Četrto duhovno spoznanje skuša dokazati, da se ljudje v celem svojem življenju medsebojno borimo in tekmujemo za energijo. To počnemo nezavedno v skoraj vsakem svojem srečanju z drugimi ljudmi. Če opazujemo svoje delovanje in delovanje drugih, pa tako tekmovanje lahko ozavestimo in počasi dojamemo prikrito naravo človeških konfliktov. Bolj ko ga ozavestimo, vse bolj jasno nam je, da na ta način pridobljena energija ne traja dolgo. Večje zavedanje nas tako pripelje do ugotovitve, da prava energija, ki jo potrebujemo in zato tudi iščemo, izhaja iz kozmičnega vira in zato sploh ni nobene potrebe, da bi si prilaščali energijo drugih ljudi.
Te navade počasi začnemo opuščati, saj se čedalje bolj zavedamo svojega prirojenega nagnjenja, da bi v življenju nadzirali, spodkopavali in ukazovali, ali pa se trudili ugajati drugim.
Vpliv zgodnjega otroštva
Bitka za moč. Bojevanje za energijo in s tem za večjo moč se začne že s prvimi glasnimi kriki, ki naznanijo otrokov prihod na svet. Temu povsem naravnemu nagonu po preživetju se kasneje pridružijo še psihološke in duhovne potrebe po varnosti, bližini, denarnem blagostanju, občutku pripadnosti, priznanju in obvladovanju našega življenja. Vse, kar si v svojem življenju prizadevamo doseči v zunanjem svetu, temelji na ohranjanju vseh teh potreb, kar pa mora biti tudi v nekakšnem ravnotežju. Če ostane potreba nezadovoljena, takoj usmerimo vso razpoložljivo energijo v prizadevanje, da bi jo zadovoljili.
Že v otroštvu lahko zelo kmalu spoznamo, da »moramo nadzorovati«, če hočemo ohranjati energijo. Naše preživetje je takrat v celoti odvisno od odraslih skrbnikov. Ker potrebujemo njihovo energijo, zato razvijemo posebne metode za njeno pridobivanje. Bistvenega pomena za naš razvoj pa je, da v otroštvu dobimo dovolj energije v obliki ljubezni, ki nam zagotavlja zlasti občutek varnosti, in poleg nje tudi dovolj priznanja, da lahko oblikujemo svojo identiteto.
Tekmovanje za energijo v družinah. V literaturi lahko zasledimo zelo pretanjen opise življenja posamezne družine in odnosov v njej. Tak značilen primer je opisan v Dnevniku Ane Frank, in sicer: » Z očetom je stvar drugačna. Če ima raje starejšo sestro, in če ljubkuje mlajšo, me to grize. Ker imam očeta strašno rada. On je moj vzor in nikogar na svetu nimam tako rada kot njega. On se niti ne zaveda, da občuje s starejšo sestro drugače kot z mano. Ona je vedno najbolj pridna, najdražja, najlepša, najboljša.
Tudi jaz imam pravico, da me jemljejo resno. Vedno sem bila pajac ali nekakšen nebodigatreba v družini, vsakokrat sem se morala dvakratno pokoriti za svoje pregreške, molče sem morala požirati očitke, čeprav se mi je trgala duša v obupu. Zdaj mi to prazno srčkanje ne zadošča več, še manj pa tako imenovani resni pogovori. Od očeta bi si želela nekaj takega, česar mi ne more dati. Nisem ljubosumna na sestro, še nikdar nisem bila, in prav nič ji ne zavidam zaradi njene sposobnosti in lepote, toda hotela bi, da bi me oče zares ljubil, ne samo zato, ker sem njegov otrok, temveč tudi zato, ker sem to jaz, Ana.«
Te besede lahko zazvenijo domače tistim, ki so sami izkusili rivalstvo med brati in sestrami, saj jih spominjajo na vse neuspehe, ko so si prizadevali ugajati ljubljenemu človeku, pa tudi na neugoden občutek, ko so bili nevidni. Bitka za ustrezen nadzor namreč izhaja iz našega zelo zgodnjega trpljenja, ki smo ga doživljali ob podcenjevanju, zlorabi, zanemarjanju, strahu, zapuščenosti in krivdi. Vsa ta zgodnja izkustva nas potem spremljajo v odraslost in zanetijo oblikovanje posebnih metod – tako imenovanih »dram nadzora«, s katerimi potem zmagovito pridobivamo energijo.
