vodstvo, nato pa z voljo oblikujemo možno prihodnost, ki nam je prikazana.
Zgornje si je moč prikazati tudi z dejstvom, da smo tesno povezani s svojo skupino duš v onstranstvu, ki nas tudi dobro poznajo. Ogledale so si namreč našo rojstno vizijo, spremljajo nas v življenju, nato pa nam stojijo ob strani tudi ko si ogledujemo potek svojega življenja. Delujejo kot nekakšen zbiralnik za naše spomine in medtem ko se mi razvijamo, ohranjajo védenje o tem, kdo pravzaprav smo. Skupine duš nam tako pošiljajo dodatno energijo in nas s tem nekako navdihujejo in podpirajo, da se lažje spomnimo tistega, kar že vemo.
Kot je bilo že povedano, se tudi med svojimi sanjami povežemo s svojo skupino duš, kar nam oživi spomin na izvirno željo, ki smo jo hoteli uresničiti v neki življenjski situaciji. Dobimo torej kratek uvid v izvirni namen, ko pa se nato vrnemo v telesno razsežnost, ta spomin obdržimo, čeprav je izražen samo v arhetipskih simbolih. Če smo zelo dovzetni za duhovne pomene, se zlahka in natančno spomnimo informacij, ki smo jih dobili v sanjah.
Razkorak med vizijo in stvarnimi dejstvi. Nihče od nas ne more natančno slediti rojstni viziji. Lahko pa se spomnimo svoje idealne poti in na ta način razčlenemo, kje smo zašli ali spregledali pomembno priložnost, tako da se nemudoma vrnemo na začrtano pot. V preteklosti smo morali umreti, da bi si lahko ogledali svoje življenje, zdaj pa se lahko prebudimo prej in nazadnje nam, bojda, sploh ne bo treba umreti.
Začenjamo namreč ozaveščati proces, ki je bil nezaveden vse od začetka človekovega bivanja na Zemlji. Ljudje so od nekdaj poznali svoje rojstne vizije, po rojstvu pa so bili nezavedni, zelo megleno so se zavedali nejasnih intuitivnih prebliskov. V prvih dneh človeške zgodovine je bila razdalje med tistim, kar so ljudje nameravali, in tistim, kar so zares dosegli, zelo velika, sčasoma pa se je začela krčiti. Zdaj naj bi bili že tik pred tem, da se bomo spomnili vsega, kar je pomembno za človeštvo.
Spoznanje o ohranjanju vizije tako razodeva osupljive stvari. Predstavlja nam namreč zelo jasen pogled na človeško iskanje, kakor ga razumemo v življenju po življenju. Postopoma lahko dojamemo, da se sleherni človek rodi s pozitivnim namenom in se trudi vnesti v telesno razsežnost čim več védenja iz razsežnosti življenja po življenju. Torej zares vsak človek!
Zgodovina prebujenja je dolg proces prebujanja: ko se rodimo v telesno razsežnost, se soočimo z izgubo zavesti, socializacijo in izobrazijo nas glede na tedanjo civilizacijsko resničnost. Spominjamo se lahko samo najbolj temeljitih občutkov oz. intuitivnih prebliskov, da naj nekaj naredimo. Ves čas pa se moramo bojevati s svojim strahom, ki je pogosto tako močan, da ne moremo slediti svoji nameri ali pa jo nekako izkrivimo.
Toda vsak od nas, poudariti je treba, da zares vsak, pride z najboljšimi nameni. Čeprav se morda sliši čudno, se tudi množični morilec utelesi zato, da bo napravil nekaj dobrega. Njegov izvirni namen je zagotovo dober, medtem ko postane ubijanje izraz njegove jeze in besa, nekakšno premagovanje notranjega občutka strahu in nemoči. Nekateri ljudje namreč niso že po naravi slabi, temveč samo ponorijo in delajo grozovite napake, nazadnje pa morajo prevzeti še odgovornost zanje.
Zločinska dejanja so deloma tudi posledica domneve, da so nekateri ljudje pa naravi zli, prej omenjena polarizacija strahu pa napaja tak zmotni pogled. Nobena stran namreč ne more verjeti, da ljudje lahko delujejo, kakor delujejo, ne da bi bili v bistvu slabi, zato obe strani postajata čedalje bolj razčlovečeni in tuji druga drugi, kar, seveda, povečuje strah in v slehernem prebudi njegovo najslabšo stran.
Vsaka stran tako misli, da je druga vpletena v zaroto hujše vrste, in da predstavlja utelešenje vsega negativnega. Te polarizacije potemtakem ne bo moč razrešiti vse dotlej, dokler ne bodo njeni udeleženci povsem razumeli resnične narave zla in dejanske resničnosti pekla.
Vidiki razvoja nove duhovnosti.
Duhovna gibanja spreminjajo svet. Ob izteku dvajsetega stoletja je vzniknila nagnjenost tega novega rodu k razčlenjevanju in presojanju, kar se je pojavilo iz globoko vsajene intuicije, da gre v življenju vendar za nekaj več. Nekateri razsvetljeni posamezniki so lahko pogledali onstran svojega obzorja in tako zaznali nov duhovni pomen.
