Prvi poskusi organiziranega instrumentalnega glasbenega udejstvovanja na Vogrskem segajo že v prvo polovico 20. stoletja, vendar so se takratni glasbeniki posvečali predvsem igranju na plesih. Težnje po pravem pihalnem godbeništvu so se izoblikovale nekaj let zatem – ideja o vogrinski muziki se je najverjetneje porodila pri več posameznikih naenkrat, zgostila in dozorela pa je pri Oskarju Gorjanu in istočasno tudi pri bratih Žižmond z Dolinc.

Med prvimi Gorjanovimi učenci in ustanovnimi člani sta bila tudi Ferdinand Leban, po domače Lebanov, in Jože Gorjan, po domače Pepi Školarjev. Radovednost in prijateljske vezi so k učenju kmalu pritegnile tudi druge fante iz vasi. V letih po prvi svetovni vojni je Primorsko pestilo hudo pomanjkanje, zato so godbeniki svoje glasbene lekcije pri Gorjanu plačevali z žornadami na njegovi kmetiji.

Fantje so postopoma pridobili znanje in skupaj kaj zaigrali. Prvič so se pustili slišati na osmici pri Drejčkovih v Stari Gori, verjetno leta 1925. Prvi javni nastop pa je sledil leto pozneje, 13. marca 1926, na pogrebu Toneta Pavščevega. V tistih začetnih letih so imeli vaje v menzatu v gostilni Pri Mimici.

Prva leta godbeništva na Vogrskem so sovpadla z vzponom fašizma v Kraljevini Italiji. Instrumentalno glasbeno udejstvovanje zaradi svoje narave sicer ni delilo usode zborovstva, ki je bilo preganjano, a tudi godbeniki niso bili deležni prave svobode. Fašistična oblast je hotela nadzorovati vse družbeno dogajanje, zato se je mlada glasbena zasedba morala leta 1932 uradno registrirati znotraj takrat edine in vseobsegajoče oblike kulturnega udejstvovanja, znane pod imenom dopolavoro. Ta dogodek štejemo za uradni začetek delovanja Pihalnega orkestra Vogrsko.

Prva fotografija vogrinske godbe je nastala leta 1932 na Križišču pri Gotardu, kjer so imeli vaje in tudi prvi uradni in najširši publiki namenjen nastop. Godbo je takrat vodil Oskar Gorjan (na sliki sedi tretji z leve).

Po uradni registraciji je godba začela redno nastopati. Vaje so preselili v gostilno Pri Gotardu, kjer so imeli tudi prvi uradni in najširši publiki namenjen nastop. Gotardu so v zameno za gostoljubje plačali samo petrolej za luč.

Repertoar tedanje godbe so bile predvsem razne koračnice in plesni »šlagerji«. Skoraj vse skladbe so dobivali iz Italije, nekaj notnega materiala pa je ostalo še iz časov pred vojno ali prišlo s Kranjskega.

V obdobju do druge svetovne vojne je vogrinska godba nastopala v vseh okoliških krajih. Velikokrat so godbeniki poleg uradnih nastopov igrali samo za svoje veselje – s kolesi so se odpravili v sosednje vasi (Bukovico, Renče, Bilje) in v gostilnah zaigrali nekaj komadov.

Z drugo svetovno vojno je delovanje godbe skoraj povsem zamrlo, po osvoboditvi so se godbeniki spet zbrali leta 1946 pod vodstvom Franca Žižmonda.

Z drugo svetovno vojno je delovanje godbe skoraj povsem zamrlo. Godbeniki so znova začeli nastopati leta 1946 pod vodstvom Franca Žižmonda.

Pomlajena godba se je do leta 1951 dodobra uveljavila. Takrat pa jo je moral dotedanji dirigent Žižmond zapustiti. Na njegovo mesto je stopil prvi trobentač Alojz Jarc, po domače Lojzko, in tako rešil razpad godbe. Orkester je vodil in držal skupaj celih dvajset let.