Življenje je izmenjavanje energije. Prvi dve obravnavani spoznanji pojasnjujeta, da poteka izmenjava energije ves čas in vsepovsod, vendar se je komaj zavedamo, dokler se nam energija občutno ne poveča ali izčrpa. Eden od modelov take izmenjave je povzet v sistemu, k ga je neki raziskovalec duhovnosti poimenoval transakcijska analiza. Ko je s sodelavci analiziral človeške transakcije, je prepoznal neusmiljeno tekmovanje za pozornost.
Pozitivna pozornost, ki smo je deležni med odraščanjem, nam pomaga oblikovati občutek, da smo v redu, da smo vredni in pomembni. Tako se naučimo materinega jezika, s katerim prevzemamo tudi jezik ustrezne družbene izmenjave, ki nato postane običajen način dajanja in prejemanja energije, saj ne zahteva večjega razmisleka. Zelo rado pa se zgodi, da kasneje obtičimo v tehnikah za pridobivanje energije, ki so bile sicer zelo učinkovite v zgodnjem otroštvu, v izključnem svetu odraslih pa ne delujejo več.
Utrjevanje pridobljenega položaja. Svoj položaj zavzamemo in utrdimo že presenetljivo zgodaj, v obdobju od drugega, ali celo od prvega do sedmega leta starosti. Glede na trenutni položaj nekoga je zato mogoče tudi sklepati, kakšno je bilo njegovo otroštvo. Če nič ne poseže vmes, človek namreč vse življenje utrjuje svoj položaj in sproti odpravlja okoliščine, ki ga ogrožajo: izogiba se jim, odvrača nekatere prvine ali pa izzivalno manipulira in jih spreminja iz groženj v upravičenosti. S tem pa, kot bomo lahko videli kasneje, seveda, pridobiva tudi energijo, zaradi katere vse to tudi počne.
Načini pridobivanja energije
Ego obramba. V zgodnjem otroštvu imamo manj tako imenovanih »ego obramb«, zato tudi ne moremo razumeti učinkov zanemarjanja, smešenja in kritiziranja. Med odraščanjem pa nakopičena negativna srečanja vplivajo na samo vrednotenje in pričakovanja, ki jih gojimo. Običajno živimo tudi v pomanjkanju duhovne energije in je zato povsem naravno, da si želimo najprej opomoči z energijo, ki jo lahko dobimo od drugih.
Izguba pozornosti. Za boljše razumevanje se skušajmo spomniti priložnosti, ki je sicer zelo pogosta in se zgodi skoraj vsakemu. Gre za dogodek, ko se znajdete v skupini ljudi, ki se živahno pogovarjajo. Poslušate jih nekaj časa in čakate, da bi mogli še sami vskočiti v pogovor in povedati svojo zgodbo. Naposled pogovor res zastane. Vendar prav v trenutku, ko pričnete sami pripovedovati, pogovor spet steče in se nadaljuje, kot da vas sploh ne bi bilo zraven.
Ste se v taki situaciji tudi vi obrnili k najbližjemu človeku in poskusili s tem prikriti svoj ponesrečeni začetek? V takem trenutku namreč izgubimo energijo, katero pa bi si povrnili, če bi lahko pritegnili njegovo pozornost ter ga s tem odvrnili od pogovora, ki se odvija brez vas. Se je njegov pogled tedaj osredotočil na vas, ali je pogledoval k drugim, da bi ugotovil, če je njihov pogovor bolj zanimiv? Kako ste se počutili, če je spet preusmeril svojo pozornost na skupino in so vas tako dvakrat ignorirali, najprej skupina in nato še on?