Začeli so se poglabljati tudi v druge, manj poznane religije in duhovna prepričanja. Prvič se je zgodilo, da so ljudje množično sprejemali vzhodna verstva, ki potrjujejo intuitivno védenje, da je duhovna zaznava notranje izkustvo, ki povzroči pomemben premik zavesti in za zmeraj spremeni občutek človekove identitete in smisla.
Judovske kabalistične študije in nekateri zahodni mistiki namreč ponujajo zelo zanimive opise globlje duhovnosti. Humanistična znanost s tem pridobiva povsem nove podatke in informacije, zlasti v sociologiji, psihiatriji, psihologiji in antropologiji, podobno tudi sodobna fizika, kar lahko bolje osvetli naravo človekove zavesti in ustvarjalnosti.
Na novo vznikle duhovne zamisli se bodo postopoma kristalizirale v pojavu množičnih gibanj nove duhovnosti, ki bodo temeljila zlasti na porajajočem se prepričanju, da udejanjamo samo majhen del svojega obširnega telesnega, psihološkega in duhovnega potenciala. V nekaj desetletjih bodo nove informacije in duhovno izkustvo, h kateremu bodo pripomogle, narasli v potrebno kritično maso zavedanja in nazadnje omogočili preskok k zavesti, iz katere se lahko oblikuje povsem nov pogled na smisel življenja.
Čeprav je tako nov pogled na svet zelo jasen in kot nekakšna okužba že pljuska povsod po svetu, so se mnogi začeli tudi umikati, ker so se prestrašili naraščajočega neravnotežja v civilizaciji, ki se je, seveda, odzvala na prihod nove duhovne paradigme. Trdni dogovori o starem pogledu na svet namreč že približno štiristo let ohranjajo strogo določen in zelo tog red človekovega življenja.
Vse vloge so bile doslej jasno začrtane in podeljene, da je vsak lahko poznal svoje mesto: moški so na delu, ženske in otroci so doma, nedotakljiva je osnovna in širša družina, veljavna je delovna etika. Od državljanov se je tako pričakovalo, da bodo sami našli ustrezen prostor v gospodarstvu, svoj pravi pomen pa v družini in pri otrocih, ter da se bodo zavedali, da je pravi smisel življenja udobno živeti in ustvariti materialno varnejši svet za naslednje rodove.
Vendar so se že v šestdesetih letih z valom vprašanj, analiz in kritik ta neomajna pravila začela sesedati. Nekoč trdni dogovori preprosto ne morejo več obvladovati vedenja ljudi, vsak ima namreč dovolj moči in svobode, da si lahko začrta lastno pot v življenju. Mnenje drugih tako ne more več določati naših dejanj in vedenja, saj ga čedalje bolj določa tisto, kar čutimo v sebi, torej naša lastna notranja etika.
Strah pred novo duhovnostjo je prazen. Ljudem, ki tudi dejansko lahko prevzamejo in živijo nov duhovni pogled na svet, za katerega sta značilna poštenje in ljubezen do drugih, táko etično vedenje, seveda, ne predstavlja nobene težave. Prestrašeni pa so vsi tisti, ki s tem izgubljajo sedanje zunanje napotke za življenje in zaradi prevelikega ukvarjanja s posvetnimi stvarmi očitno tudi ne utegnejo, da bi si oblikovali svoj trdni notranji kodeks.
Zato tudi strmoglavljajo v civilizacijsko praznino, kjer je domala vse dovoljeno: zločin, mamila in vsi drugi podobno zasvojeni vzgibi, če razrahljane delovne niti ne omenimo. To nevzdržno stanje se še poglablja s trditvami nekaterih, da zločinci in prestopniki pravzaprav sploh niso odgovorni za svoja dejanja, ker so zgolj žrtve sedanje nasilne civilizacije, ki naj bi bila dejanski vzrok njihovega kriminalnega vedenja.
Okrog našega planeta se tako oblikuje določena polarizacija, saj se zlasti neodločneži po svoje odzivajo na takšno novo civilizacijsko prepričanje, ki po njihovem prepričanju vodi v kaos in negotovost, morda celo v popoln razpad njihovega sedanjega življenjskega sloga. Mnogi namreč mislijo, da se soočajo z bitko proti svobodi in liberalizmu preteklih dvajsetih let in zato zagovarjajo celo skrajno delovanje.
Tak nazadnjaški odziv pa nas, seveda, ne sme prestrašiti, čeprav bi utegnil odplavati nekatere težko priborjene zmage za človekove pravice in družbeno pomoč. Vedeti je pač treba, da si nekateri obupano in bržkone tudi zadnjič prizadevajo obvladati slabotnejše člane družbe.
Takšno navzkrižje interesov bo zato še nekaj časa krepilo polarizacijo, saj je vsaka stran o nasprotni strani trdno prepričana, da gre za zaroto zla. Zagovorniki starih pogledov bodo gotovo še naprej trdili, da so pripadniki novih duhovnih gibanj bodisi zavedeni ali pa naivni. Najbolj vneti zagovorniki stare in že davno preživele miselnosti jih utegnejo celo razglasiti za del širše zarote neke velike tuje vlade, ali pa za prikrite privržence nekakšne nove »komunistične« rešitve.