Godba se je do leta 1951 dodobra uveljavila, takrat pa jo je zapustil dotedanji dirigent Žižmond. Na njegovo mesto je stopil prvi trobentač Alojz Jarc – Lojzko. Na sliki je s prvo povojno generacijo godbenikov pomlajena vogrinska godba leta 1951.

V letih od 1953 do 1963 je pihalni orkester deloval v okviru Prostovoljnega gasilskega društva Šempeter pri Gorici. Godbeniki so nastopali na vseh pomembnejših gasilskih prireditvah, v ta namen so tudi dobili uniforme gasilske godbe. Vodja orkestra je v tem času bil Branko Marvin (v tem času je bil udi pevovodja domačega moškega zbora).

V letih od 1953 do 1963 je orkester deloval v okviru Prostovoljnega gasilskega društva Šempeter pri Gorici. Na sliki so godbeniki leta 1953, ko so dobili uniforme gasilske godbe. V tem obdobju je orkester vodil Branko Marvin.

Po letu 1970 so se, na pobudo Venceslava Žižmonda, začele priprave na praznovanje 40. obletnice ustanovitve orkestra. Na dirigentsko mesto je po dvajsetih letih spet stopil Franc Žižmond, po uspelih prireditvah ob jubileju pa je mesto umetniškega vodje prevzel Severin Marvin.

Leta 1972 je orkester praznoval 40. obletnico delovanja. Za prireditve ob jubileju je dirigentsko paličico spet prevzel Franc Žižmond, kmalu potem pa je mesto umetniškega vodje prevzel Severin Marvin, ki je k učenju pritegnil tudi večjo skupino mladih. Na sliki je godba z novim dirigentom leta 1972.

K učenju je novi vodja pritegnil večje število mladih, posodobil je repertoar, na pult je postavil dela svetovnih klasikov – zasedba je napredovala, sledila so zelo uspešna leta. Godbeniki so imeli tudi več kot 70 nastopov letno.

V sedemdesetih letih si je številčno okrepljeni orkester začel postavljati precej visoke cilje. Godbeniki so imeli tudi več kot 70 nastopov letno (nastopali so tudi v zamejstvu in tujini). Na sliki je pomlajen orkester iz leta 1976.

V sedemdesetih letih je orkester nastopal v zamejstvu in tujini, navezal je stike s slovensko godbo iz Doberdoba, začel dolgoletno sodelovanje z orkestrom iz Madrisia v Furlaniji – Vogrsko je takrat postalo priljubljeno prizorišče srečanj pihalnih orkestrov iz bližnje in daljne okolice.

Leta 1978 je mesto kapelnika za pet let znova prevzel Franc Žižmond, pod njegovim vodstvom je orkester praznoval 50-letnico delovanja. Potem pa je dirigentsko mesto spet prevzel Severin Marvin (vse do leta 1991).

Pod ponovnim vodstvom Franca Žižmonda je orkester praznoval 50-letnico delovanja, leta 1983 pa je na dirigentsko mesto ponovno stopil Severin Marvin, ki je zasedbo vodil do leta 1991.

Leto 1984 je bilo za orkester prelomno, saj so takrat orkestru, katerega člani so bili samo moški, prvič pridružile tudi ženske, prve tri klarinetistke, in s tem dale zgled drugim dekletom.

Jeseni 1991 je vodenje pihalnega orkestra prevzel komaj 19-letni Matej Špacapan, ki je bil že prej član orkestra. S svojim temperamentom in izrazitim smislom za interpretacijo je v nekaj letih postal eden najbolj priljubljenih dirigentov na Primorskem. Največji Špacapanov prispevek k vogrinski godbi je vsekakor delo z mladimi. Razdajanje odraščajoči mladini v novoustanovljeni godbeniški šoli, pri čemer se ni omejil le na učenje instrumentov, je postavilo temelje uspehom, ki so sledili.