Kako ste občutili tok energije, ko ste ugotovili, da vas nihče ne posluša? Bržkone ste se počutili nekako nepriljubljeni ali celo nevidni. Vse to smo mnogi že doživeli. Morda je tak dogodek celo okrepil naše naravno nagnjenje, da se ne izpostavljamo preveč, in da smo raje zadržani in tihi, ali pa ste se mogoče odzvali bolj agresivno ter zahtevali pripoznanje. Morda pa ste samo skomignili z rameni in se obtožili, da vam manjka samozavesti, ali pa ste zamerili drugim, ker so tako neobčutljivi. Ko se zavemo, kako se podcenjujemo, lažje prevzamemo delno odgovornost za negativno energijsko izmenjavo.
Drama nadzora je slog bojevanja za energijo. Pri obravnavi spoznanja o razjasnitvi preteklosti (v enem od naslednjih poglavij) bo govor o posebnem slogu bojevanja za energijo, ki je poimenovano drama nadzora. Na tem mestu pa si le na hitro oglejmo tri vrste oz. naravnanosti posebnih stanj v okviru teh dram nadzora, ki so opredeljena kot »ego stanje starša«, »ego stanje otroka« in »ego stanje odraslega«.
Kot bomo kasneje lahko bolje razumeli, se ego stanje starša ujema z dramami nadzora, ki sta poimenovani »zastraševalec« in »zasliševalec«. Ego stanje otroka se ujema s pasivnejšima dramama »žrtve« in »zadržanosti«. Ego stanje odraslega pa je mnogo širše, saj zajema vez z našim notranjim središčem oz. tako imenovanim »višjim jazom« in torej ustreza nekemu najvišjemu stanju našega sinhronega razvoja. Spoznavanje in ozaveščanje vseh teh stanj nam pomaga razumeti prepletenost medsebojnega delovanja.
Ego stanje starša. Takšno stanje je sestavina našega vedenja, naravnanosti in vrednot, ki smo jih videli pri svojih starših in drugih odraslih. Ko delujemo v tem stanju, smo videti in slišati kritični, obsojajoči, togi in pravičniški, ali pa preveč zaščitniški in reševalski. Preprosto hočemo čutiti, da vedno obvladujemo položaj, kar pa, seveda, pomeni, da nadziramo druge.
V boju za energijo bomo mogoče prepoznali, da naš kritični »notranji starš« nenehno obtožuje druge, da nimajo prav. Prav možno je namreč, da je naše obnašanje zelo podobno vedenju naših staršev in odslikava njihove vrednote. Če smo se, denimo, s partnerjem zapletli v boj za energijo in delujemo v starševskem ego stanju, se bomo slišali reči: » Že spet. Vedno puščaš odprta vrata omare. Zakaj ne moreš biti bolj urejen(a)?« Mogoče bomo malce trznili v sebi, ko nas bo spreletela misel: »O Bog, saj govorim natanko tako kot moj(a) oče (mama)!«
Ko delujemo v starševskem ego stanju, nas že beseda kot je »vedno« ali »nikoli« opozori, da zagotovo uporabljamo neke pretekle vzorce. Če se torej zaslišite, kako udrihate po napakah drugih, bi bilo mogoče dobro, če bi se za korak umaknili in opazovali, kaj se dogaja v vas. Morda vam daje potrebno energijo prav zadovoljevanje potrebe po nadzoru, ki ga, seveda, izvajate s takim kritičnim pristopom do drugih.
Ego stanje otroka. To stanje je določeno kot tisti del naše zavesti, ki se v dobi odraščanja in tudi še kasneje počuti vedno tako kot v otroštvu. Izrabljamo svoj položaj slabotnosti, krivde ali neodgovornosti. Gre torej za ego stanje, ki zahteva takojšnjo zadovoljitev potreb po energiji, pri čemer vedno domnevamo, da morajo to potrebo izpolniti drugi. Zbujamo jim torej občutke odgovornosti, da bi nam naposled morali ustreči glede naših trenutnih potreb po energiji.