Trdno so namreč prepričani, da je njihov cilj natanko to, kar se pravzaprav že dogaja: spodkopati civilizacijo do točke, ko mora nekdo nastopiti in posredovati. Spričo nekaterih že doseženih političnih zmag teh novih duhovnih gibanj so namreč zagovorniki starih pogledov že lahko začutili, da se jim pred očmi seseda vse, za kar so si tako dolgo prizadevali. Tudi sami sicer opažajo povečanje kriminala in nasilja ter izrojevanje družinske celice, vendar vzroke iščejo v preslabotnem in zapoznelem posredovanju vlade.
Zato, seveda, podpirajo vsako zamisel o novih davkih in bistveni okrepitvi vladne birokracije, kateri s tem prepuščajo čedalje večji nadzor. Vendar kot bo še bolj razumljivo kasneje, je strah zagovornikov starih pogledov povsem neupravičen in prazen ter zato tudi odveč, zaradi česar bodo čedalje bolj osamljeni, dokler naposled ne bodo za vedno obtičali na smetišču zgodovine.
Vidiki duhovnega gospodarjenja.
Duhovno zavedanje terja drugo poslovno etiko. Spoznanja o novi duhovnosti, seveda, pomenijo tudi spreminjanje poslovnega sveta in pogleda na poslovno ustvarjalnost, tako da bi nazadnje začeli pravilno izkoriščati vse obstoječe in nove energijske vire ter postopoma uvedli tudi potrebno popolno avtomatizacijo proizvodnje. Doslej je bil posel pogosto ožigosan kot »pohlepen lopov brez vesti«, ki ga ni moč nadzorovati, kar je v mnogih primerih tudi držalo.V čedalje hitrejšem približevanju duhovnega zavedanja zato nujno potrebujemo tudi povsem novo poslovno etiko.
Ni naključje, da je ena najbolj pomembnih statističnih kategorij v gospodarstvu kazalnik, ki izraža razmerje med proizvedenimi dobrinami in zaposlenimi. Proizvodnja namreč nenehno narašča zaradi tehnoloških odkritij in širše uporabe naravnih bogastev ter energije, saj se z leti odkrivajo novi in novi načini ustvarjanja. Vendar vsaka gospodarska rast hkrati predstavlja tudi veliko breme za okolje, ki je zato za vsako gospodarstvo tudi bistvena naravna omejitev.
V preteklosti so pristojni na to velikokrat pozabljali, in če bodo tako ravnali tudi naprej, se bo naše okolje dobesedno razkrojilo. Mnoge vrste rib v rekah in morjih so že neužitne, rakasta obolenja se čedalje hitreje širijo, s pomočjo pesticidov pridelana zelenjava pa že močno ogroža zlasti življenje nosečnic in otrok.
Če se bo sedanje nerazumno onesnaževanje okolja še nadaljevalo, si lahko vsak zamisli, kakšen svet bomo zapustili svojim potomcem. Tehnologijo namreč razvijajo z nezavedno in zelo ozkogledno vizijo, ker mnogi pozabljajo, da živimo na organskem oz. energijskem planetu. Zato je področje nadzora onesnaženosti našega okolja eno od najbolj ustvarjalnih poslovnih področij. Pred velikimi problemi v zvezi z okoljem smo se znašli zato, ker smo se doslej preveč zanašali na vlado, da bo poskrbela za ustrezne ukrepe in red.
Spričo tega je onesnaževanje že davno preseglo zakonska določila, vendar vlada ne bo nikoli predpisala dovolj uredb, ki bi preprečile odlaganje odpadnih kemičnih sredstev ali škodljive dimniške in avtomobilske izpuhe. Onesnaževanja biosfere zagotovo ne bo konec, dokler vznemirjeni državljani ne bodo izvekli svojih videokamer in z njimi tovrstne prestopnike sami ujeli na delu.
Korenito spreminjanje gospodarskih razmer. V gospodarskem razvoju pa poleg onesnaževanja okolja obstaja še ena, bržkone celo še večja težava. Gre za problem nezaposlenih ali odpuščenih delavcev, ki v razvitem svetu izgubljajo svoje delo predvsem zaradi čedalje večje avtomatizacije proizvodnje, pri nas pa v večji meri tudi zaradi nesposobnosti in samoljubnosti sedanjih (pravzaprav tudi bivših) oblastnikov.
Ta tendenca se bo bržkone še stopnjevala, čeprav je moč vsaj pri nas pričakovati že v kratkem na tem področju korenite zasuke in spremembe na bolje. Zagotovo pa bodo vsi ti delavci – gledano dolgoročno – lahko preživeli samo tako, da se bodo naučili živeti po intuiciji in naključjih. Vsi moramo doumeti, da poti nazaj v preteklosti preprosto ni več.
Živimo pač v dobi informacij in vsak se bo moral izobraziti ter postati strokovnjak na kakem področju ali v tako imenovani niši, tako da se bo vsak znašel na pravem mestu in bo lahko svetoval drugim ali opravljal kako drugo storitev oz. uslugo. Z razvojem tehnike in avtomatizacije se bo svet še bolj spreminjal in vedno bolj bodo potrebne informacije od pravih ljudi, ki bodo stopili v življenje ob pravem času. Za to pa navsezadnje niti ni potrebna neka formalna izobrazba, ampak samo ustrezna niša, ki si jo bomo izoblikovali v procesu samoizobrazbe.
