KAJ TI JE SPOMENKA, DA SI TAK ŽALOSTNA – KAJ MI JE, NIČ MI NI, SRCE ME BOLI

Odgovor na prispevek »Kaj ti je deklica…«  ob postavitvi obeliska pozabe in novem zakonu o vojnih grobiščih.

Gre za potlačeno bolečino, ki sega v dušo in  povzroči tudi fizično bolečino srca.

Spomenka, tudi mene boli srce, ko vidim kako se lotevate sprave in pokopa žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja. Žal ne veste ali nočete vedeti, da je predpogoj sprave najprej in predvsem ljudem VRNITI DOSTOJANSTVO. Dostojanstvo z veliko začetnico – ne s figo v žepu. Zdaj pa bi Spomenka s somišljeniki, ljudmi ki so bili na »pravi« strani, žrtve  zgolj pokopala z vsemi ceremonijami, NE BI PA NAREDILI NIČ, da se ljudem, ki so bili izvensodno pokončani ali so bili umorjeni na montiranih procesih, kjer ni bilo poštenega sojenja, vrne bistveno – NJIHOVO ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO. S takim  lažnim »humanizmom«, ki zanika temeljne človekove pravice in skuša s pieteto nadomestiti osnovno potrebo po resnici in pravici,  seveda ne bo koraka naprej. Dejansko gre za korak nazaj.

Za kaj gre in v čem je problem ?  S proglašanjem nasprotnikov komunistov pred, med in po 2 svetovni vojni za IZDAJALCE slovenskega naroda, je pokop s simboličnim abstraktnim obeliskom, ne le nedostojen in nespodoben, ampak je krivično dejanje. Je LE SARKOFAG POZABE v katerem bo za večno pokopana in skrita resnica o slovenski partiji. Njeni »velikani« nasilja, številni med njimi pa vojni zločinci, s spomeniki v okolici grobnice herojev in na trgu republike in pred predsedniško palačo, namreč mnogim ljudem vzbujajo strah.

Zato je nujno, da pravi pokop prestavimo na čas, ko bo v  glavah »intelektualcev« dozorelo kaj je prav in kaj je totalno narobe in ko bodo tisti, ki ta prav spoznajo imeli prost dostop do dominantnih medijev.  Vsaj približno enakega kot ga imajo tisti, ki jim pripada Spomenka.  Ti  pa se  žal na človeško dostojanstvo bolj ali manj požvižgajo ali pa ga prakticirajo z leporečjem in s figo v žepu. To bo čas ko si bodo ljudje upali javno nastopati, ne da bi jih Spomenka in dušebrižniki uvrstili med strankarsko desnico, politične kalkulante, revanšiste in reakcionarje in podobne pojave. Gre za čas ko ne bo dominantnih medijev ampak bomo imeli normalen tisk in normalno TV, ki se bodo na demokratičen način lotevali bistva. In si bodo upali začeti razmišljati vzročno – od vzrokov na posledice. Dokler bodo eni OSVOBODITELJI drugi IZDAJALCI, pomiritve ne more biti, kaj šele, da bi na ta način prišli do sprave.  Lahko pride le do NOVE POTLAČITVE, proti kateri se sicer Spomenka vneto zavzema.

Ob tem pa Spomenka vedno in povsod pozabi, oziroma nikoli ne pozabi pozabiti, nekaj: PARTIZANSKO PRISEGO STALINU, o kateri naša javnost – posebno mladina le malo ve. Morda večina ne ve niti kdo je v resnici bil Stalin, kajti slovenska rehabilitacija komunizma dobiva letos nov zagon. Zato je treba ponoviti in ponavljati, da je bila prva – enako ali pa še bolj hlapčevska prisega, izrečena že 3 leta prej od tiste domobranske  na Bežigrajskem stadionu. Natančno  22 decembra, na Stalinov rojstni dan v vasi Rudo na tromeji Bosne, Srbije in Črne gore. Slovenski komunisti pa so Stalinu prisegali celo že 5 mesecev prej, poleti 1941. To ni bila prisega zvestobe obrambi domovine ampak prisega sovjetizaciji Slovenije.  Tedaj so namreč komunisti - partizani peli :

Na klic kominterne združite se v čete -
v boj za svobodo, v boj za Sovjete.
Rdeče smo fronte bojevniki mi,
ker naše je geslo,Sovjeti sveta.