Ego stanje odraslega. V tem stanju, ki ga določa tako imenovana »transakcijska analiza«, delujemo tedaj, ko s svojimi sposobnostmi zbiramo informacije iz različnih virov, tehtamo možnosti in se odločamo na podlagi podatkov in informacij, ki so nam na voljo. Živimo namreč tukaj in zdaj. Zavedamo se svojih občutkov in vemo, da imamo navadno na razpolago tudi izbiro. Zato smo pripravljeni tvegati le na podlagi vseh dostopnih informacij.
Upoštevamo sicer tudi mnenje drugih, a si toliko zaupamo, da se nazadnje vendarle odločimo sami. Zmoremo prisluhniti tudi različnim mnenjem, ne da bi se počutili ogrožene, in ne da bi zdrsnili v položaj, v katerem bi začutili da bodisi zmagujemo ali izgubljamo. Ne tlačimo svojih občutkov. Izražamo se jasno in natančno. Stanje odraslega pri nekom potemtakem izraža pripravljenost njegovega ega, da se poveže z lastnimi intuitivnimi sposobnostmi in s svojim notranjim vodstvom.
Ozaveščanje jemanja energije.
Posvečanje občutkom. Nerazumni boji za energijo izbruhnejo zlasti takrat, ko začutimo, da nekdo zlorablja našo pozornost in nam jemlje energijo. Zato se borimo, da bi obvladali položaj in to preprečili. Potrebe po nadzoru se najlažje rešimo na ta način, da se v trenutku, ko se počutimo ujete ali nas je strah, posvetimo svojim občutkom. Ni namreč treba, da razčlenjujemo druge ali jih skušamo opominjati. Dovolj je, da se vprašamo: Kaj čutim v tem trenutku? Zakaj mi je to potrebno? Ko se povežemo s svojim notranjim jazom, zlahka preidemo v ego stanje odraslega – in se strinjamo ali ne strinjamo, ne da bi nam bilo treba zmagati – nato pa preusmerimo pozornost na kozmični vir energije v sebi in se priključimo nanj.
Skušajmo torej ozavestiti svoje vsakdanje delovanje z ljudmi in ugotoviti, ali komuniciramo z njimi kot s stališča starša, otroka ali odraslega. Opazujte razliko v energijskem pretoku med svojimi sodelavci in podrejenimi ali nadrejenimi na delovnem mestu. Ste dovolj avtentični (izvirni)? Ali v katerem od odnosov z drugimi ljudmi osvobajate ali zavirate pretok energije? S kom v pretežni meri delujete v ego stanju odraslega?
Igre za pridobivanje energije. Različni vzorci, ki se v človeškem življenju tudi neprestano ponavljajo, so pravzaprav posebne igre, ki jih znamo vsi igrati. Obstaja namreč neskončno število različnih prošenj za pozornost, s katerimi privabljamo in jemljemo energijo drugih. V takih igrah je moč med drugim prepoznati tudi dobro poznano igro »vlečenje vrvi«. Pravil teh iger nam tako sploh ni treba podrobno razčlenjevati, saj nam že njihovo podrobno poimenovanje dovolj zgovorno opisuje situacije, ki jih prepoznavamo bodisi v družinah, prijateljstvih ali na delovnem mestu.
Najbolj pogosta igra zasliševalca je poimenovana »zakaj…«, ker se tako začenja skoraj vsak njegov stavek. Standardna igra zadržanega pa je poimenovana »da, ampak…«, saj v vsakem stavku sogovornika odkrije kakšno napako. Energijo, ki mu doteka oz. jo privablja, namreč ohranja na ta način, da se upira vsem predlogom sogovornika. Ko pa takega reševalca docela izčrpa, se loti koga drugega ali pa svojo priljubljeno igro »da, ampak…« ponovi s kakim povsem novim problemom ali težavo.