Da pa bi takšen gospodarski tok lahko čim bolje stekel, morajo tako poduhovljeni nameni prodreti na višjo raven naše zavesti. Ko poslujemo v skladu z evolucijo, morajo intuitivni prebliski, ki nas vodijo, postati jasnejši. Namesto da bi zgolj tehtali, kateri izdelek ali storitev bi prinesla največ zaslužka, se bomo začeli tudi spraševati: kaj bi lahko osvobajalo, obveščalo in izboljšalo svet, pa vendar pri tem ohranjalo občutljivo ravnovesje v okolju?
Enačbi svobodnega podjetništva bo s tem dodan še nov etični kodeks. Zato se morajo v vseh poslovnih okoljih prebuditi in vprašati, če s svojim ustvarjanjem zavestno uresničujejo temeljni smisel, ki je izvirno spodbudil razvoj tehnologije: olajšati vsakodnevne življenje, zaradi česar se poglavitna življenjska usmeritev premakne od golega preživetja in udobja k izmenjavi čistih duhovnih informacij.
Vsi moramo uvideti, da sodelujemo v razvoju, ki vodi k čedalje nižjim življenjskim stroškom, dokler ne bodo vsa osnovna sredstva preživetja naposled lahko tudi dejansko zastonj. Če bomo delovali v skladu z novo poslovno etiko, se lahko pomaknemo v resnično razsvetljen kapitalizem, namesto da bi le navijali cene, kot to danes mnogi počnejo in od tega, seveda, tudi dobro živijo.
Tako je moč pričakovati, da bodo poslovneži gotovo pripravljeni tudi znižati ceno izdelkov ali storitev, vendar le v primeru, ko bodo v celoti dojeli vsa spoznanja o novi duhovnosti. Tedaj bodo namreč lahko uvideli, da življenje ni samo stvar osebnega preživetja na tem nesmiselnem in neprijaznem svetu, in da se ne kaže osredotočiti zgolj na čim večje udobje v življenju in poskrbeti, da bodo imeli tudi otroci enake možnosti.
Z dojemanjem vseh teh spoznanj bodo tudi poslovneži lahko svoje življenje videli kot duhovni razvoj, v katerem imajo tudi nekatere duhovne odgovornosti. S tem pa se bodo njihovi sedanji pogledi lahko povsem spremenili.
Vidiki duhovnega zdravljenja.
Novi pogledi na človeško. Medicina se hitro spreminja, vendar se bo še bolj. Na človeško telo nič več ne gledamo kot na stroj, katerega deli se sčasoma izrabijo in jih je treba popraviti ali zamenjati. Začenjamo razumevati, da je telesno zdravje v veliki meri odvisno od umskih procesov, torej od tega, kaj mislimo o življenju in zlasti o sebi – tako na zavestni kot tudi na nezavedni ravni.
Pri starem načinu zdravljenja je bil zdravnik strokovnjak in zdravilec, bolnik pa le pasivni prejemnik, ki je upal, da ima zdravnik vse odgovore zanj. Zdaj že vemo, da je notranja bolnikova naravnanost bistvenega pomena. Ključna dejavnika zdravja sta namreč strah in stres, pomembno pa je tudi, kako ju obvladujemo. Včasih je strah zavesten, pogosto pa ga v sebi kar potlačimo.
Če se odločimo za ravnanje, pri katerem zdravstveno težavo bodisi zanikamo ali pa odrinemo, nas bo strah nezavedno razjedal še naprej. Pozitivni pogled je namreč nadvse pomemben za ohranjanje zdravja, toda da bo tudi uspešen, ga moramo ozavestiti z ljubeznijo in ne z brezglavim junaštvom. Potlačeni strahovi namreč ovirajo telesni pretok energije in povzročajo težave, ki se kažejo čedalje jasneje, dokler se nazadnje ne spopademo z njimi.
Telesne težave so zadnja stopnja in je idealno, če ovire odpravimo dovolj zgodaj, torej da delujemo preventivno, še preden se določena bolezen sploh razvije. Treba je upoštevati dejstvo, da je čas okrevanja pogosto odvisen od bolnikovega in ne od zdravnikovega mnenja. V medicinskih krogih so zato že spoznali, da je treba zelo previdno izražati diagnoze.
Ljudje so namreč razvili pravo čaščenje medicine, in ko jim zdravnik nekaj reče, si njegovo mnenje vzamejo k srcu. Podeželski zdravniki pred, denimo, sto leti so to dobro vedeli, zato so bolnikom prikazovali pretirano optimistično sliko sleherne zdravstvene težave. Bolniki so s tem ponotranjili njihovo zagotovilo o ozdravljenju in si ga vtisnili v um, nato pa so se uprli vsem drugim možnostim in ozdraveli.
Zaradi etičnih pomislekov so pozneje opustili tako izkrivljanje resnice, nakar je medicinska znanost začela uveljavljati mnenje, da ima bolnik pravico do hladne znanstvene ocene njegovega zdravstvenega stanja. Žal, se je včasih zgodilo, da so bolniki umrli samo zato, ker so jim povedali, da so na smrt bolni. Zdaj zdravniki vedo, da s svojimi ocenami zdravstvenega stanja pomembno vplivajo na človeški um in so pri njih zato zelo previdni.