Iz ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito,
z naših se gora odziva mu tovariš Tito.

Naglo puške smo zgrabili
in v gozdove z doma šli,
ko sovjetski so junaki
skupen boj oklicali.

Čez gore, polja
po svetu naj doni,
Slovenija svobodna
sovjetska bodeš ti.

Ta kontekst je pri spravi vedno treba upoštevati. Spomenka, ki je sicer nekoč začela spravo, žal danes vselej deluje tako, da do nje na enakopravni osnovi ne bo nikoli prišlo. Zato gre v njenem prizadevanju za NOVO POTLAČITEV, ki je ne bo rešil noben spomenik z abstraktnim napisom »vsem žrtvam vojne, in domovina je ena, vsem dodeljena«. Gre za nov primer goljufivega polovičarskega spravaštva,  ki se zateka v abstraktnost, na konkretne usode in dostojanstvo ljudi in njihovo potlačeno bolečino pa povsem pozablja.

Zato Te Spomenka pozivam, da pozoveš Zvezo borcev, da odveže molčečnosti zaprisežene borce, da končno povedo kje so prikrita grobišča tako, da borci pomagajo žrtvam, da žrtve pridejo do sledov ostankov svojcev  in do mrliških listov svojih bližnjih. Sramota je, da država na svojem ozemlju sondira grobišča. To je znak, da nismo gospodar na svoji zemlji. Je znak, da je država še vedno plen v rokah rabljev, in njihovih dedičev, ki preprečujejo, da bi ljudje razkrivali  in s konkretnimi podatki  obelodanili resnico slovenskega podzemlja. Zakaj Slovenija ni Švica ? Ker je pod zemljo Kambodža.  Spomenka, pomagaj pri tem in ne jokaj ! Za obelisk je čas, ko bo vse to postorjeno.  

Obelisk sam, kot je zamišljen pa več zakriva kot razkriva. Zato Te Spomenka pozivam, da podpreš peticijo za sprejem Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. Prava sramota namreč je, da tega do sedaj poslanci DZ niso bili sposobni storiti. Pomagaj vendar, da se to zgodi. To še toliko bolj pričakujemo zdaj, ko si bila proglašena za slovensko Evropejko leta.   Bodi to v dejanjih, ne v besedah. Zato te pozivam, da to storiš s svojim zgledom,  obenem pa narediš še dodaten korak s tem,  da podpreš obuditev skritega spomina na zamolčani TIGR tako, da uresničimo zahtevo, da Državni zbor sprejme zakon o 13 maju kot državnem prazniku – ki ne bo dela prost dan, bo pa dan spomina na prvi  spopad Slovencev z okupatorjem. Obenem te Spomenka pozivam tudi, da pomagaš pri postavitvi spomenika TIGR-u na trgu republike v Ljubljani – nasproti spomenika revoluciji, v enaki monumentalnosti in velikosti. Bilo bi prav, da revolucija pogleda TIGRU v oči, kajti mnogi njegovi borci za časa vojne, revoluciji  niso mogli pogledati v oči – prej so dobili strel v hrbet. 

Vojna je BILA ZLO ZA VSE, s stališča žrtev pa je povsem vseeno pod katerim totalitarizmom se je totalitarno nasilje nad drugače mislečimi in drugače delujočimi konkretno zgodilo. Žrtve morajo končno dobiti zadoščenje, tudi s tem, da se totalitarizem njihovih rabljev poimenuje s pravim imenom in da bodo spomenike končno dobili tudi tisti, ki so jih vredni. Saj gre tudi za vrednote, mar ne ? Ali pa nemara zgolj za nadaljevanje prikrivanja in laži.  

Vili Kovačič,                     državljan K.