Zelo priljubljena igra žrtve (ubogega jaza) je poimenovana »glej, kako se trudim«. Njena značilnost je stopnjevanje nemoči in pomanjkanje odgovornosti, saj izhaja iz otroškega ego stanja. Človek, ki jo igra, opravlja le toliko simboličnih dejanj, da ga drugi, morebiti na delovnem mestu, ne morejo povsem odpisati, in tako ohranja energijo, ki mu doteka.
Dokaj pogosta je igra, ki je poimenovana »ko bi ne šlo zate«. Igrati jo je moč na mnogih prizoriščih: v zakonu, v najstniškem obdobju, v poklicu in zasvojenosti. Ta igra ohranja posebno oster nadzor nad tokom energije, saj sogovorniki v njej prevzemajo krivdo in s tem dajejo energijo. Izvor takšne izmenjave energije je nerazumen strah pred spremembo ali tveganjem, ki pa je dobro prikrit z obtoževanjem. Neka nezaposlena petdesetletna žena je, na primer, krivila moževo zdravje, češ, da je zaradi tega zaprta med štiri stene v stanovanju, vendar se je globoko v sebi bala tekmovanja na tržišču zaposlitev.
Prostovoljno dajanje energije in moči. Pogosto se nam dogaja, da se ob nepričakovanem srečanju z ljubljeno osebo v razgovoru zalotimo, kako se lahko z njo zelo dolgo in živahno pogovarjamo. Energija, ki se ob tem spontano pojavlja in izmenjuje, nam namreč daje občutek širine in živosti. Tako srečanje lahko zelo nazorno prikaže, kako se naša duhovna energija pretaka med ljubečimi se ljudmi. V naslednjih poglavjih bo govor še o odnosih med ljudmi, ki pa lahko tudi zasvajajo. Idealno stanje takih odnosov je namreč takrat, ko oba partnerja ostaneta povsem zbrana in si dajeta oz. medsebojno izmenjujeta energijo, vendar to delata tako, da od nje nista tudi odvisna.
Zavedanje takega boja in tekmovanja za energijo je prvi korak na poti, ki nas bo popeljala do trenutka, ko bomo lahko zahtevali svojo moč nazaj. S tem, ko svojega energijskega naboja ne polnimo več s priključevanjem na druge ljudi, in ko vez z duhovnostjo poiščemo v sebi, začnemo počasi vzpostavljati tudi potrebno ravnovesje.
Opuščanje potrebe po nadzoru
Prepustitev toku dogajanja. Zelo značilna in poučna je pripoved o opuščanju nadzora, kar je doživel neki igralec pri natečaju za razdelitev vlog v televizijski nadaljevanki. Dejal je: »Na takih avdicijah sem se vedno boleče zavedal ljudi, ki so vplivali na mojo energijo. Zelo hitro mi namreč poide. Prav razsuje me vsaka neprijazna pripomba, ali pa zadostuje že en sam pogled. To je videti kot prava poslednja sodba – sodijo te drugi igralci, ekipa, zlasti pa sam.
Tokrat pa sem sklenil, da se bom na avdiciji obnašal drugače. Ponavadi poskušam zbrati samozavest in se prisiliti, da sem pogumen. Vedno je moje obnašanje nekako prisiljeno in zastrašujoče. Odločil sem se, da bom pustil, naj se stvari same razvijajo, in opazoval, kaj se bo dogajalo. Sklenil sem, da bom ohranil stanje umirjene enosti in ne bom dopustil, da bi karkoli vplivalo name – ne v dobrem in ne v slabem smislu – da bom preprosto tak, kakršen tudi sem. Bil sem povsem odprt in sem vse sprejel. Gledal sem na avdicijo kot na skrivnost, ki se mi razodeva, in ne kot na nekakšno grozljivo izkušnjo, ki mi bo prinesla razočaranje.