Včasih je veljalo, da so telesni deli trdne oblike, danes pa že vemo, da so energijski sistemi, ki se lahko preoblikujejo celo preko noči. Znanstveno je tudi dokazano, da duhovna vizualizacija dejansko deluje, kar je spodkopalo dolgoletni telesni model zdravljenja.
Zdravljenje z duhovno energijo.
Pri zdravljenju gre pravzaprav za prebijanje skozi strahove, povezane z življenjem – strahove, s katerimi se nočemo spopasti – in za odkritje navdiha, pogleda na prihodnost, ki naj bi jo pomagali ustvarjati. Medicina mora biti zato veliko bolj prožna, priznati mora intuicijo in vizijo ljudi, ki jih zdravi, in mora zato sestopiti s svojega sedanjega slonokoščenega stolpa.
Preplet obojega torej pomeni novo paradigmo, ki temelji na bolnikovi sposobnosti, da sam prevzame nadzor nad svojim življenjem in se vrne na pravo pot. V sebi namreč dobro vemo, kako naj telesno in čustveno sodelujemo pri okrevanju. Z dovolj energije je mogoče ozdraviti vse, celo sovraštvo in vojno.
Gre torej predvsem zato, da se povežemo s pravo vizijo. Poiskati pa moramo tudi pomen bolezni ali poškodbe, torej kaj nam njun pojav govori o strahu, ki nas zadržuje in se udejanja v našem telesu. Korenina bolečine sega včasih zelo daleč v preteklost. Toda če jo raziskujemo in se prebijemo skozi strah, ki nas zadržuje, navadno dosežemo globlje spoznanje o tem, kdo smo in kaj bi radi naredili v našem zdajšnjem življenju na Zemlji, kar je tudi zelo pomemben korak v procesu ozdravljenja.
Potemtakem lahko resnično okrevamo šele tedaj, ko vidimo novo prihodnost zase, táko, ki nas bo tudi navdihovala in navduševala. Navdih je namreč tisti, ki med drugim pripomore tudi k dobremu splošnemu počutju.
Po mnenju dobrih poznavalcev duhovnosti mora prvi korak zdravljenja zajemati zlasti prepoznavanje strahu, s katerim je povezana zdravstvena težava. Na ta način namreč odstranimo energijsko oviro v telesu in izzovemo zavestno zdravljenje. Naslednji korak pa je privabiti čimveč energije, ki jo je nato treba osredotočiti na mesto ovire na telesu. Poskušati moramo čimbolj dvigniti svojo energijsko raven, kar dosežemo z opazovanjem lepote okoli sebe, obenem pa se moramo osredotočiti na duhovno vez v sebi ter prebujati in stopnjevati zaznavanje ljubezni.
Postopno bodo vse barve okoli nas oživele in vse bo postalo bolj navzoče. Nato je treba preusmeriti svojo pozornost na bolečino, ki je samo znamenje za energijsko neravnovesje v določenem delu telesa. Ko se osredotočimo na mesto, kjer čutimo bolečino, se bo sčasoma nekoliko spremenila, postajala bo vse toplejša, manj mučna in bolj ščemeča. S tem v tisti del telesa, kjer zaznavamo bolečino, zavestno pošiljamo višjo božansko energijo z namenom, da bo ljubezen povrnila poškodovane celice v stanje popolnega delovanja.
Vendar kaže zgornje napotke izvajati v povezavi z vsem najboljšim, kar lahko ponudi tradicionalna medicina. Tako je v primerih zelo hude bolečine, ko je zbranost nemogoča, dobro uporabiti ustrezen anestetik in na ta način zmanjšati njeno moč. Vendar so nekateri prepričani, da je nekaj bolečine bolje pustiti in s tem uporabiti njen opozorilni učinek.
Udejanjanje svetovne vizije.
Drugačni načini reševanja problemov. Na podlagi prej omenjenih novih gibanj se bodo zagotovo oblikovale skupine ljudi, ki bodo dojeli celoto vseh duhovnih spoznanj, s čimer se bo oblikovala potrebna kritična masa duhovne energije. Ko bodo te skupine znale to energijo tudi projicirati, se bosta togo polarizirani strani sprostili in začeli premagovati svoje strahove. Ljudje, ki nadzorujejo tehnologijo, se bodo spomnili svoje rojstne vizije in se odrekli prizadevanjem, da bi manipulirali z gospodarstvom in si lastili oblast.
Posledica projicirane energije nove duhovnosti bo namreč povzročila val splošnega prebujanja, spomina in osebne zavzetosti, pa tudi resničen izbruh na novo navdihnjenih posameznikov, ki bodo ozavestili svojo rojstno vizijo in sledili poti naključij na prava mesta v družbi.
Oblikoval se bo povsem nov pogled na reševanje problemov revnejših slojev ljudi. Pomoč ne bo slonela samo na vladnih programih in ne bo le del izobraževalne in zaposlitvene politike, zaradi spremenjene izobrazbene strukture bodo novi prijemi globoko duhovni. Pojavili se bodo mnogi posamezniki, ki bodo pomagali revnim družinam in otrokom.