Redna nastopanja po Sloveniji in tujini, sodoben repertoar in navezovanje stikov z drugimi orkestri so ambicije članov še povečali. Zasedba se je iz običajne godbe dokončno preobrazila v resen pihalni orkester.

Jeseni leta 1991 je vodstvo orkestra prevzel Matej Špacapan, ki je ustvaril godbeniško šolo in s pozitivno energijo v orkester vpeljal mnogo mladih.

Jeseni leta 2000 pa je umetniško vodenje orkestra prevzel sedanji dirigent Tomaž Škamperle, prvi dirigent pihalnega orkestra, ki ni doma z Vogrskega. Število članov orkestra je kmalu preseglo število petdeset, nadaljevala in posodobila se je tradicija godbeniške šole na Vogrskem. Pod novim vodstvom se je orkester dvakrat udeležil tekmovanja v Španiji, praznoval je 70-letnico delovanja, zamenjal uniforme, se udeleževal slovenskih tekmovanj pihalnih orkestrov v 3. težavnostni stopnji …

Člani Pihalnega orkestra Vogrsko so v letu 2006 zamenjali uniforme in se poleg nastopanja doma in čez mejo pridno pripravljali na praznovanje 75-letnice delovanja v naslednjem letu.

Godbeniki se udeležujejo gostovanj pri nas in v tujini, vsakoletno prirejajo krajevni praznik in tradicionalni božično-novoletni koncert, aprila 2011 so sodelovali na tekmovanju pihalnih orkestrov v Splitu.

V letu 2011 se je orkester udeležil tekmovanja v Splitu, jeseni pa je svoje vrste pomladil z mnogimi mladimi, ki svoje znanje nabirajo v okviru godbeniške šole.

Pihalni orkester je svojo zasedbo dodatno okrepil jeseni leta 2011, ko se je orkestru pridružilo večje število mladih, ki so do takrat sestavljali Šolski orkester Vogrsko. Tako orkester trenutno šteje okrog 60 članov, za podmladek se ni bati, saj je v godbeniško šolo vpisanih 33 učencev.

Leto 2012 je bilo za orkester še posebno praznično, saj je praznoval 80-letnico delovanja. V sklopu prireditev ob praznovanju jubileja je orkester priredilslavnostno akademijo (podelitev priznanj godbenikom), slavnostni koncert v maju, priložnostno razstavo, srečanje orkestrov na krajevnem prazniku, ob zaključku jubilejnega leta pa tradicionalni božično-novoletni koncert.

Leta 2013 je po 13 letih orkester zapustil dirigent Tomaž Škamperle, ki je v vseh teh letih pustil pomemben pečat v zgodbi vogrinskega godbeništva. Poleg truda, ki ga je vložil v pihalni orkester, je postavil tudi trdne temelje Godbeniške šole Vogrsko in tako navdušil številne mlade iz Vogrskega, Bukovice, Renč, Prvačine, Branika, Dornberka in ostalih okoliških krajev ter na ta način poskrbel, da se za podmladek v vrstah Pihalnega orkestra Vogrsko ni za bati.

Septembra je za a dirigentski pult stopil mladi Branko Mrak iz Logatca. Mladost, neverjetna energija in želja po ustvarjanju tudi v takšnem sestavu, kot je Pihalni orkester Vogrsko, so zagnali kolesje in kmalu so se pokazali tudi prvi rezultati: na 34. tekmovanju slovenskih godb na 3. težavnostni stopnji je 24. maja 2014 Pihalni orkester Vogrsko prejel zlato plaketo.

Junija 2015 se je orkester odpravil na 17. mednarodno tekmovanje simfoničnih in velikih pihalnih orkestrov v Ostravo na Češkem. Tekmoval je v višji kategoriji, v kateri so tekmovali tudi orkestri iz Češke in Francije. Mednarodna strokovna žirija je Pihalni orkester Vogrsko ocenila z 79,8 točke in tako jevdosegel srebrno plaketo (zlata plaketa se je orkestru izmuznila le za 0,2 točke).

(Besedilo prispevala in uredila Jasna Živec)