Hotel sem dati kar največ od sebe in ta avdicija je bila potem ena najboljših v mojem življenju. Dobil sem delo še preden sem se vrnil domov. Resnično sem vse skupaj doživljal povsem drugače, saj nisem čutil, da bi mi kdo sodil. Bilo je, kot da bi umirjena enost v meni prešla tudi na druge. Zelo jasno sem čutil, kot da se mi vrača vse, kar dajem. Zdaj tudi hitreje spreminjam svoj pogled, na primer, ko opazujem drevo ob pločniku. Lahko vidim njegovo lepoto in opažam tudi lepoto vseh stvari okoli sebe, kar mi pomaga, da se povrnem v prijetnejše stanje uma.«
Odpiranje življenja po opuščanju nadzora. Ko enkrat uvidimo, da nadzor ni edini način, na katerem lahko kaj dosežemo, ga opustimo in življenje se nam čudežno odpre. Kozmos, ki nas nedvomno vodi, vrne življenju skrivnost, nam pa občutek, da smo živi. Res pa je, da upiranje ali občutek borbe nista vedno nekaj »slabega«, saj nam velikokrat pomagata prepoznati, kaj je treba spremeniti, s tem pa lahko prepoznamo tudi življenjski slog, ki nas navdušuje.
Ena od vodilnih zagovornic preobrazbe je pripovedovala takole: » Nazadnje me ni več zanimalo, da bi si prizadevala nadzirati svoje življenje, da bi ga usmerjala le po svoji volji. Začela sem se predajati kozmosu in prepoznala sem njegovo voljo. Odkrila sem, da slednja – dolgoročno gledano – pravzaprav sploh ni tako različna od moje. Zdi se nekako tako, kot da mi kozmos vedno želi dati vse, kar si želim, in precej bolje me lahko vodi k ustvarjanju, kot bi to zmogla sama.
Tudi moj zanos je povsem drugačen. Namesto, da bi si izmišljala, kaj bi rada, si postavljala cilje, in se trudila obvladovati vse, kar se mi dogaja, sem se začela uglaševati in intuicijo in delovati, kakor mi ona prišepetava, čeprav ob tem vedno ne razumem povsem, zakaj počnem to, kar počnem. Preprosto gre za zelo prijeten občutek, da opuščam nadzor, da se predajam in dovoljujem, da me vodi neka višja sila.«
Korenito spreminjanje odnosov. Spoznanje o boju za energijo in s tem za večjo moč nam tako pomaga prepoznati potrebo po nadzoru pretoka energije v medsebojnem delovanju oz. v svojih odnosih z drugimi, kar nam daje tudi nov polet. Ko tako nagnjenje lahko ozavestimo, si zaželimo spremeniti obnašanje do drugih. Značilnost človeške narave je namreč v tem, da hoče biti vedno dejavna. Ključna točka razvoja pa je vsekakor porast zavesti o sebi in o kozmosu.
Če morda pričakujete korenite spremembe ali nenadno skladnost v odnosih, vendar ste še vedno v boju in tekmovanju za energijo, nikar ne mislite, da »se niste nikamor zganili«. Prav gotovo vam bo ob pravem času prikazano, kaj morate ozavestiti.
Če pa ste morda razočarani in se vam zdi, da sploh ne napredujete, potem vedite tudi to, da nova duhovna spoznanja pač potrebujejo svoj čas, da bi se ugnezdila v sistemih naših prepričanj. Premik zavesti. Vendar bodo mogoče potrebovali kar nekaj časa, da jih bodo lahko sprejeli tudi v okvir svojih prepričanj.
Povzetek spoznanja o boju za energijo
To spoznanje je zavedanje, da smo se ljudje odklopili od notranje povezave z mistično energijo. Ker se počutimo slabotne in negotove, energijo skušamo pridobiti od soljudi. Navadno to počnemo tako, da manipuliramo z njihovo pozornostjo in jo nadzorujemo. Če izsilimo njihovo pozornost, s tem pridobimo tudi energijo, ki nas okrepi, človek, ki smo mu jo vzeli, pa je oslabljen. Zato se nemalokrat zgodi, da se upre takemu jemanju energije, kar pa sproži nov boj za energijo.
Vsi konflikti na tem svetu izvirajo iz boja in tekmovanja za človeško energijo.