Številni ljudje bodo začeli zavestno graditi osebne odnose, najprej z najbližjimi, nato pa tudi navzven. Mrežo bodo širili prostovoljci, ki jih bodo vodile intuitivne notranje spodbude in spomini na izvirno namero, da bi neposredno pomagali revnim družinam in otrokom. Širili bodo okužbo z novimi duhovnimi spoznanji in pomembno sporočilo, da se lahko vsakdo spomni svojega poslanstva in smisla, pa naj je njihov položaj še tako hud, in navade, ki vodijo v oseben poraz, še tako toge.
Učinkovit spopad s prestopniki.
S širjenjem take okužbe bosta upadla nasilje in prestopništvo, saj bomo naposled doumeli, da nasilje vedno korenini v scenarijih razočaranja, strasti in strahu, ki razčlovečijo žrtev. Sodelovanje z ljudmi z višjo zavestjo bo močno vplivalo na razdiranje takšnega miselnega vzorca. Tako se bo pojavil tudi nov pogled na zločin, porojen v tradicionalnih zamislih, pa tudi v zamislih o človeškem potencialu.
Vendar bodo še nekaj časa potrebni tudi novi zapori, saj bomo doumeli, da prehitro vračanje prestopnikov v skupnost ali prizanesljivo osvobajanje povratnikov, ki jim bo dana še ena priložnost, krepi njihovo vedenje. Obenem bodo med prestopnike prodirala višja duhovna spoznanja, saj bodo skrb zanje prevzeli posamezniki, ki bodo spreminjali kulturo zločina in spodbujali edino uspešno rehabilitacijo – okužbo s spominom.
Čedalje več ljudi se bo prebujalo, saj se bo pojavilo vedno več posameznikov, ki bodo na vseh ravneh človeške kulture posredovali v navzkrižjih, kajti vsi se ne bodo zavedali, kaj vse je na kocki. Ljudje, ki jim v preteklosti ni uspelo preprečiti nasilja, se bodo namreč znova znašli bodisi v zakonskih prepirih; poslovnih stiskah, ki jih bodo reševali s poneverbo, prevaro ali drugačno spletko za svoj dobiček; ali pa bodo zapadli zasvojenosti oz. obupani potrebi po priznanju, ki požene celo v umor.
Osveščena skrb za okolje.
Uveljavilo se bo spoznanje, da ima onesnaževanje okolja – podobno kot revščina in nasilje _ vedno očividce, ki so, seveda, sokrivi, če nič ne ukrenejo. Mnogi ljudje, ki sami nikdar ne bi onesnaževali okolja, vedo za mnoga podjetja in družbe, katerih proizvodnja škoduje biosferi planeta. Nekoč so morali o tem molčati predvsem iz strahu pred represijo, danes pa bodisi zato, da bo ohranili službo, ali ker je to njihovo mnenje preveč osamljeno.
Prebudili se bodo in začeli dramiti javno mnenje, na primer, proti onesnaževalcem, ki ponoči odlagajo industrijske odplake v morja; izpuščajo odvečno nafto iz tankerjev na odprtem morju; skrivaj uporabljajo prepovedane insekticide za pridobivanje zelenjave, namenjen trgu; odstranjujejo filtre v tovarnah, ko ni nadzora; ali pa objavljajo lažne raziskave o nevarnosti novega kemičnega sredstva.
Ne glede na postopek se bodo vedno našle navdihnjene priče, še zlasti če bodo čutile ustrezno podporo novih gibanj in javnih organizacij, ki jih bodo tudi nagrajevali za take informacije. Postopoma bo čedalje več očividcev, ki bodo s svojimi kamerami posneli in s tem kritični javnosti razkrili tako zločinsko delovanje v okolju.
Zaščita naravnih energijskih virov. Prišlo bo tudi do razkrinkanja škodljivega delovanja mnogih vlad glede njihove politike do okolja, zlasti glede ravnanja z javnimi zemljišči. Dolga leta so namreč različne vlade in njene institucije po izjemno nizkih cenah in za politične usluge prodajale pravice za ropanje oz. izkopavanje ali izsekavanje nekaterih najsvetejših krajev na Zemlji. Veličastni, starodavni gozdovi, ki so bili nekdaj last vseh, so bili v imenu vzdrževanja neverjetno ropani in izsekani.
Kot da bi na novo zasajena drevesa lahko nadomestila različne življenjske in energijske oblike, tako značilne za stare gozdove, ki so zoreli dolga stoletja. Nova duhovna zavest bo napravila konec takemu zločinskemu početju. Vsepovsod se bodo oblikovale potrebne koalicije, sestavljene iz nostalgičnih zgodovinskih gorečnežev in lovcev s starim pogledom na svet, pa tudi tistih, ki bodo lahko zaznali naravne kraje kot vhode k višji energiji.
Skupaj bodo sprožili potreben alarm, ki bo rešil še nekaj redkih deviških gozdov v Evropi in Severni Ameriki,nato pa bodo zaščitili tudi glavne deževne gozdove v tropskih predelih sveta. Obveljalo bo prepričanje, da je treba vse preostale energijske rešiti v korist prihodnjih rodov. Vlakna gojenih rastlin bodo nadomestila sedanjo uporabo dreves za gradbeni les in papir. Vsi gozdovi in vsa večja zemljišča bodo postala javno dobro, torej v javni last, da bodo lahko zadovoljevali čedalje večje povpraševanje po obisku in ogledu čistih in naravnih energijskih območij.
S povečanjem intuitivnega védenja in zavedanja bodo razvite civilizacije naposled začutile spoštovanje do vseh domorodnih narodov sveta in si zaželele, da bi se tesneje povezale z mističnostjo naravnega sveta.
Zdrav način življenja.
Medicina bo pod vodstvom posameznih zdravnikov, osredotočenih na duhovno / psihični izvor bolezni, prešla od mehaničnega obravnavanja simptomov bolezni na preventivno zdravljenje. Znanstveno uveljavljena veda bo tako opustila metode, ki so ustvarjale konflikt, bile same sebi namen in tudi prikrivale resnico, da bi bile zmagovite. Medicina bo prešla k pravemu reševanju konflikta, v katerem imata obe strani največjo možno korist.
Velike premike je moč pričakovati tudi na področju prehranjevanja, saj bo vegetarijanstvo postalo edini veljavni način zdrave prehrane. Sčasoma bodo ljudje povsem opustili uživanje živalskega mesa tudi zaradi čedalje večjega prenašanja mnogih nevarnih bolezni. Sedanja industrijska vzreja živali za zakol pomeni tudi veliko breme za okolje, saj pri njej gnojne odplake večinoma spuščajo kar v kanalizacijo, ponekod pa celo v vodotoke.
Vegetarijanski način prehranjevanja – ob nadomestitvi sedanjih pesticidov z naravnimi sredstvi – vse te nevarnosti izključuje, razen tega pa je tudi najbolj gospodaren. Mesna industrija je namreč neposredno odgovorna za preko petdeset odstotkov vse porabe vode, petinosemdeset odstotkov izgube rodovitne prsti in tridesetkrat večjo uporabo kmetijskih zemljišč, kot jih potrebuje proteinsko enakovredna vegetarijanska prehrana, denimo, s sojo.
Vzreja dveh govedi, ki lahko nahranita v nekem obdobju samo dva človeka, namreč terja tako veliko zemljišče, kot je potrebno za pridobivanje soje, ki v istem obdobju lahko nahrani enainšestdeset ljudi. Če ob tem niti ne poudarjamo, da soje ne vsebuje škodljivih maščob in holesterola, medtem ko ima sto gramov sojinih semen skoraj dvakrat več proteinov kot enaka količina piščančjega mesa.
Razsvetljeno družbeno dogajanje.
Vse industrijske veje se bodo postopno razvijale v razsvetljeni kapitalizem, usmerjene ne le v dobiček, ampak tudi v zadovoljevanje razvijajočih se potreb duhovnih bitij, izdelki in storitve pa bodo dostopni po najnižjih možnih cenah. Nova poslovna etika bo zmanjšala količino denarja v obtoku; omogočila bo sistematični razvoj k popolni avtomatizaciji proizvodnje in naposled tudi k prosti dostopnosti osnovnih življenjskih dobrin; ljudem pa omogočila, da se bodo ustrezno prilagodili in zavezali duhovno spodbujenemu gospodarstvu.
S tem, ko se bodo čedalje mlajši ljudje spominjali svojega duhovnega poslanstva, se bo kmalu oblikoval povsem nov duhovni pogled na svet. Ljudje bodo dosegali svojo polnoletnost in se zavedali, da so samo duše, ki se rojevajo iz ene bivanjske razsežnosti v drugo. Zaradi izgube spomina med tem prehodom bo eden najpomembnejših zgodnjih izobraževalnih ciljev doseči obuditev spomina na življenje po življenju.
Učitelji bodo ljudi še naprej vodili skozi zgodnje izkustvo naključnosti; spodbujali jih bodo, da bodo prepoznavali intuitivne prebliske o preučevanju nekaterih tém in obiskovanju svetih krajev; ter da bodo iskali višje odgovore, zakaj hodijo po izbranih poteh. Ko se bodo spomnili vseh spoznanj, se bodo povezali v ustrezne skupine, v katerih se bodo lotevali posebnih načrtov in se spomnili svoje rojstne vizije, ki so jo nameravali uresničiti, in bodo tako odkrili tudi poglavitno namero svojega življenja.
Vedeli bodo, da so prišli na Zemljo zato, da bi pomagali dvigniti vibracijsko raven planeta, da bi odkrili in zavarovali lepoto in energijo njegovih svetih krajev ter poskrbeti za njihovo popolno dostopnost. Tako bodo stopnjevali svojo energijo in nazadnje uvedli kulturo življenja po življenju tudi v fizično razsežnost.
Svetovna politična enotnost.
Nov duhovni pogled na svet bo zlasti vplival na naše medsebojne odnose. Ne bomo se več ustavljali ob rasni preobleki ali narodnostnem izvoru nekega življenja, temveč se prepoznavali kot sorodne duše v procesu prebujanja in poduhovljanja planeta. Vedeli bomo, da je naseljevanje izbranih duš na izbranih ozemljih izjemno pomembno , saj je vsak narod enklava posebnih duhovnih informacij. Slednje so namreč skupne vsem prebivalcem, saj so oblikovane po njih in za njih ter čakajo, da jih bodo sprejeli in ponotranjili.
Pričakovati je moč, da bo dosežena tudi svetovna politična enotnost, vendar ne z nasilnim osvajanjem, temveč s priznanjem duhovnih podobnosti in spoštovanjem krajevne avtonomije ter kulturnih razlik. Podobno kot pri medsebojnem skupinskem delovanju bo tudi slehernemu članu družine narodov priznana njegova kulturna resnica. Politične zemeljske bitke, ki so bile nekoč krute in nasilne, se bodo spremenile v vojno besed.
Val spomina se bo širil po vsem svetu in ljudje bodo razumeli, da se morajo pogovarjati in primerjati svoja stališča o različnih religijah. Posamezniki bodo spoštovali dobre strani svojih naukov, ko pa bodo uvideli, da se religije dopolnjujejo, jih bodo naposled tudi povezali v enotno globalno duhovnost.
Nov vidik posvetnosti.
Nastopil bo tudi trenutek za posvetne idealiste, ki bodo lahko razglasili svoje resnice, njihov energijski sunek pa bo zavaloval iz Evrope z njeno prvotno vizijo. Pojavil se bo tudi močan vodja, ki bo posvetnim zadevam zmogel pripisati duhovno pomembnost. Njegovemu pogledu bo sprva ostro nasprotovala odločna muslimanska duhovnost »drugega sveta«. Pozneje se bo energijsko navzkrižje pomirilo in se z notranjim duhovnim poudarkom vzhodnjaškega gledišča spojilo v eno.
Tedaj bodo onemogočeni še zadnji poskusi sedanjih oblastnikov, ki se pod plaščem tako imenovane globalizacije v bistvu naskrivaj dogovarjajo o tiranski družbi čipov in robotov, saj bodo tudi oni podlegli okužbi prebujenja. Ta poslednji spoj bo pripomogel, da bo nova duhovnost naposled lahko navdala slehernega Zemljana. V srednjevzhodnem dvogovoru o energijski povezavi zgodovine simbolnega in besednega se bodo naposled izpolnile tudi svetopisemske prerokbe, vendar brez fizične apokalipse, ki jo, menda, že v kratkem pričakujejo dobesedni razlagalci Svetega pisma.
Nastajanje nove dobe. Spomin na svetovno vizijo naj bi naposled spremenil takó fizično razsežnost, kot tudi razsežnost življenja po življenju. Ustvarjena bo »Nova Zemlja«, pa tudi »Novo Nebo«. Med stanji zamaknjenosti na Zemlji bodo skupine duš, očarane nad fizično razsežnostjo, dopolnile prenos energije v razširjeno fizično razsežnost. Ko se bo zavest na Zemlji še stopnjevala, se bosta energija in odgovornost polagoma prevešali v fizično razsežnost.
V tem zgodovinskem obdobju, ko smo se že začeli spominjati svetovne vizije in ko nam bo začelo dotekati dovolj energije, se bosta moč in odgovornost za zaupanje v nam namenjeno prihodnost, pa tudi za njeno ustvarjanje, povsem premaknili iz razsežnosti življenja po življenju k dušam na Zemlji, k skupinam, ki so se na novo oblikovale, torej k nam. Mi namreč sedaj nosimo tudi njihovo namero.
Nenazadnje pa velja močno poudariti, da ključni vidik te svetovne vizije ni njeno izkustvo, čeprav je že to raven zavedanja težko doseči. Gre namreč za bistveno reč, in sicer za to, kako to vizijo projiciramo v prihodnost, in kako jo tudi ohranjamo za dobrobit vsega človeštva.
Povzetek spoznanja o ohranjanju vizije.
Širom našega planeta nas je v tem zgodovinskem času vedno več, ki doživljajo enaka duhovna izkustva. Ko v celoti dojamemo vsa spoznanja nove duhovnosti, ostajamo sicer na istem mestu, vendar smo duhovno pomirjeni in neizmerno obogateni. Kljub navideznemu pesimizmu, ki ga še čutimo, in ločenosti, ki nas obdaja, poskušamo nova spoznanja vnašati v vsakodnevno življenje. Sčasoma tako pridobivamo širši in jasnejši pogled na svoj duhovni položaj in s tem prepoznavamo, kdo pravzaprav smo. Začenjamo se zavedati, da lahko aktivno sodelujemo pri ozaveščanju veliko večjega načrta z Zemljo.
Spoznanje o ohranjanju vizije govori o ohranjanju optimizma in budnosti. Z njim se učimo bolje prepoznavati svoje intuitivne prebliske in jim tudi verjeti, saj vemo, da so te miselne podobe bežni spomini na našo izvirno namero. Tako odkrijemo svojo rojstno vizijo in se spomnimo, kako smo se namenili živeti to svoje življenje. Odločili smo se hoditi po neki poti in se naposled spomniti tudi resnice, na katero nas pripravljajo življenjska izkustva, nato pa to védenje vnesti tudi v svet.
Življenje sedaj vidimo s širšega vidika, tudi z vidika razsežnosti življenja po življenju. Zavedamo se, da se vsa naša osebna doživetja odvijajo v okviru dolge zgodovine človeškega prebujanja. S tem spominom in védenjem lahko ozemljimo in bolje uokvirimo svoje življenje. Prepoznavamo namreč dolgi proces poduhovljanja fizične razsežnosti, pa tudi svojo trenutno nalogo v njem.
Če želite prebrati prvi del, kliknite TUKAJ
